Drugo
()
Marija Javoršek
Marija Javoršek je znana predvsem po prevodih besedil starejše francoske književnosti. Prevedla je večino del vrhunskih francoskih klasicistov, Pierra Corneilla in Jeana Racina. Za poslovenjenje Racinovih tragedij (Tebaida ali Bratski spor, Aleksander Veliki in Andomaha) ter komedije Pravdači je leta 1995 prejela Sovretovo nagrado. Med svoje pomembnejše prevode šteje še prevode Molièra, Baudelairove Rože zla, francoski ljudski ep Pesem o Rolandu ter pesmi Marie de France in Chrétiena de Troyesa. Foto: BoBo
Marija Javoršek
Pri stari in srednjeveški literaturi jo posebej privlači jezik, pa tudi razpoloženje. Moderna literatura in obup eksistencializma ter gledališča absurda ji niso bili nikoli blizu, pa tudi svobodni verz ne, saj je premalo konkreten, z veseljem pa prevaja verzne pesniške oblike, čeprav je rešitve znotraj že določene dolžine, ritma in rime včasih težko najti. Foto: BoBo
       Večinoma prevajam tisto, kar se mi zdi zanimivo, in se šele po končanem delu ozrem naokoli, katerega založnika bi prevedeno delo zanimalo. /.../ Če imaš odnos do avtorja, delaš popolnoma drugače.       
Rimske tragedija
Prevajalka Marija Javoršek za nagrado Prešernovega sklada prejela prevod Rimskih političnih tragedij Pierra Corneilla. Kot je zapisal Tone Smolej v utemeljitvi nagrade, je Marija Javoršek z izjemnim posluhom za klasicistično poetiko in rimsko zgodovinsko tematiko poustvarila vzdušje bratomorne vojne v Horaciju, nesmrtne cesarjeve monologe v Cini in politične dialoge v Pompejevi smrti. Zahteven verz francoskega aleksandrinca je poslovenila z jambskim enajstercem, ohranila pa je tudi zaporedno rimo. Prav dosledna uporaba zaporedne rime, ki je sicer redka v slovenskih prevodih francoskih klasicistov, izkazuje prevajalkino mojstrstvo. Foto: Založba ISH
       Po navadi zlepa ne najdeš pravih besed, včasih pa se kar ponujajo. Najbolj žalostno je, ko imaš vse besede in tudi rimo, ritem pa ni pravi, ker je en zlog preveč ali premalo. Po navadi jih je preveč, ker imamo v slovenskem jeziku veliko dolgih besed, na primer ljubezen, hrepenenje, čas življenja, ki pa so v francoskem kratke in prav te besede se v liriki kar naprej ponavljajo.       
       Zelo pomembno se mi zdi brati ne le moderno, ampak tudi starejšo literaturo. Tam najdemo bogastvo besed, ki se zdaj izgubljajo.       

Dodaj v

Marija Javoršek: Ko ne najdem ustrezne rešitve, gledam v prazno in iščem rimo

Pogovor z nagrajenko Prešernovega sklada
14. februar 2013 ob 09:02
Ljubljana - MMC RTV SLO

Marija Javoršek je vrhunska prevajalka, znana zlasti po prevodih Pierra Corneilla, Jeana Racina in drugih starejših francoskih avtorjev.

Vedno je rada prevajala avtorje, ki so ji bili osebno ljubi, zato se je dela pogosto lotila iz lastne želje in se je šele pozneje ozirala za morebitnim založnikom: »Če imaš odnos do avtorja, delaš popolnoma drugače.«

Izhaja iz družine, ki je bila vedno tesno povezana z literaturo. Njena mati je bila klasična filologinja, oče pa jurist, ki se s poezijo ni profesionalno ukvarjal, a jo je imel rad. Kadar je imel čas in je bil dobre volje, je z otroki govoril v verzih. Ko so na družinskem izletu po obisku Prešernove rojstne hiše odšli še na Bled, se gospa Javoršek spomni, kako je oče na sprehodu okrog jezera zrecitiral celotno Turjaško Rozamundo.

Poezija jo je od nekdaj zanimala, a ob družini in obilici jezikoslovnega dela na prevajanje sprva ni nikoli niti pomislila. Lotila se ga je na pobudo soproga (dramatik, pesnik, pisatelj, esejist in kritik Jože Javoršek, op. a.), ki je tedaj pisal esej o Molièru in je potreboval nekaj odlomkov za navedbo. Tako se je pozneje zgodilo še večkrat s posameznimi odlomki in verzi in, kot pravi Marija Javoršek, ugotovila je, da prevaja z velikim veseljem.

