33-letni Brandon Cronenberg se bo moral verjetno še dolgo otepati primerjav s svojim slavnim očetom - še posebej ker režiserja poleg krvnih vezi druži tudi ljubezen do "telesnih", odpor vzbujajočih grozljivk.

Znanstvenofantastični horror Antiviral, ki se je za nagrado Un certain regard potegoval na lanskem festivalu v Cannesu, je postavljen v nedoločeno prihodnost, čas, ko je družba postala tako obsedena z zvezdništvom, da ljudje poskušajo ugotoviti, kakšne bolezni imajo njihovi najljubši igralci, in se, da bi jim bili na neki način bližje, z njimi tudi okužiti.

Glavno vlogo je režiser zaupal 22-letnemu, za zdaj še bolj ali manj neznanemu Calebu Landryju Jonesu; igra Syda, uslužbenca klinike, ki obsedenim oboževalcem prodaja nenalezljive "kopije" virusov bolezni slavnih. Syd jih za nameček še na skrivaj tihotapi iz klinike v svoji krvi in jih prodaja na črnem trgu. Ko si nekoč v lastno pest vbrizga bolezen svoje najljubše igralke Hannah Geist (Sarah Gadon), seveda ne ve, kaj si je v resnici nakopal na glavo. Hannah namreč za skrivnostno okužbo kmalu umre in Syd naenkrat postane dragocena trofeja za zbiralce, obenem pa bolnik s potencialno smrtonosno boleznijo.

"Body horror" je žanrska oznaka, ki so jo filmski kritiki skovali predvsem za zgodnje filme Davida Cronenberga (Srh, Muha, Videodrom ...) - in s katerimi zdaj Antiviral tudi primerjajo. Cronenberg mlajši priznava, da je vlečenje vzporednic do neke mere upravičeno, včasih pa popolnoma pretirano. "V tem filmu so elementi znanstvene fantastike, grozljivke, tehnologije, telesnosti in tako naprej - zato razumem, zakaj vsi skušajo delati primerjave," je komentiral v nedavnem intervjuju za Reuters. Vseeno pa ne gre pozabiti, opozarja, da so v opusu njegovega očeta tudi filmi, kot so Zgodovina nasilja, Smrtne obljube in Nevarna metoda, ki nimajo absolutno nobene zveze z znanstveno fantastiko. "Kariera mojega očeta je zelo široka in razgibana; zelo težko bi posnel film, ki ne bi imel nobene zveze s čim, kar je on že kdaj naredil."

Bolezen kot intimna vez med človekoma
Ideja za zgodbo se je Brandonu utrnila, ko je nekoč, še med študijem, staknil gripo. "Obseden sem bil z mislijo, da je v mojem telesu nekaj oprijemljivega, kar je prišlo iz telesa nekoga drugega, in to se mi je zdelo na čuden način zelo intimno," se spominja. Takrat se mu je porodila misel, da bi si na primer z Angelino Jolie obseden oboževalec nemara celo želel njeno gripo, da bi se tako počutil bolj povezanega z njo. Vse skupaj se mu je zdelo dobra iztočnica za metaforo družbe, obsedene z zvezdništvom, katere "lakoto" nenehno hranijo mediji, kot so TMZ, US Weekly in tako dalje.

Jabolko ne pade daleč ...
Recenzent revije The Village Voice v svoji kritiki pripomni, da je Cronenberg z Antiviralom dokazal, da "zna biti prav tako moraš-pogledati-stran ogaben" kot njegov oče v svojih zgodnjih filmih. Pri Indiewiru se strinjajo, da je film "točno tako odbita in zavita zgodba, kot jo od Cronenberga pričakuješ, vključno z vso krvjo in bližnjimi posnetki igel, ki prebadajo kožo, ki si jih lahko zaželiš".

Brandon se je filmu popolnoma posvetil v zgodnjih dvajsetih, potem ko se je preizkusil (in obupal) že kot pisatelj, vizualni umetnik in član benda. Med študijem na akademiji je posnel nekaj kratkih filmov, pri čemer je skušal, "kolikor se je le dalo, ignorirati opus očeta in se ukvarjati samo z rečmi, ki ga zanimajo".

Ne skuša biti nasprotje Cronenberga
Zdaj pravi, da se ne skuša zavestno ogniti temam, ki bi koga lahko spomnile na njegovega očeta: "Če bi se odpovedal vsemu, kar bi se dalo povezati z njegovimi filmi, bi se pač definiral kot čisti protipol njegove kariere, kar bi bilo še vedno opredelitev v odnosu do njegovega dela."