"Kaj je torej čas? Če me nihče ne vpraša, vem; če pa ga hočem razložiti, ne vem," je v 4. stoletju razmišljal Avrelij Avguštin. Tudi danes imamo pri definiciji časa podobne zagate. Iz tega niso izključeni niti časovni pojmi – kako na primer opisati neskončnost? Stephen Hawking, svetovno znani fizik priznava, da mu je neskončnost

nepredstavljiva. Najbolj znan simbol, ki predstavlja idejo časa, je nedvomno ura. Ta sicer kaže določen čas, še vedno pa ne pove, kaj čas je. Čas merimo in doživljamo. Naš subjektivni čas nam med drugimi določa tudi občutek, ali nam nekaj mine hitreje ali se nam vleče v nedogled. Kaj je torej čas?

Gledanje na uro je bilo včasih nevljudno
Ideja o uri se je razvila pred nekaj več kot dva tisoč petstotimi leti in danes dodobra določa naš življenjski slog. Če bi se s časovnim strojem vrnili tri tisoč let v preteklost, nam verjetno ne bi uspelo ob pravem času biti ne v službi, ne v šoli in ne na zmenku. Prvo pristno omembo sončne ure zasledimo v že letu 742 pr. n. št. Na izum prve mehanske ure z nihalom in zobatimi koleščki pa je bilo treba počakati na konec 13. stoletja. Kmalu zatem se je med premožnimi ljudmi uporaba žepne ure zelo razširila. Kljub temu pa ni bilo vljudno, da bi kdo gledal na uro – to so morali početi na skrivaj, s tipanjem številk in kazalcev na uri, skriti v žepu. V zadnjih desetletjih so nam zavladale elektronske ure, ki so veliko natančnejše od mehanskih.

Čas je odvisen tudi od nadmorske višine
Vendar vse ure ne kažejo istega časa. Fiziki so ugotovili, da po uri, ki je postavljena na višji nadmorski višini, med dogodkoma poteče daljši čas kot med istima dogodkoma po uri, ki je postavljena na nižji nadmorski višini. Na vsakih sto metrov višinske razlike se pojavi razlika približno tri milijardine sekunde na dan. Je torej res, da visoko v gorah čas teče počasneje kot ob obali? Te razlike kažejo na to, da čas ni absoluten, ampak relativen. Kaj to pomeni?

Paradoks dvojčkov
V fiziki poznamo absolutni in relativni čas. V klasični newtonski fiziki čas obstaja sam po sebi, je absolutno določen in objektivno merljiv. Predstavljamo si ga lahko kot linearno puščico, usmerjeno v prihodnost. Enote za merjenje časa so nam vsem poznane: sekunda, minuta, ura, dan, teden, mesec, leto. Zanimivo je, da se sekunda približno ujema z utripom človekovega srca, ko mirujemo. Absolutni ideji časa je leta 1905 s posebno teorijo o relativnosti časa kljuboval Albert Einstein. Relativnost časa si lahko predstavljamo z znano prispodobo o dveh bratih dvojčkih. Enega izmed njiju pošljemo na oddaljeno zvezdo s hitrostjo, ki je primerljiva s svetlobno, in ga čez nekaj let počakamo, da se vrne. Ker čas teče počasneje, če se telo giblje, je dvojček astronavt ob vrnitvi mlajši od svojega brata.

Čas mineva počasneje, kadar imamo zvišano telesno temperaturo
Poleg časa, ki ga merimo, pa obstaja tudi naše notranje doživljanje časa, s čimer se ukvarja psihologija zaznavanja časa. Najbolje ga občutimo ob izkušnji svojega lastnega minevanja in staranja. Biologija pozna fiziološko uro. Nekatere rastline, recimo, začnejo razpirati cvetove nekaj ur pred sončnim vzhodom, tudi če jih postavimo v temen prostor. Pri živalih in človeku se fiziološka ura izraža v obdobjih počitka in dejavnosti, spremembah v metabolizmu in v izločanju hormonov.

Včasih občutimo, da čas mineva hitro, drugič počasi ali pa se ustavi. Zakaj se pojavi ta razlika v naši zaznavi? Zvišanje telesne temperature nam bo dalo občutek, da čas mineva počasneje. Zaznavanje časa je upočasnjeno tudi v otroštvu, ob hudih stresih (npr. prometna nesreča, depresija) ter pod vplivom nekaterih substanc, npr. marihuane. Nasprotno pa nam čas mineva hitreje, kadar smo izpostavljeni številnim novim, hitro spreminjajočim se ali kompleksnim dražljajem. Otrokom, ki igrajo računalniške igrice, čas zelo hitro mineva. V ljubezenskih izkušnjah ljudje pogosto opisujejo, da je 'čas izginil', pri poslušanju glasbe pa pravijo, da nas popelje v brezčasje, saj ob njej občutimo t. i. podaljšanje sedanjosti.

