Romana Kocjančič Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Romana Kocjančič Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Zanimiva je bila prav Božja beseda za včerajšnjo nedeljo, ki ji je prisluhnilo 2,2 milijardi kristjanov, v Sloveniji tri četrtine prebivalcev. V Matejevem evangeliju je zapisano: "Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega." (Mt 22, 21) Ali smo to dali?

Naključja ni! Beseda kristjanom, udeležba na volitvah - dejanje državljanov! Misel evangelija je pokomentiral tudi papež Frančišek pri opoldanski molitvi na Trgu sv. Petra v Vatikanu: "Življenje kristjanov mora odražati temeljno pripadnost, da prihaja vse od Boga, kar smo in imamo." Navzoče je spodbudil, da si morajo prizadevati za človeško in družbeno stvarnost, za Boga in cesarja. Opozoril pa je, da če postavljamo Boga naproti cesarju, je to fundamentalizem. Torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu naj gre, kar je Božjega!

Za misijonsko nedeljo pa je papež Frančišek napisal poslanico z naslovom "Misijon v srcu krščanske vere". V njej zanimivo pravi, da poslanstvo kristjanov in Cerkve ni v širjenju verske ideologije, niti ne ponujanje vzvišene etike, ampak v služenju človeku kot usmiljeni Samarijan. Ali ni to tudi naloga cesarja, služiti Slovencem, človeku in družbi? Dobrega cesarja, bi rekli!

Včerajšnja nedelja pa je bila največja dobrodelna akcija na svetu! Ljudje dobre volje smo zbirali sredstva za ljudi v državah v razvoju. Pedro Opeka, misijonar na Madagaskarju, pravi: "Ali lahko na svetu, kjer živi tri petine človeštva v skrajni revščini, rešujemo le del človeštva?" O tem nam je 17. oktobra govoril tudi mednarodni dan boja proti revščini. Po oceni Svetovne banke je revščina svetovni problem, saj v skrajni revščini živi milijarda ljudi v državah v razvoju. Takoj za dnevom boja proti revščini je bil evropski dan boja proti trgovini z ljudmi, sodobnimi sužnji.

Konec septembra je Caritas internationalis začela kampanjo Skupaj na poti. Pridružila se ji je tudi Slovenska Karitas. Vsi smo skupaj na poti, tisti, ki ne morejo preživeti zaradi naravnih katastrof, ekonomskih in vojaških razlogov, kot tisti, ki imamo najosnovnejše za preživetje. Zanimivo pa je, da se nas stiske ljudi, ko jih beremo, poslušamo, gledamo, zelo dotaknejo. Ko pa zapremo splet, časopis, radio ali televizijo, na njih pozabimo, kot da jih ni. Pademo v svoj ritem, a zakaj se nam to dogaja? Se to ne dogaja tudi cesarju?! Bogu ne!