Beth Orton je pred nedavnim končala nov album, za katerega pravi, da je drugačen in bolj divji od česarkoli, kar sem kdaj posnela. Foto: AP
Beth Orton je pred nedavnim končala nov album, za katerega pravi, da je drugačen in bolj divji od česarkoli, kar sem kdaj posnela. Foto: AP
Beth Orton
'Lik Moire v tem filmu je zelo zahteven. Zelo ranljiva je in edini način, da sem jo lahko odigrala, je bil, da sem tudi sama sebe spravila v njeno čustveno stanje. Tudi sama sem hotela videti, kakšen občutek je to.' Foto: Promocijsko gradivo

Glasba se mi je zgodila kar nekako sama od sebe. Naenkrat sem se zavedala, da znam peti. Znala sem pisati pesmi, saj sem tudi v gledališču veliko pisala, si izmišljevala like. Ko je vmes stopilo petje, me je preprosto odneslo na glasbeno pot.

Beth Orton
Svetlobna leta, prvenec britanske režiserke Esther May Cambell, so premierno predstavili septembra na filmskem festivalu v Benetkah. Foto: Promocijsko gradivo

Že ko sem bila majhno dekle, sem želela igrati. V mladosti sem veliko nastopala v gledališču, pa tudi kasneje je bilo vse, kar sem počela, povezano z improvizacijo.

Beth Orton
"Vsakič, ko kaj ustvarjaš, imaš občutek ponovnega rojstva. Saj mora biti tako. Pri vsakem projektu ti ostane nekaj neizrečenega." Foto: AP

45-letna pevka, ki se je na glasbeno sceno prebila v 90-ih letih z inovativno kombinacijo folk in elektronske glasbe pod vodstvom producenta Williama Orbita, je namreč sprejela igralsko vlogo v celovečernem filmu Svetlobna leta (Light Years). Gre za prvenec britanske režiserke Esther May Cambell, ki je svetovno premiero doživel septembra na filmskem festivalu v Benetkah. Ali je pevkina vloga v tem filmu morda znak, da Ortonova po 22 letih končuje svojo glasbeno pot? Novopečena igralka je za MMC spregovorila o svojih načrtih.

Kako je prišlo do tega, da ste sprejeli vlogo v filmu Svetlobna leta?
Esther (May Campell, režiserka filma op. a.) me je kontaktirala, kar tako iz belega dne. V preteklosti so mi že večkrat ponudili kakšno filmsko vlogo, ampak me ni nič od tega nikoli zares zanimalo. Še posebej zato, ker prihajam iz precej eksperimentalnega gledališkega ozadja. Scenarij za ta film pa se mi je zdel res lep. Močno sem začutila vse like v njem, z vsakim sem se lahko poistovetila, z otroci, z materjo, s tem, kako otroci izgubijo in iščejo svojo mater in kako ob tem razpada njihov dom. Poskusila sem tudi sama občutiti, kako je biti mati, ki izgublja svoje otroke in posledično svoj razum.
Ali ste to ambicijo, da bi postali igralka, v sebi gojili že dlje časa?
Definitivno. Že ko sem bila majhno dekle, sem želela igrati. V mladosti sem veliko nastopala v gledališču, pa tudi kasneje je bilo vse, kar sem počela, povezano z improvizacijo.
Pravzaprav vas je William Orbit v začetku 90-ih let odkril prav v gledališču.
Res je. Takrat sem nastopala v gledališču Tabard v Chiswicku. Ekipo so sestavljali mnogi ljudje iz Poljske in Rusije in ker je takrat ravno padel Berlinski zid, je bila to še toliko bolj neverjetna izkušnja. William je takrat prišel na eno izmed predstav. To je bila igra o Verlainu in Rimbaudu. Eno izmed Rimbaudovih pesmi sem tam priredila v skladbo. Williamu sem bila všeč in tako sem postala pevka.

Je bila glasba torej vedno zgolj nekakšen stranski produkt vaših zatrtih igralskih ambicij?
Glasba se mi je zgodila kar nekako sama od sebe. Naenkrat sem se zavedala, da znam peti. Znala sem pisati pesmi, saj sem tudi v gledališču veliko pisala, si izmišljevala like. Ko je vmes stopilo petje, me je preprosto odneslo na glasbeno pot.

