Beremo
(1)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.7 od 15 glasov Ocenite to novico!
Duga preteklost
V obsežnem romanu se zlagata dve družinski zgodbi, tista o potomcu najbogatejše nemške družine v kraju, ki se je vedno bratila z najbolj ugledno slovensko, in druga o potomki revolucionarjev in upornikov, ki sta se razredno brusila v Sovjetski zvezi in potem v partizanih. Foto: Založba Goga
       Vendar pa Möderndorfer ne piše povsem zgodovinskega romana, čeprav je zgodovina ogrodje in skelet te proze. Ne gre mu za preteklost, saj ugotavlja, da je vsaka preteklosti, ko jo pogledamo od blizu, vedno že druga preteklost, da postanejo stvari v ustvarjalnem dejanju zanimive toliko bolj, kolikor se poglobimo vanje. Za drugo preteklostjo, za resnico intime v mlinu zgodovine, se tako odkrivajo vedno nove zgodbe, ki jih razumemo samo toliko, kolikor jih lahko prekrijemo s svojo izkušnjo.       
Vinko Möderndorfer
Druga preteklost ni navaden zgodovinski roman, temveč roman o pisanju romana in premislek, kako se drobci zgodb v zgodovinski freski zlepijo med seboj v novo celoto s svojimi zakonitostmi. Foto: BoBo

Dodaj v

Vinko Möderndorfer: Druga preteklost

Novo mesto: Goga, 2017
16. maj 2018 ob 08:41
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

Fant sreča dekle, dekle sreča fanta, tako se začne vsaka zgodba, ugotavlja avtorju bližnji pripovedovalec obširnega in čez nekaj desetletij, vse tja od časov agrarne reforme v kraljevini Jugoslaviji do danes razpotegnjenega romana Vinka Möderndorferja Druga preteklost.

Dogaja se v prelomnih časih na narodnostno mešanem ozemlju, v fiktivni Dolini, ki pa jo lahko približno lociramo, saj nam pripovedovalec razkrije, da leži blizu njegovega rojstnega kraja, torej na Celjskem, in med pisanjem se oboroži z vsem mogočim gradivom in dokumenti, v Dolino odide tudi na potep, da bi se bolj vživel, vendar je kraj medtem spremenjen in neprepoznaven. Nič kaj podoben ni tistemu s fotografij, na katerih natovarjajo ljudi na tovorne vagone ali na katerih z dvignjeno roko sprejemajo nemške vojake ob domnevi, da so osvoboditelji nemške manjšine, fotografij ob porokah in velikih dogodkih, kakršen je, recimo, odprtje tekaške steze v čast velikemu vodji večnega rajha ali prihod osvoboditeljev, ki so se potem krvavo maščevali za vse medvojno gorje.

V obsežnem romanu se kot zobci na zadrgi zlagata dve družinski zgodbi, tista o potomcu najbogatejše nemške družine v kraju, ki se je vedno bratila z najuglednejšo slovensko, z županovimi, in druga o potomki revolucionarjev in upornikov, ki sta se razredno brusila v Sovjetski zvezi in potem v partizanih. Da bi videli, kako je sprava stvar ljubezni in pozabe, torej razumevanja in ne pogrevanja nekdanjih sporov, se Peter in Mojca zaljubita in zaživita, imata otroke in kot da je vse tisto gorje in medsebojna mržnja s tem pozabljena. Prej grozot, kakršne grejo k predvojnemu, vojnemu in povojnemu obdobju, v romanu Druga preteklost ne manjka: mučenje in izdaje, sadisti in žrtve, napadi na gospodarske objekte, ki jih uporablja okupatorska vojska, streljanje talcev, špalirji meščanov, ki v nemščini pljuvajo po ujetih partizanih, maščevanja tistih, ki so jih iz Doline razselili in katerih svojci so izginili v koncentracijskih taboriščih. Prav tako ne manjka popisov ljudskih iger in težkih razmer, v katerih so odraščali med obema vojnama in tudi še po drugi, niti izstopajočih literarnih likov na obeh straneh, pogosto zaslepljenih za lastno stvar in brez empatije do drugega. Med izstopajočimi dogodki s strašnimi posledicami naj omenimo, recimo, napad na žago, ki je delala za Nemce in je bila pod nadzorom nemških čet, kot začetek upora. Prav ta napad je popisan tudi v zadnjem romanu Draga Jančarja In ljubezen tudi; pisatelja različnih generacij sta očitno začutila, da je treba o okupaciji in uporu zdaj, po skoraj sedemdesetih letih, ponovno spregovoriti.

