Maisel Lopez portretira otroke, ki v resnici živijo v njegovi četrti kubanske prestolnice. Foto: Reuters
Maisel Lopez portretira otroke, ki v resnici živijo v njegovi četrti kubanske prestolnice. Foto: Reuters
31-letni portretist se sicer preživlja s prodajo svojih del manjših dimenzij. Foto: Reuters
Havana
Če ima staro jedro Havane na pretek kolonialnega šarma, pa so predmestja včasih potrebna kake umetniške "intervencije". Foto: Reuters

Detajlirane, realistične upodobitve mladih v oči bodejo tudi zato, ker so v očitnem kontrastu z dotrajanimi fasadami in uničenimi cestami, s starodobniki ter z eklektično arhitekturo v pastelnih odtenkih marelične in turkizne.

Čeprav je naslikal že okrog 30 muralov, Lopez pravi, da je serijo Colossi šele dobro začel. V deželi, kjer je ulična umetnost - če izvzamemo portrete Cheja Guevare in Fidela Castra - redka, je njegov podvig še toliko markantnejši. Na Kubi je na javnih prostorih le redkokje mogoče videti umetnost, ki ni političnega značaja: Lopez pa slika otroke, ki uporniško strmijo v mimoidoče ali pa zasanjano zrejo nekam v daljavo.

"Rad bi zajel še večje območje," načrtuje 31-letni umetnik, ki se je najprej lotil pročelij v domači mestni četrti Playa, zdaj pa že dokončuje prvi mural v sosednji Marianao.

V celotni Havani je v resnici samo še en drug ulični umetnik s tako lahko prepoznavnim osebnim slogom, Yulier Rodriguez, ki pa se drži za grafite tipično živih barv in fantazijskih motivov. Lopez je zvest monokromni barvni shemi in realizmu.

Otroci simbolizirajo prihodnost
Na idejo za projekt je tudi Lopeza napeljala prav - politična umetnost. Leta 2009 je bil namreč član kubanske delegacije na "kulturni misiji" v Venezueli, kjer so sodelovali na komemoraciji revolucije. "Mural je v nenehni interakciji z občinstvom," izpostavlja Lopez. Sam za vzornika sicer citira kubanskega borca za neodvisnost, pesnika in narodnega junaka Joseja Martija, ki je med drugim skoval frazo, da so otroci "upanje sveta". "Zato otroke slikam tako na veliko: da bi opozoril, kako pomembni so."

Disidentski umetnik? Sploh ne.
V nasprotju z večino uličnih umetnikov po svetu Lopez vsakokrat pridobi dovoljenje za svoje početje, preden se loti novega pročelja. Sprva je imel s tem veliko težav, zdaj pa je že dovolj slaven, da ljudje zaupajo njegovi viziji.

Vsak "kolos" v višino meri več metrov in nastaja okrog teden dni. Vsako obličje je tudi portret resničnega otroka, ki živi v bližini, Lopez pa svojim modelom (oz. njihovim družinam) umetnine ne zaračuna. Preživlja se s poučevanjem risanja in pa s prodajanjem svojih del na platnu.

Lokalna skupnost si je zadala nalogo varovanja Lopezovih stvaritev pred morebitnimi vandali. "Res so impozantni in vdahnejo življenje celotni ulici," ugotavlja Vivian Herrera, ki vodi pekarno tik poleg enega izmed kolosov. "Tako je, kot da bi bila deklica s svojimi široko odprtimi očmi resnično tukaj."