Predstavljam si, da mora biti precejšen čustven zalogaj stopiti v takšno zahtevno vlogo, kot je ta v Svetlobnih letih?
Vsekakor. Lik Moire v tem filmu je zelo zahteven. Zelo ranljiva je in edini način, da sem jo lahko odigrala, je bil, da sem tudi sama sebe spravila v njeno čustveno stanje. Tudi sama sem hotela videti, kakšen občutek je to. Obenem se mi je zdelo tudi, da lahko dostojno stopim v njene čevlje. A da sem to storila, sem morala poseči po lastnih izkušnjah, po lastni empatiji, da sem si lahko predstavljala, kako bi se počutila na njenem mestu. Vsekakor sem bila ob snemanju filma močno izven svoje zone udobja. Ko se nato vrneš v svoj vsakdan, si še vedno čustveno zaznamovan, težko se je povsem otresti svoje vloge. Zleze ti pod kožo.

Je ta vloga zgolj enkratna priložnost ali se moramo navaditi, da bomo Beth Orton označevali kot igralko?
Zelo rada bi nadaljevala s tem. Zagotovo.

Vaša biografija pravzaprav beleži še eno igralsko vlogo iz preteklosti, film Southlander iz leta 2001.
Tisto je bilo bolj za zabavo. Mislim, da sem samo sedela v avtu, bila je čisto majhna vloga.

Kakšne filme pa sicer radi gledate?
Hm. Toliko dobrih filmov sem videla, pa si nikoli ne zapomnim naslovov. Moj mož je totalen cinefil, jaz pa sem grozna z naslovi. Zadnji film, ki sem ga videla, je bil Bacek Jon. (smeh) Mojima otrokoma je izjemno všeč. Neverjeten je. Obožujem Backa Jona. Rada gledam filme Francis McDormand, obožujem vse njene filme. Ona je zame top igralka. Premore izvrsten smisel za humor, neverjetna je. Všeč mi je tudi Zveži me (Átame!, 1989) Pedra Almodóvarja.

Ali lahko kljub vašemu igralskemu angažmaju pričakujemo naslednji album? Ga že snemate?
Pravkar sem ga končala. Ustvarjala sem ga ravno takrat, ko sem si morala vzeti teden dni časa za snemanje Svetlobnih let. Mislim, da bo izšel februarja.

Kaj lahko pričakujemo od njega?
Zelo drugačen je. Drugačen od česarkoli, kar sem kdaj posnela. Nobenih kitar ni na njem. Divji je. Sploh ga ne znam opisati. (smeh) Lahko rečem, da je zelo iskren. Ne vem točno, kaj se mi je v zadnjih letih zgodilo, ampak v tem času mi je bilo zelo pomembno, da sem bila izven svoje zone udobja.

Že pri prejšnjem albumu Sugaring Season (2012) ste govorili, da gre za iskren album, za dejanje osvoboditve. Je novi album torej še korak naprej v tej smeri
Mislim, da je. A če je bil Sugaring Season dostojanstven odgovor na to, potem je ta bolj v slogu "je*i se!". (smeh)

Ali vsak nov album dojemate kot novo rojstvo?
Nekoliko že, ampak si načrtno ne prizadevam, da bi prišlo do tega. Kar zgodi se. Vsakič, ko kaj ustvarjaš, imaš občutek ponovnega rojstva. Saj mora biti tako. Pri vsakem projektu ti ostane nekaj neizrečenega. Ta frustracija, da nisi vsega povedal, te sili, da nadaljuješ z ustvarjanjem in to frustracijo potem ubesediš na naslednjem albumu.

Ali glasbena založba od vas zahteva, da nenehno izdajate novo glasbo ali imate vendarle status, v katerem ste sami svoj gospodar?
Ni me treba siliti, ker sama od sebe kar naprej snemam novo glasbo.

Sta se z režiserko filma Svetlobna leta kdaj pogovarjali o tem, da bi tudi sami posneli soundtrack za film?
Niti ne.

Pred nekaj časa ste izjavili tudi, da želite napisati roman. Je to še aktualno?
Vedno sem imela polno idej za pisanje, ampak sem bila tudi preveč zaposlena. Morda nekega dne vendarle pride do tega.

Kakšne vrste roman mislite, da bo to?
Nimam pojma.

Matic Majcen

Glasba se mi je zgodila kar nekako sama od sebe. Naenkrat sem se zavedala, da znam peti. Znala sem pisati pesmi, saj sem tudi v gledališču veliko pisala, si izmišljevala like. Ko je vmes stopilo petje, me je preprosto odneslo na glasbeno pot.

Že ko sem bila majhno dekle, sem želela igrati. V mladosti sem veliko nastopala v gledališču, pa tudi kasneje je bilo vse, kar sem počela, povezano z improvizacijo.