Möderndorferjeva fabula je izredno razgibana in tudi sicer je na sledi njegove prepoznavne pisave. V romanu je precej drastične erotike, ko se pripoved enkrat zavleče v zakonske postelje in drugič opreza po bordelih in tamkajšnjih plačljivih praksah, vmes so epizode iz življenja parov, ki niso imeli kam in so se sestajali in še kaj po gozdovih, se prislanjali na zid in podobno. Ob večni prisotnosti smrti je v romanu Druga preteklost pod kiklo ves čas živo, enkrat so popisani vazalski odnosi napol fevdalcev do svojih podrejenih, drugič so to ljubezni, ki bi bile idealne in čiste, a jih umaže vojna kot nadaljevanje ekskluzivistične politike.

Vendar pa Möderndorfer ne piše povsem zgodovinskega romana, čeprav je zgodovina ogrodje in skelet te proze. Ne gre mu za preteklost, saj ugotavlja, da je vsaka preteklosti, ko jo pogledamo od blizu, vedno že druga preteklost, da postanejo stvari v ustvarjalnem dejanju zanimive toliko bolj, kolikor se poglobimo vanje. Za drugo preteklostjo, za resnico intime v mlinu zgodovine, se tako odkrivajo vedno nove zgodbe, ki jih razumemo samo toliko, kolikor jih lahko prekrijemo s svojo izkušnjo. Orumenele fotografije, statistični podatki in zapisi, ki jih uporablja pisatelj, so samo pomoč, da se mu domišljija in sklepanje, kako so stvari potekale v resnici, lahko bolj osvobodita in sprostita.

Kot je preteklost, kakor jo vidi literatura, vedno že druga preteklost, tudi roman Druga preteklost ni navaden zgodovinski roman, temveč roman o pisanju romana in premislek, kako se drobci zgodb v zgodovinski freski zlepijo med seboj v novo celoto s svojimi zakonitostmi. Med zgodbo o Petru in Mojci so namreč postavljena poglavja, ki premišljajo in se poglabljajo v vse mogoče, predvsem pa razlagajo, kako se roman piše iz premisleka o oblikovanju zgodbe. Pomemben del te pisave je namenjen ukvarjanju z resnico literature, ki se loči od zgodovinopisja, v romanu so poglavja o freski kot ideološko zaokroženi sliki sveta, in zdi se nam, da nam avtor poskuša sugerirati, da je tudi njegovo pisanje freska, podobna muralom Diega Riviere ali mozaikom o vstaji, ki krasijo slovenski parlament. Drugič spet premišlja o tem, kako se motivi lepijo v pripoved, in se pri tem zaveda, da jih preoblikuje njegovo zanimanje zanje, to pa je utemeljeno na osebni izkušnji, v doživetem. S tem roman dobi nadrejeno pripovedno instanco, ločeno od same zgodbe, in to ga dvigne nad siceršnjo pripoved, ki je v osnovi realistična, saj zgodovinsko prepričljivo in verjetno popisuje dviganje in padec socialnih slojev in centrov moči skozi daljše obdobje. Hkrati pa ti naratološki premisleki ustvarjajo distanco, potujejo in komentirajo dogajanje, kar je značilnost nekaterih sodobnih umetniških smeri. Vinko Möderndorfer je napisal obširen, intriganten in čustven roman ter uspešno prepletel celotni družbeni prerez v razkošno literarno fresko, ki poskuša premisliti preteklost in se zaveda, da je preteklost zakladnica zgodb in hkrati nekaj nam, zanamcem, nedoumljivega.



Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
seganebranim
# 16.05.2018 ob 09:46
Njegov opus ne maram pretirano, vendar Druga resničnost je remek delo! Priporočam.
Kazalo