Rodil se je leta 1919 v Metliki, odraščal je v Beli krajini, šolska in študijska leta preživel v Ljubljani, po koncu 2. svetovne vojne pa diplomiral na Teološki fakulteti. Med letoma 1949 in 1952 je bil politični zapornik, šele leta 1992 je dosegel obnovo procesa in oprostitev.

Kambič se je po prihodu iz zapora iz zdravstvenih razlogov odpovedal duhovniškemu poklicu in se v letih 1952 in 1953 skušal vpisati na ljubljansko likovno akademijo, a ga, spet iz političnih razlogov, kljub uspešno opravljenim sprejemnim izpitom na omenjeno izobraževalno ustanovo niso sprejeli. Kambič se je nato leta 1953 vpisal na Oddelek za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, dve leti pozneje prepotoval ZDA, potem pa odšel v Pariz, kjer je v Louvru fotografiral stare mojstre. Potovanja so bila zanj izjemno pomembna, saj so mu pomenila simbol svobodnega gibanja, je Primož Lampič ob Kambičevi devetdesetletnici zapisal na spletni strani Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva (SUZD).

V letih 1957—58, še v času študija, je z motornim kolesom in fotoaparatom prepotoval Slovenijo, pozneje še Dalmacijo in Makedonijo, kjer ga je prevzela bogata cerkvena umetnost. V 60. letih se je odpravil v Švico in nato še v Sredozemlje do Španije. Diplomiral je pri dr. Steletu z nalogo Razvoj pejsaža v italijanskem slikarstvu od Giotta do Giorgiona, ki jo je napisal na podlagi lastnih barvnih posnetkov (proto)renesančnih umetnin in doživetij realne pokrajine na popotovanjih po Italiji.

Študiral je ob delu v ljubljanski podružnici Jugoslovanske avtorske agencije, od leta 1962 do upokojitve 1984 je bil urednik na oddelku za avdiovizualna učila v Zavodu za šolski film, poznejšem Sava filmu.

Širil je znanje o fotografski zgodovini Slovenije
Leta 1970 je ob službi vpisal magistrski študij na temo zgodovine slovenske fotografije in leta 1974 svoje delo pod mentorstvom prof. dr. Naceta Šumija zagovarjal. Oris razvoja fotografije kot vizualnega medija na Slovenskem v 19. stoletju v okviru svetovnega razvoja fotografije je bilo prvo magistrsko delo iz zgodovine fotografije pri nas. Želel ga je poglobiti v doktorat, a ga je spet dohitela preteklost in iz političnih razlogov je načrte opustil. Kljub temu je ostal dejaven na raziskovalnem področju in napisal okoli dvesto člankov na temo zgodovine fotografije. Bil je velik poznavalec dela pionirja slovenske fotografije Janeza Puharja, o katerem je pisal večkrat in izjemno temeljito. Pomemben prispevek k razširjanju védenja o nacionalni fotografski zgodovini predstavlja tudi Kambičevo sodelovanje s slovensko in nekaterimi drugimi televizijami, so še pisali pri SUZD-ju.

Iz svojih raziskovanj in gradiva je konec 70. pripravil razstavo Razvoj fotografije na Slovenskem od 1840 do 1918, ki jo je gostil Kabinet slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju v Kranju, nato tudi tedanja Fotografska zveza Jugoslavije v Beogradu. Sodeloval je zlasti pri prvem delu velikega tridelnega razstavnega projekta 150 let fotografije na Slovenskem, ki ga je leta 1988 zasnoval Brane Kovič. Dve leti pozneje je sledila Župančičeva nagrada za to razstavo. Med letoma 1984 in 1989 je predaval o zgodovini fotografije na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozoski fakulteti v Ljubljani.

Na začetku novega tisočletja je izdal knjigo spominov Doživetja sredi mojega stoletja, o knjigah pa pisal v Delovih Književnih listih, mnoge je presenetil s še enim svojim talentom, podrobnim bibliofilskim znanjem o posameznih antikvarnih publikacijah. Za najlepši strokovni jubilejni uspeh pa je, kot je povedal ob svoji devetdesetletnici, štel sodelovanje v katalogu in pri razstavi slovenskih impresionistov v Narodni galeriji v Ljubljani v letih 2008 in 2009. Leta 2011 mu je SUZD za več kot 40-letno proučevanje ter predstavljanje slovenske in svetovne fotografije podelilo stanovsko nagrado Izidorja Cankarja, leta 2014 pa je v Buenos Airesu dobil visoko mednarodno priznanje za fotografijo ESFIAP.

Istega leta je bil Mirko Kambič gost v oddaji Intervju, v ogled vam jo ponujamo spodaj.