antiago Calatrava, eden izmed članov majhne elite t. i. "starchitectov", si je zamislil nekaj najbolj spektakularnih stavb na svetu (od mostu čez veliki kanal v Benetkah do železniške postaje v Lizboni in letališča v Bilbau), njegov najslavnejši dosežek pa je gotovo futuristični, beli školjki (ali pa vesoljski ladji) podobni kompleks Palau de Les Arts, ki je pred osmimi leti temeljito spremenil obzorje mesta. A kaj, ko so prejšnji teden zaradi močnega vetra s pročelja osrednje stavbe - to je operna hiša - odpadli večji kosi keramičnega mozaika, na katerem so se že dalj časa rahljale ploščice. Oblasti so bile prisiljene odpovedati načrtovane božične predstave in opero za javnost do preklica zapreti.

Mestne oblasti krivdo za (pre)hitro deterioracijo zgradb, ki tvorijo kompleks, valijo na ramena Santiaga Calatrave. Arhitekt je dal namreč za projekt, čigar stroški so štirikratno presegli prvotno ceno, sebi in svojemu arhitekturnemu biroju izplačati več kot sto milijonov evrov (celotna gradnja je stala več kot milijardo evrov).

Zaradi mene so slavni!
Calatrava je nad pritožbami, češ da bi del honorarja moral vrniti, užaljen: "Ne samo, da je kompleks postavil Valencio na zemljevid, ampak je Palau de Les Arts za Alhambro drugo najbolj obiskano kulturno središče v Španiji," je arhitekt nekoč izjavil. Obstajajo tudi njegove izjave, v katerih brani svoj visok honorar in trdi, da je izstavil popolnoma upravičeno visok račun.

No, predstavnik regionalnih oblasti za kulturo je že napovedal, da bo mesto Valencia proti Calatravi in njegovemu arhitekturnemu biroju sprožilo sodni postopek; od njega bodo zahtevali nadomestilo stroškov, ki si jih je mesto naredilo s popravljanjem "konstrukcijskih napak". Tehnično poročilo o trenutnem stanju stavbe naj bi bilo objavljeno v naslednjih dnevih.

Namesto ponosa samo simbol razsipnosti
Palau de las Artes, impresivni kompleks sedmih stavb v nekdanjem pristanišču tega obmorskega mesta, je znake dotrajanosti začel kazati pred letom dni. Pročelje, sestavljeno iz tisočev majhnih keramičnih delcev mozaika, se je počasi gubalo: krivda je bila pripisana "slabi gradnji", storjeno pa ni bilo nič, dokler zdaj niso kosi začeli odpadati. Mesto je upalo, da bo velikopotezno Mesto znanosti in umetnosti naredilo toliko, kot je Guggenheimov muzej za Bilbao, a orjaški beli slon sredi mesta je danes kvečjemu simbol pretirane razsipnosti regionalnih oblasti, ki je povzročila ogromne dolgove.

Tožbe zbira kot nagrade
Tokrat seveda ni prvič, da si je arhitekt na grbo nakopal tožbo zaradi površnega dizajna. V Oviedu je sodišče Calatravovemu biroju dejansko naložilo izplačilo treh milijonov evrov zavarovalnici; stroški so nastali, ker se je med gradnjo konferenčne dvorane del strukture zrušil. Vpadljivi "vizir" stavbe dejansko nikoli ni deloval, ker hidravlični sistem ni bil pravilno načrtovan.

V vinorodnem okolišu Avala se še vedno vleče tožba okrog spektakularne vinske kleti Ysios s streho iz lesa in aluminija, ki menda nikoli ni bila zares odporna proti dežju in vlagi v okolju. Lastniki vinarne Domecq v deževni pokrajini bodo morali 12 let po končanem projektu popravilo plačati nekomu drugemu. Zdaj bi radi, da jim Calatrava povrne dva milijona evrov stroškov, kolikor jih pričakujejo.

Občutljiva točka: zdrsljivi mostovi
Calatravov most Zubizuri čez reko Nervión v Bilbau, ki ljudi pripelje do Guggenheimovega muzeja, je menda zaradi vseh ljudi, ki jim je na njem že spodrsnilo, dobil vzdevek "most spodrsavanja" (mestne oblasti pa nadomeščanje razbitih ploščic stane do šest tisoč evrov na leto). Župan Bilbaa Iñaki Azkuna, ki ga je arhitekt tožil, ker so oblasti samovoljno spremenile njegov prvotni načrt, je takrat izjavil, da je "sit Calatravove diktature". Pred dvema letoma so težavo "rešili" tako, da so most pregrnili z gumijasto preprogo, ki mu v estetskem pogledu ne dela nobenih uslug, pa tudi nevarna zna biti. Nedavno se je na hrbet prekucnilo več ljudi, ko je zaradi vetra začela plahutati po zraku.

In nato je tu seveda slavni spor z italijanskimi oblastmi: Benečanom dvigujejo pritisk stroški gradnje njegovega modernega mostu čez Canale Grande, prvi novi most, ki se čez slavni kanal vije po 75 letih. Tudi Benečani ga terjajo, naj pomaga pokriti del štirimilijonskih stroškov, kolikor jih imajo z vzdrževanjem mostu.

Nepriljubljen doma
62-letnega Calatravo imajo v rodni Valencii še posebej v želodcu, odkar se je izvedelo, da je od lokalnih oblasti dobil 15 milijonov evrov za projekt, ki nikoli ne bo uresničen. Gradnja treh nebotičnikov in osmih stanovanjskih blokov je bila leta 2008, ko je v Španiji nepremičninski milni mehurček naposled počil, odložena za nedoločen čas.