Beremo
(2)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.7 od 14 glasov Ocenite to novico!
Jože Snoj
Jože Snoj na več kot sedemsto stranehč znova razmišlja o svojem življenju in življenju bližnjih družinskih članov, kot jih je doživljal sam ali so mu o njih pripovedovali, pripoveduje pa tudi o sodobnikih iz raznih svojih življenjskih obdobij, tako iz študentskih let, iz poznejših časov novinarskega in uredniškega okolja ter iz kroga znamenite Nove revije. Foto: BoBo
Jože Snoj: Re kapitulacije
Posebno tonaliteto daje romanu Snojeva značilna “višnjevost” kot znamenje transcendence. Foto: Litera

Dodaj v

Jože Snoj: Re kapitulacije

Litera, Maribor, 2017
9. november 2017 ob 08:35
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

Snojev več kot sedemsto strani obsegajoč avto- in tudi biografski roman Re kapitulacije ima poveden podnaslov: “prototipski retroroman z luknjo za zgodbe”.

V invokaciji retroromana ne gre za modno muho, pač pa za to, da se prvoosebni pripovedovalec iz sedanjosti, ki je vzpostavljena vsaj na dveh ravneh, v pisateljevi sobi in v bolnišnici, obrača v preteklost, in da iz nje, kot tudi iz bližnje sedanjosti, lušči realne osebe, ki, kot navaja avtorica odličnega spremnega zapisa Malina Schmidt Snoj, niso le “individualne realne figure, ampak se mu oblikujejo v značilne in povedne predstavnike določenega časa in okolja. Njihove zgodbe z avtorjevo vred pa padajo v luknjo preteklosti, se v njej kopičijo ter jo do roba in čez napolnjujejo”. Očitno je torej, da Snoj s pomočjo avtobiografske teksture sestavlja mozaik življenja; v Re kapitulacijah bomo namreč naleteli na arhetipske zgodbe 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Razmišlja o svojem življenju in življenju svojih družinskih članov; razgrinja pa tudi široko mrežo sodobnikov iz različnih življenjskih obdobij, zaradi česar je njegovo pisanje mogoče razumeti tudi kot dragoceno pričevanje. Že na prvih straneh Prologa naletimo na Draga Jančarja, “čudežnega pubeca iz Maribora”, nato na ključne uredniške figure tedanjega časopisa Delo, pa na politične osebnosti, kot sta Stane Kavčič in Jože Pučnik, ter seveda na ljudi iz kroga znamenite Nove revije. Snoj predvsem zaradi specifičnega jezika čudovito slika barvo časa, najsi gre za čas socializma oziroma komunizma ali pa za avstro-ogrske usedline, ki dajejo knjigi posebno patino, oziroma za komentiranje današnjosti. Ključno je, da tudi ta Snojev roman ni vzročno-posledično urejen, recimo od otroštva naprej, ampak je strukturiran na proustovski način.

Nepoučenemu bralcu, ki ne ve, da je Snojevo pisanje trdno zasidrano v moderni romaneskni tradiciji in zaznamovano z notranjim monologom, s kronološko razbitimi deli pripovedi, predvsem pa z razdrobljenim jazom, bi se zdelo, da Re kapitulacije potrebujejo uredniško roko, saj so toliko kot neulovljive. Toda srž romana je prav v tem, da se pripoved vrtinči po časih in krajih, v povezavah nekakšne pajkove mreže, ali pa, kot predlaga avtorica spremnega zapisa, “koreninskega spleta oziroma micelija, ki nima ne začetka ne konca in ki se s svojimi nitkami razpreda v neskončnost. Nima središčne točke, zato je vselej nekje na sredi(ni), med stvarmi, brez kronologije in jasne rasti”. To med drugim pomeni, da v romanu ne bomo našli klasičnega konflikta, še manj graditve zgodbe. Konflikt oziroma zgodba prihaja na plan praktično z vsakim stavkom; najprej zaradi svojevrstnega besedja in seveda zaradi metafizične podstati besedila.

Razlog, zakaj je Snoj tokratno pisanje še nekoliko bolj razvejal in izdrl iz logičnih tečajev kot v prejšnjih delih, je v tem, da neposredni pripovedovalec, poročevalec in oblikovalec v prvi osebi, okoli katerega se vrtinčijo spomini, vezani na vojni, medvojni in povojni čas, dela bilanco. Njegovo premišljevanje o bivanju in minevanju zato ne more biti literarna igra, temveč gre za globoko obžalovanje in strah pred končnim in neznanim, kjer za plotom ni ničesar več, kjer bodo vse rekapitulacije šle v nič in kjer ni nobene “tolažbe filozofije”. Tovrstno priklicevanje skrivnostnega, metafizičnega Snoj invocira že z uvodno pesmijo:

"bilo je danes, pozno / popoldne / zaspal sem pod višnjo / ki se je že / najokala / in nasmejala svoje sladkogrenke teže / na pecljih za ušesci."

Snojeva značilna “višnjevost” kot znamenje transcendence torej daje celotnemu tekstu posebno tonaliteto.

Jožetu Snoju se realni svet v tej knjigi zagotovo oži, ne nazadnje ga v tretjem razdelku vidimo v bolnišnici, zato pa toliko bolj vehementno brodi skozi labirint spominov. Ne začenja na začetku, kot bi se za doslednega avtobiografa spodobilo, pač pa je začetek pripovedi asociacijsko spontan, verjetno že naključen. Spominski zapisi kot povzetki družinskih zgodb in njihovih reinterpretacij, ki jih je vsaka generacija na novo osvetlila, se medsebojno prehitevajo, tako da imamo včasih občutek, kot da se nahajamo na neskončni cesti, ki pa bralca kljub navidezni konfuznosti malodane posrka; med drugim tudi zato, ker Snoju po čudežu pisave skoraj vedno uspe najti izhod v ciklični zgostitvi. Zanimivo je tudi, kako paberkuje, potem pa nenadoma zareže globlje; bodisi s tragiko, pantagruelsko norčavostjo, pretiravanjem, z razmišljanjem o “svinjskem” družbenem sistemu, diktaturi, Bogu, o absurdu križa, svoji osebni veri in njenem ontološkem temelju.

Ne glede na to, kateri vidik rekapitulacije vzamemo v obzir, bodisi sestop od resnosti, sestop od sistemov ali pa sestop kot pogled v preteklost, gre pri Snoju za brezkompromisnost (in ne obtoževanje) predvsem do sebe. To in pa jezik sta njegova posebnost. V drugi polovici romana piše, da je bil “v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so v trdem jedru Nove revije v največji tajnosti začeli snovati nacionalni program z vizijo nove, iz nemarno razpočene Juge vzhajajoče slovenske države,” edini deklarirani kristjan. Njegovo resno, ironično in celo blasfemično razpravljanje z eno izmed poglavitnih realno-romanesknih oseb, s priljubljenim mokronoškim duhovnikom Henrikom Bukovcem, prinaša v branje teološke razprave, kakršnim v slovenskem religioznem obnebju ni para. Snoja tako lahko uvrstimo med katoliške pisatelje le s predpostavko, da gre za radikalno samosvojega vernika, ki si verske resnice piše sam ter se z Bogom po jobovsko prepira.

Različne tonalitete besedila torej ne potekajo samo na tematski ravni. Jezik, s katerim Snoj razgrinja epsko-lirsko fresko dveh stoletij, je v Re kapitulacijah tako unikaten kot avtorjeva bogoiskateljska drža. V romanu bomo naleteli na prepletanje poetičnega, stvarno nevtralnega, knjižnega, žargonskega in narečnega jezika. Ta je sestavljen iz ljubljanskega, dolenjskega in mariborskega narečja, pri čemer se meša z nemškimi izrazi oziroma, kot pravi avtor, z “germanizmi moje mladosti”. Ob različnih jezikovnih registrih vpleta tudi pesniško metaforično leksiko, ki stavku dodaja ritem in zven. Njegova ritmizirana proza se tako bliža pesnjenju, še bolj verjetno pa je, kot v spremnem zapisu poudarja Malina Schmidt Snoj, da se na način ritmiziranja kaže avtorjeva namera, da bi oživil romantični roman ali celo ep. Svet je, kot je v biblični maniri zapisano tudi v Re kapitulacijah, iz besede in ena sama pesem. Verjetno ne pretiravamo, če zapišemo, da Novakovemu epu Vrata nepovrata v tem trenutku lahko parirajo le Re kapitulacije.

Gabriela Babnik, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
1a34
# 09.11.2017 ob 10:00
Snojeva značilna “višnjevost” kot znamenje transcendence torej daje celotnemu tekstu posebno tonaliteto.

.... Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila —
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!......
Rad gledam ti v valove bodre, valove te zelenomodre: Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
handanovic
# 09.11.2017 ob 16:26
Pri vsem tem, kar je napisano zgoraj, se mi poraja eno samo vprašanje: ja in? Kaj pa zdaj? Upam, da kdo drezne v te, ki jih nepoučeni bralci ne razumejo.
Kazalo