Znana je predvsem po prevodih besedil starejše francoske književnosti. Prevedla večino del vrhunskih francoskih klasicistov – devet del Pierra Corneilla in enajst del Jeana Racina. Za poslovenitev Racinovih tragedij (Tebaida ali Bratski spor, Aleksander Veliki in Andomaha) ter komedije Pravdači je leta 1995 prejela Sovretovo nagrado. Med svoje pomembnejše prevode šteje še prevode Molièra, Baudelairove Rože zla, francoski narodni ep Pesem o Rolandu ter pesmi Marie de France in Chrétiena de Troyesa. Nagrado Prešernovega sklada je prejela za prevod Rimskih političnih tragedij Pierra Corneilla, ki so leta 2011 izšle pri založbi ISH v zbirki Dialog z antiko.

Vaš prvi prevod celotnega dela je bil Corneillev Cid, ki je izšel 1990. Do tega pa vodi zanimiva zgodba z vašim možem.
Res je, do prevoda pa je prišlo po naključju, kakor je z večino stvari v življenju. Ko je mož o Pierru Corneillu pripravljal radijsko oddajo, ni bilo prevedeno še nobeno njegovo delo, in tako mi je predlagal, da bi prevedla del Cida. Ko je to omenil Alešu Bergerju, ki je bil tedaj urednik v Mladinski knjigi, je Berger predlagal še prevod Odrske utvare, in tako sta igri Cid in Odrska utvara skupaj izšli kot knjiga v zbirki »Kondor«.
Cid je seveda znamenita drama, ki so jo uprizorili po vsem svetu, le pri nas še ne. Ko sem bila še v gimnaziji, je v Sloveniji gostovala uprizoritev z Gérardom Philipom v vlogi Cida, ki so jo vsi želeli videti. Pri nas so se zanimali za uprizoritev v ljubljanski Drami, ko jo je tedaj vodil Janez Pipan, a ni prišlo do nje. Je pa dramo uprizorila Jožica Avbelj na akademiji s svojimi študenti.

V tem času je bil Corneille Slovencem še precej tuj. Kot je zapisal Jože Javoršek ob 300-letnici dramatikove smrti, je eden od razlogov tudi v njegovih junakih – samozavestnih ljudeh, ki jih slovenska literatura ni poznala.
V 17. stoletju je bila Francija popolnoma drugačna kakor prostor današnje Slovenije. Corneillev slog, njegove vzvišene besede in čustvenost, pa naj gre za domovinska čustva, ljubezenska ali čustva med sorodniki, označuje ton, značilen za zgornji sloj. Pri nas pa so višji sloj predstavljale večinoma nemško govoreče osebe, domačega plemstva pa skoraj ni bilo. Takšna dela tako pri nas ne bi imela nobenega odziva. Sploh je Corenillev jezik močno privzdignjen, zelo lep sam po sebi, a ga je včasih zato za današnji čas težko prilagoditi, da ne deluje irealno. Zato mislim, da je Corneilla teže igrati kakor Racina, čigar jezik je laže sprejemljiv.

Klasične in klasicistične avtorje smo spoznavali v glavnem v nemškem prevodu in zato tudi ni bilo potrebe, da bi jih prevajali. Intelektualci so govorili nemško, gledališče pa v tistem času ni bilo zelo aktualno. Vsa velika dela te dobe so bila v slovenski jezik prevedena pozneje. Francoski jezik nam najbrž tudi ni bil tako blizu, čeprav so bile teme teh avtorjev po navadi antične.

Kaj vas pri stari in srednjeveški literaturi posebej privlači?
Jezik, pa tudi razpoloženje. Moderna literatura me ne navdušuje. Obup, ki se je začel v literaturi 20. stoletja z eksistencializmom, pa pozneje z gledališčem absurda, mi ni blizu. A ker se na svetu vse ponavlja, zdaj nekateri pesniki spet pišejo sonete, celo epe.

Svobodni verz mi ne leži, zdi se mi premalo konkreten in nikoli nisi prepričan, kako bi kaj prevedel, zato se mi zdi prevajanje takšne poezije težko. Pri vezani pesniški obliki so dolžina, ritem in rima določeni in slovenske verze iščeš v okviru teh pravil.

