Peter Mlakar. Foto: BoBo
Peter Mlakar. Foto: BoBo

Toda realnost za številne je okrutna. Poglejmo: minimalna plača je pod pragom revščine, ki je 617 evrov. Številni so na milost in nemilost prepuščeni volji lastnikov kapitala, ki jih obravnavajo, koliko evrov več jim navrže vreča mesa in krvi.

In upokojenci z nekaj sto evri na mesec. Kam naj grejo, ko jim opešajo moči? V domove za ostarele ne morejo, ker so prerevni. Torej na pokopališče. Politika ustvarja vtis, da se stvari v državi odvijajo krasno, a ko gremo v njeno drobovje, nas pogleda v oči obraz zla: brezbrižni ali brezobzirni egoizem, odsotnost empatije, ki je bistvena, da je svet urejen in pravičen.

Naj navedem dva primera: že zdavnaj bi zdravstveni sistem funkcioniral, kot bi moral, če bi pri ljudeh, ki so zanj odgovorni, prevladalo vodilo, da mora biti vse, prav vse podrejeno interesu bolnika. Ne pa da se vanj vrivajo nekatere druge, negativne sile, ne pa da se postavi lastni ego ali lastna korist nad ali pred dobro drugega človeka. In primer z nesrečnim Šamijem.

Ne samo, da bi moralo biti državnemu aparatu jasno, da evropska zakonodaja omogoča zaščito žrtvam vojnega nasilja, ki bežijo pred smrtjo, sami politični akterji bi morali vedeti, če imajo kaj etičnega čuta, da je treba temu človeku pomagati. Prava država je uresničitev moralnega zakona, torej dobrega za vse, v družbi. Tako je to.