Niz singlov (L.E.S. Artistes, Creator, Say Aha, Lights Out) z omenjenega prvenca je po inerciji odličnih glasbenih kritik zasedalo visoka mesta na lestvicah neodvisne glasbe. Če je ta podatek komu pomemben in potreben?! Izpostavljam ga le zaradi faktografske obrazložitve, kako in zakaj se je ime Santigold znašlo na popisu predskupin tako na turneji M.I.A. kot tudi R.H.C.P. Od vseh neštetih glasbenih izkušenj je Santi največ iztržila za lastno avtorsko potrditev. Pozor! Avtorska potrditev se nanaša tudi na pisanje skladb za druge – od N.E.R.D. prek Christine Aquilere pa vse do hita My Drive Thru, ki ga je leta 2008 zapela skupaj z Julianom Casablancasom (The Strokes) in Pharrellom Williamsom.

In potem je dekle dobesedno 'razpadlo'! Duševno & telesno. To kar je sledilo pred novim albumom, je najbolj prefinjena medijska nanizanka jezikavega, razgledanega in ozaveščenega uporništva. Santi je na prigovarjanje Davida Siteka (TV On The Radio) poiskala pomoč v meditaciji; zavrnila Davida Guetto kot možnega producenta svojega novega albuma, ki ji ga je svetovala založba (!), v intervjujih oblajala poneumljene zasuke v popularni glasbi (beri: LMFAO), se prepustila zapeljevanju Jamajke, odpela hit – singl Go s 'sestro po orožju' Karen O itn.
Pestra promocija, ki zagotovo ni bila v interesu dokazati, da je nov album presegel prvenec. Vendar ko slišimo duhovni potopis v skladbi Disparate Youth, ironično nabrušeno poskočnico Big Mouth ali anti – patriotski The Keepers in This Isn't Our Parade - v prepoznavnem Santi manierizmu zvočno – liričnega eksperimentiranja, smo lahko le veseli, da 'pop ni pojedel samega sebe'. Vprašanje je le, kateri pop je na vašem jedilniku?
Ocena: 4; piše: Miroslav Akrapović