Tudi prevajanje v okviru teh omejitev ni lahko delo.
Seveda, to je tako, kakor da bi bil v kletki. Prostor je določen, v ta okvir moraš prevesti vso pesem. Obračaš besede, da dobiš rimo, a ne dobiš pravega ritma ali poudarka. Potem se malo jeziš na avtorja, da je pesem oblikoval ravno tako, da se je ne da prevesti. Seveda to ni enostavno. Kajti avtor ima pesniško svobodo in lahko poišče rešitev, prevajalec pa se mora držati izvirnika, kolikor se le da.

Kakšno je življenje z verzom? Ali o posameznih verzih, ki so teže prevedljivi, razmišljate dalj časa, jih nosite v mislih s seboj?
Največ težav mi je povzročal prav neki Corneillev verz. Kar tri tedne nisem našla ustrezne rešitve in nisem mogla nadaljevati, saj nikoli nočem nadaljevati s prevajanjem tako, da bi preskočila posamezen verz. Tako me je včasih kdo v družini vprašal: »Kaj pa gledaš v prazno?« In sem odgovorila: »Rimo iščem.« Ko ne najdem pravega verza, gledam nekam v prazno in razmišljam, se sprehodim ali delam druge stvari. Včasih najdem rešitev že, ko vstanem, drugič šele čez čas. Za omenjeni Corneillev verz sem našla rešitev med hojo po mestu. Na srečo sem imela s seboj list, da sem lahko verz zapisala, sicer bi ga lahko pozabila.

Po Cidu ste se odločili za prevajanje Racina. Večkrat ste se lotevali prevodov, za katere še niste imeli dogovora z založnikom. Ni to danes nenavadna praksa, da prevajalci prevajajo iz lastne želje, ne pa po naročilu založbe?
Večinoma prevajam tisto, kar se mi zdi zanimivo, in se šele po končanem delu ozrem naokoli, katerega založnika bi prevedeno delo zanimalo. Nekateri prevodi so bili naročeni ali dogovorjeni, recimo Pesem o Rolandu, Heptameron Margarete Navarske, La Fontainove Basni, večino besedil pa sem prevajala po lastni izbiri. Recimo Baudelaira; vsi so prevajali le nekaj njegovih najlepših pesmi, ki so bile tako prevedene večkrat, nihče pa ni prevedel celotne zbirke, čemur sem se vedno čudila. To je prava kulturna sramota. Podobno sem se lotila srednjeveškega avtorja Chrétiena de Troyesa, ki je napisal več romanov v verzih, a končal samo enega. Tega mi je v prevod predlagal profesor Vladimir Pogačnik. Poezijo Marie de France, prve francoske pesnice iz 12. stoletja, sem našla v neki antologiji, in ker mi je bila všeč, sem sprva prevedla nekaj pesmi za Književne liste, potem pa sem se odločila, da prevedem vso zbirko.

Če imaš odnos do avtorja, delaš popolnoma drugače. Baudelaire mi je bil vedno zelo všeč, še od časa, ko sem celoten prvi semester študija poslušala o njem, drugi semester pa o simbolistih. Njegove pesmi so takšne, da si jih vsekakor zapomniš. Prevedla sem jih skoraj trikrat. Prvič nekoliko preveč svobodno, ampak zelo v njegovem slogu. Ko sem jih nekaj pokazala Menartu, je rekel, da sem popolnoma ujela Baudelairovega duha. Moj mož pa je bil bolj kritičen in je menil, da preveč odstopam, da zahajam v interpretacijo. Župančič in Vidmar sta francoski aleksandrinec prevajala v jambski enajsterec in odločila sem se poskusiti s to rešitvijo. Potem pa sem ugotovila, da pri Baudelairu to pač ne gre. In tako je nastala še tretja, zadnja varianta prevoda. Odločitve pri prevajanju so namreč včasih kar težke. Včasih se ti zdi, kako dobro si prevedel kakšen verz, naslednji dan pa nisi več zadovoljen z njim. Zato sama, ko je delo enkrat natisnjeno, prevoda nikoli več ne berem, saj si vedno lahko rečem, zakaj pa sem to naredila tako, ko bi lahko tudi drugače.

Torej je prevajalčev osebni pristop tisti, ki vpliva na odločitve pri prevajanju?
Čim bolj je treba biti zvest izvirniku, a vendar se mora prevajalec odločiti med različnimi variantami. Verz določa število zlogov, treba je najti rimo in pravi ritem, seveda pa mora tudi pomen ostati enak. Po navadi zlepa ne najdeš pravih besed, včasih pa se kar ponujajo. Najbolj žalostno je, ko imaš vse besede in tudi rimo, ritem pa ni pravi, ker je en zlog preveč ali premalo. Po navadi jih je preveč, ker imamo v slovenskem jeziku veliko dolgih besed, na primer ljubezen, hrepenenje, čas življenja, ki pa so v francoskem kratke in prav te besede se v liriki kar naprej ponavljajo.

