Podpisniki, med katerimi so jezikoslovci, književniki, umetniki, novinarji in predstavniki drugih področij, poudarjajo, da deklaracija, na katero so se že kritično odzvali tako na Hrvaškem kot v Srbiji, nima političnega ozadja.

Gre za skupen standardni jezik, ki je policentričen, ker v tem jeziku z razpoznavnimi različicami govori več narodov v več državah, so zapisali v deklaraciji. Hrvaška pisateljica Ivana Bodrožić je med predstavitvijo deklaracije v Sarajevu opozorila na skupni lingvistični temelj. "Če pogledamo z jezikoslovne plati, je znanstveno potrjeno, da gre za eno lingvistično osnovo, če se ljudje v medsebojni komunikaciji razumejo v 75 odstotkih jezika," pravi.

Razlike pomenijo bogastvo jezika
Z deklaracijo ne vsiljujejo skupnega imena jezika kot balkanskega ali jugoslovanskega, niti ne spodbujajo "jezikovne anarhije", poudarja, ampak spoštujejo štiri standardne različice jezika. "Nihče izmed nas nikogar ne želi prikrajšati ali kaj prepovedati, le opozarjamo na to, da razlike pomenijo bogastvo jezika. Drugače od nekaterih ne želimo čistiti ne jezikov, ne narodov, ne držav," je dodala.

Proti jezikovni diskriminaciji v javnem prostoru
Namen deklaracije je senzibiliziranje javnosti, da obstajajo tudi drugi modeli dojemanja jezika, ker čiščenje in pohabljanje jezika vpliva na strukturo razmišljanja in izražanje ljudi. V deklaraciji so zato poudarili, da nasilno ločevanje bosanskega, črnogorskega, hrvaškega in srbskega jezika povzroča številne negativne družbene, kulturne in politične pojave, kot so segregacija otrok v nekaterih šolah, prevajanje v administrativnih postopkih ali medijih, izmišljevanje razlik, kjer te ne obstajajo, ter tudi cenzuro in avtocenzuro. Ob tem zahtevajo ukinitev vseh oblik jezikovne diskriminacije v javnem prostoru ter jezikovno svobodo v književnosti, umetnosti in medijih.

"Poceni poteza salonske levice"
Na deklaracijo so se v preteklih dneh kritično odzvali na Hrvaškem, kjer jo ocenjujejo kot nepotrebno in nesmiselno provokacijo, ki je tudi politična pobuda. "Hrvaška ustava določa hrvaški jezik kot uradni jezik na Hrvaškem, je tudi eden od uradnih jezikov Evropske unije, je priznan in normiran kot jezik z lastno mednarodno kodo," meni predsednik Hrvaške akademije znanosti in umetnosti (Hazu) Zvonko Kusić.

Nasprotujejo ji tudi v Srbiji, kjer ocenjujejo, da gre za "poceni potezo salonske levice" ali za "iskanje finančnega dobička" posameznikov. Profesor na sarajevski filozofski fakulteti in avtor slovarja bosanskega jezika Dževad Jahić pa je za Dnevni avaz dejal, da gre za "eksperiment, ki bo lahko uspel samo v BiH-u".

"Če narod obstaja, ima seveda svoj jezik, ki si ga ni izposodil od drugih. Naši jeziki s svojim skupnim temeljem omogočajo normalno komunikacijo, sicer pa ni mogoče odreči pravice nekemu narodu. Naj idejo o skupnem jeziku v BiH-u pojasnijo tistim, ki so se izjasnili, da govorijo v bosanščini, in ki jih je 52,8 odstotka," besede Jahića povzema spletna izdaja časopisa.

Deklaracijo so oblikovali po vrsti regionalnih konferenc, ki so potekale lani v Beogradu, Podgorici, Splitu in Zagrebu v okviru projekta Jeziki in nacionalizmi. Poleg Šerbedžije, Veličkovića, Grlića in Jamsile Žbanić so med podpisniki še Igor Štiks, Mirjana Karanović, Boris Dežulović, Marko Tomaš, Borka Pavićević, Filip David, Teofil Pančić, Viktor Ivančić, Dragan Markovina, Boris Buden, Biljana Srbljanović, Ranko Bugarski, Snježana Kordić in Balša Brković.