V najboljših časih je pogledal tudi po štiri filme na dan. To je bilo njegovo okno v svet. Konec osemdesetih let, ko so se iztekala študentska leta, je imel videoteko za izposojo filmov, snemanje, presnemavanje, s filmskimi kasetami, originali ... Pred nekaj meseci pa so se Primoževe sanje uresničile - knjiga je postala film.

Premaknimo se nekaj desetletij nazaj h Košarkarjevim začetkom. Kako je pravzaprav nastala ideja za samo knjigo?

Knjiga je začela v moji glavi nastajati že pred skoraj pol stoletja. Po svetovnem prvenstvu v Ljubljani pa je bila prav košarka tisto, o čemer je sanjal vsak fantič. Že takrat sem prav po filmsko sanjal. S prijatelji smo si na drvarnico namesto pravega koša nabili obroč od soda za mošt, mreža pa je bila iz vreče za krompir. Do trde teme smo tapkali in se igrali, da premagujemo košarkarske velikane.

Rekli ste, da ste se že ob nastajanju knjige predstavljali, da bi lahko zgodba nekoč postala film. Kakšna je bila pravzaprav pot knjige do filma?

Film v glavnem sledi knjigi, pa vendar je dodano veliko novega, nekaj takšnega, kar začini in slastno zavije zgodbo. Zavedati se moramo, da je filmski jezik zelo drugačen od literarnega. Ustvariti scenarij ali napisati knjigo sta dve zelo različni kategoriji. Vsi radi rečejo, da je bila knjiga boljša kot film, vendar se velikokrat zgodi tudi obratno. Prepričan sem - in to mnenje deli tudi celotna filmska ekipa - da smo našli pravo razmerje med enim in drugim. No, če je soditi po odzivih publike po ogledih filma, nam je to zelo dobro uspelo.

Primož je film prvič videl grobo zmontiranega spomladi. Ogledal si ga je s toplino v srcu in solzami v očeh in kot pravi, se mu je takrat odprl nov svet. Nad filmom je navdušena tudi Slovenija, saj si je Košarkarja ogledalo že več kot 50 tisoč gledalcev, za kar je film pred nekaj dnevi prejel že drugo zlato rolo. Tudi knjiga je še danes zelo priljubljena, do danes je namreč izšla že v več kot 30 tisoč izvodih.

Film je prišel na velika platna tako rekoč v popolnem trenutku, v času največje košarkarske evforije pri nas. Kako ste zadovoljni z odzivom gledalcev?

Nekoč sem rekel: Knjiga je zato, da se prebere, film je zato, da se gleda, sendvič je pa zato, da se poje. Karikirano, pa vendar še danes drži. Košarkar naj bo je ravno pravšnji za gledalce vseh generacij, od tistih najmlajših do njihovih babic in dedkov. Kdor si ga je ogledal, se je strinjal, da jim med predvajanjem ni bilo niti za trenutek dolgčas. Pa še zabavali so se povrh, kar je krasno!

Se je morda že porodila ideja za nadaljevanje zgodbe na filmskem platnu?

Skoraj vsi me sprašujejo, kaj se bo zgodilo v drugem delu, saj se film konča z besedami: Konec? Kakšen konec? To je šele začetek! Tudi mene zanima, kaj bi se zgodilo v nadaljevanju, če se bo zgodilo. No, mogoče pa se bo.

… je pogovor skrivnostno zaključil priljubljeni Korošec, ki pravi, da svoje najboljše zgodbe še ni napisal. Primož, veselimo se novih pisateljskih kreacij in težko pričakujemo naslednjo knjigo … in morda tudi film.