V kateri tip časovnega zaznavanja sodite?
Phillip Zimbardo, avtor slavnega standfordskega zaporniškega eksperimenta, je po večletnih raziskavah skoval idejo, da vsak človek odraža različna časovna zaznavanja. Sklenil je, da naš odnos do časa vpliva na naše ključne osebnostne poteze, na naše sodbe, sklepe in ukrepe. Naše časovno zaznavanje se izoblikuje že v otroštvu in je precej odvisno od kulture, v kateri živimo. Usmerjeno je lahko v negativno preteklost, v pozitivno preteklost, v hedonistično sedanjost, v fatalistično sedanjost ali v prihodnost. Od naše časovne percepcije je odvisno, ali smo nostalgični, kakšni so naši odnosi z ljudmi, ali smo priljubljeni, depresivni, ali je naš način življenja zdrav, ali smo ambiciozni ali ne. Katere tipe časovnega zaznavanja odražamo, lahko preverimo s preprostim testom, ki ga je Zimbardo razvil prav v ta namen.

Časovna terapija
Če želimo, lahko svojo časovno zaznavanje tudi spremenimo, in sicer s časovno terapijo. Ta pomaga predvsem vojnim veteranom, žrtvam spolnih zlorab ali hudih (prometnih, naravnih) nesreč, ki so zaradi svoje travme ostali ujeti v preteklem travmatičnem trenutku. Skozi terapijo se spoprimejo s svojo travmo in povežejo preteklost s sedanjostjo, meni Zimbardo.

Celotne kulture ali države lahko odražajo svoj lasten kolektivni odnos do časa in s tem močno vplivajo na nacionalne usode. Obstajajo, recimo, narodi, ki močno podoživljajo nacistične poboje, komunistične čistke ali pa občutijo nostalgijo za komunizmom. Mogoče je tudi Slovenija med kandidatkami za časovno terapijo?

Hvala za vaš čas
Če smo pozorni opazovalci, lahko kmalu ugotovimo, da je naša vsakdanja govorica temeljno povezana s časovnostjo. "Imate čas?" sprašujemo prijatelje. "Ne bom vam več tratila časa," se opravičujemo, kadar imamo občutek, da smo nekje že predolgo. 'Čas me bo kmalu povozil,' stokamo, kadar se nam mudi. "Nekateri so za časom," odvrnemo, ko se nam zdi nekaj staromodno. "Dobri stari časi so bili vedno boljši od današnjih," včasih pripomnijo naše babice. To, da imajo stvari začetek in konec je najbrž vpliv linearnega zaznavanja časa. Pregovor 'rana ura, zlata ura' nas opominja, da je zgodnje vstajanje dobičkonosno in gre z roko v roki idejo, da 'je čas denar'.

Jezikovnega sporazumevanja si ne predstavljamo brez besed, kot so včeraj, danes in jutri. Tudi ne brez besed prej, potem, nekoč in zdaj. Še manj brez besed večno, minljivo, začetek in konec. Vse te besede, vsaka na svoj način, odražajo čas. Čas je tako vsestransko prisoten okoli nas, da ga v šali lahko označimo za nekakšen jezikovni in diskurzivni božji delec.

Kaj je sodobni čas?
Sodobni čas je bliskovito hiter čas nenadnih in nenehnih sprememb. Znova je aktualen rek grškega filozofa Heraklita, ki ga uporabljamo kot izraz za nenehno spreminjanje: "Vse teče, vse se giblje /…/ v isto reko ni mogoče stopiti dvakrat." Sprememba je namreč ostala edina stalnica v postmodernem času.

Družboslovne vede raziskujejo zaznavanje časa pri različnih družbenih pojavih. Filozofija si postavlja vprašanje ali čas sploh biva, medtem ko antropologija raziskuje razlike med cikličnim in linearnim časom. Ob tem, Krzysztof Pomian, avtor knjige Red časa, za družbeni oz. zgodovinski čas ugotavlja, da je hipoteza o linearnem, kumulativnem in ireverzibilnem času zgodovine tako grob približek, da jo je bolje opustiti. Naravoslovje pa s teorijami o času orje svojo pot. »Staro pojmovanje, po katerem je vesolje že od nekdaj nespremenljivo in nemara tudi vekomaj bo, je za vselej zamenjala predstava o dinamičnem, razširjajočem se vesolju, ki je očitno nastalo ob določenem času v preteklosti in se bo morda končalo v določenem času v prihodnosti,' je o linearnem času vesolja prepričan Hawking.

Večno ali minljivo?
Času pripada osrednje mesto v zgodovini idej in kulturnih praks, saj nas časovna omejenost bivanja vznemirja s svojimi pradavnimi eksistencialnimi vprašanji o življenju in smrti, izvoru in usodi. Religija je tista, ki je minljivost življenja vedno poskušala zamejiti. Krščanstvo konec človekovega časa (smrt) ublaži z idejo vstajenja od mrtvih in večnega življenja v nebesih, azijske religije pa se tolažijo v ideji reinkarnacije. Ateisti ostajajo zvesti linearnemu času in sprejmejo nedvomni konec človekovega časa, ki ga prinaša smrt. "Čas je tisto, kar človek vedno poskuša ubiti, na koncu pa čas njega ubije," se o tem slikovito izrazi Herbert Spencer.

Nina Meh