Tudi tragedij Horacij ali usoda države ter Pompejeva smrt, ki sta poleg tregedije Cina izšli v Rimskih političnih tragedijah, ste se lotili že pred časom. Kako je zdaj prišlo do te izdaje?
Horacija sem se prvič lotila že pred letom 1990, morda celo prej kakor Cida. Nekaj odlomkov so objavili v reviji Sodobnost, nekaj po radiu. Nekoč mi je akademik profesor Janko Kos omenil možnost, da bi nastala nova knjižna zbirka, v okviru katere bi lahko objavili tudi Pompejevo smrt, a da še ni nič gotovo. Do tega takrat sicer ni prišlo, a prav takrat sem dokončala neko drugo delo in tako sem se lotila Pompejeve smrti, ki pa je ostala kot nedokončan rokopis. Za Cino pa se pa niti ne spomnim več natančno; morda sem se o tem pogovarjala s profesorjem Tonetom Smolejem ali pa sem sama razmišljala, da je to tako pomembna drama, da bi jo bilo res treba prevesti.

Imate še več prevodov v rokopisu, ki čakajo na izdajo?
Različnih del imam prevedenih še kar nekaj. Včasih začnem, pridem do polovice, potem pa se moram lotiti česa drugega. Zdaj sem začela prevajati prvi del srednjeveškega francoskega verznega dela Roman o vrtnici (Le Roman de la Rose). Pri nas so ga večinoma prevajali kot Roman o roži, ampak »rose« je v francoščini vrtnica. Napisala sta ga dva avtorja; Guillaume de Lorris je na začetku 13. stoletja napisal okoli 4.000 verzov in nato tik pred dokončanjem dela umrl, štiri desetletja pozneje pa je Jean de Meung dopisal okoli 18.000 verzov v popolnoma drugem slogu.

Poleg francoščine ste študirali tudi italijanščino, vendar se temu jeziku in literaturi prevajalsko niste posvečali.
Res je, iz italijanščine sem prevedla le kakšno malenkost. Večkrat sem sicer imela v mislih kakšno italijansko delo, za katerega sem si rekla, da si ga želim prevesti, pa ni prišlo do tega. Italijanščino imam zelo rada, saj je zelo zvočen jezik, še bolj pa mi je všeč španščina, a nekoč je pri nas ni bilo mogoče študirati in tudi tečajev ni bilo. Ko sem bila v 6. ali 7. gimnaziji, so imeli na Ljudski univerzi tečaj španščine, ki pa je zamrl, ker je bilo premalo prijavljenih. Zato sem tečaj z istim profesorjem organizirala sama. Najela sem razred in povabila slušatelje preteklega leta. Prijavilo se jih je kar nekaj, a so sčasoma nehali hoditi.

Imate tudi v vsakdanjem življenju poseben odnos do jezika in njegovega zvena?
Sama govorim zelo grdo ljubljanščino, ki bo vsekakor izumrla, čeprav bi kot dialekt verjetno lahko imela določeno pravico do obstoja. Nekoč smo se borili proti germanizmom, zdaj se slovenski jezik reducira z balkanizmi in anglicizmi. Sploh mlajša generacija ima popolnoma svoj jezik, vse manj berejo, zlasti klasike, zato pa imajo televizijo, računalnike, telefone in igrice. Meni pa se zdi zelo pomembno brati ne le moderno, ampak tudi starejšo literaturo. Tam najdemo bogastvo besed, ki se zdaj izgubljajo. Podobno so nekoč ljudje pisali pisma in pri tem pazili na slog, danes pa pišejo elektronsko pošto in kratka sporočila, kjer uporabljajo simbole in kratice. Vse to gre na škodo jezika. V današnji literaturi najdemo ulični jezik, a mislim, da knjig ne moremo pisati tako, kot govorimo doma. Literatura je umetnost, umetnost pa naj bi bila lepa.

Ko prevajam, je treba seveda besedilo do neke mere prilagoditi našemu času, vendar v starejših besedilih včasih uporabim tudi kakšno zastarelo besedo, ker se mi zdi lepo, da jih tako obudimo in jim najdemo nov prostor.

Nika Arhar
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo