Beremo
(1)
Mazohistka
Katja Perat je zgodbo umestila med v pozno 19. in zgodnje 20. stoletje, pripoved pa posreduje skozi prvoosebno perspektivo Nadežde Moser, “volčjega otroka” in fiktivne posvojenke slovitega Leopolda von Sacher-Masocha. Foto: Založba Beletrina

Dodaj v

Katja Perat: Mazohistka

Ljubljana: Beletrina, 2018
16. julij 2018 ob 14:04
Ljubljana - MMC RTV SLO

Mazohistka, romaneskni prvenec Katje Perat, se na prvi pogled bere kot “zgolj” zgodovinski roman. Dogajalni okvir sega približno v obdobje med letoma 1874 in 1912, pripoved pa je posredovana skozi prvoosebno perspektivo Nadežde Moser, “volčjega otroka” in fiktivne posvojenke slovitega Leopolda von Sacher-Masocha.

Zaradi dekličinih domnevno slovanskih korenin ji Leopold, samooklicani panslavist, napove bleščečo prihodnost in vélika dejanja. Veliko se tudi zgodi, premiki, ki jih protagonistka doživlja v svoji notranjosti, so odsev številnih, tudi nasprotujočih si eksistencialnih, filozofskih, socioloških in političnih trenj obdobja pred prvo vojno. Intimni in družbeni odnosi, v katere vstopa Nadežda, so dvojno zakodirani s prekrivanjem preteklih in sodobnih vzorcev. Zgodba Mazohistke je zgodba o porajanju ženske emancipatorne zavesti v času, ki sufražetskemu gibanju kontrira tako, da ženske ponižuje s histerijo, tem najbolj “patriarhalnim” sredstvom nadzorovanja in kaznovanja celotnega spola. Tako kot Kronosova žetev Mojce Kumerdej je tudi Mazohistka Katje Perat roman z agendo, tekst, ki ne skriva tezne podstati in tega, da je njegova kritiška ost v prvi vrsti uperjena v sodobnost. Jezikovni anahronizmi se dobro ujemajo z Nadeždino novodobno zavestjo pa tudi s subtilno ironizacijo izpovednega žanra, s katerim se spogleduje roman.

Tako kot vsi filmski junaki, ki so neznosne notranje konflikte izbojevali v lastni tišini in samoti, tudi Nadežda Moser svojo zgodbo v enem samem epskem in na trenutke časovno konfuznem zamahu zaupa namreč — gostilničarju. Roman se začne v trenutku, ko se je glavnina dogajanja že odvila. Mazohistka je predvsem karakterni roman, ki v celoti sloni na Nadeždinih pripovednih spretnostih. Protagonistka, sicer Freudova občudovalka, verjame v konstitutivno moč besede pri oblikovanju identitete, zato se vestno ubeseduje: najprej skozi pripoved, nato v zapisu, ki je pravzaprav pričujoči tekst. Literatura pri tem odigra klasično odrešilno vlogo; skozi pisavo se Nadežda oddalji od preteklosti in simbolno prerodi. Predvsem pa razume prebojno sporočilo svoje dobe in prepozna emancipatorni potencial odločitve, da bo brez zagotovljenih finančnih sredstev in družinske zaslombe zaživela kot pisateljica, svobodnjakinja.

Protagonistkino dolgotrajno ozaveščanje nevzdržnosti svojega položaja avtorica uvaja skozi diskrepance v pripovednem toku, ki jasno razkrivajo, da tako imenovane “danosti” v odnosih nikoli niso in ne smejo biti samoumevne. Katja Perat s tem Nadeždino izkušnjo osvetljuje tudi iz zunanje perspektive, ki dogajanju dodaja širino in kompleksnost. Nadežda Moser dolgo, predolgo uteleša Žižkovo frazo iz Zgodovine in nezavednega, ki pravi, da je “vse odvisno zgolj od mene pa kljub temu nič ne morem”. Svoj položaj nenehno reflektira, vendar ga ne spreminja, s tem pa sprejema podrejeno vlogo in se tako preobraža v naslovno mazohistko.

Zgodovinska doba je kulisa za kontekstualizacijo protagonistkine začasne resignacije in sredstvo, ki problem časovno distancira od sedanjosti, s čimer ga nekako objektivizira. Neredko zgodovina prevzame vodilno vlogo. Roman Mazohistka predobro pozna svoj izvorni material, kar ni vselej prednost. Nadeždin “volčji” izvor sicer problematizira pokroviteljsko patriarhalno perspektivo, ki odnos do ženske enači z odnosom do otroka ali živali, a navezave na dunajsko secesijo ostajajo večinoma na ravni ambientalnih anekdot. Pogovori s Freudom ali Klimtovi sprehodi po mondenih aristokratskih zabavah so za izbrani dogajalni čas že skoraj neizogiben, a malce redundanten stereotip. Sacher-Masochov panslavizem ni nič več kot zanimiva biografska nota, saj bi se končni prelom v Nadeždinem zakonu zgodil, tudi če bi bila hišna služkinja katere druge narodnosti kot ukrajinske.

Odnose v Mazohistki definirata predvsem trk prepričljivo izrisanih značajev in njihov družbeni položaj, kar avtorica zaokroženo navezuje na vprašanje spola in s tem na osrednjo tezo romana. Nadeždina podrejena ali “mazohistična” vloga je problematizirana, dokler je prepoznana kot izhodiščna paradigma za odnos do žensk nasploh; v trenutku, ko jo junakinja ozavesti, pa jo začne dojemati in izkoriščati kot možno pozicijo moči. Razkrinkavanje in sprevračanje kompleksnih prepletov osebnega in družbenega pa je vsekakor najmočnejša točka romana Mazohistka.

Ana Geršak, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
dumpster
# 28.07.2018 ob 00:11
Sem prebral. Zelo dobro. Priporočam.
Beremo
link
Klarisa Jovanović: Izgnana
13. november 2018 ob 14:22 "Izgnala sem se iz očetove hiše. / Izgnala sem se iz nje, še preden sem jo dodobra spoznala." Prva verza tretje pesniške zbirke Klarise Jovanović Izgnana sta hkrati ključna v njej.
Več novic ...
Kazalo