Louis Theroux je kultni status dosegel že z "neprijaznimi" zvezdniškimi profili in nekoliko šaljivo serijo Weird Weekends, ko se je pomešal med različne ekscentrične osebnosti, v zadnjih letih je njegovo raziskovanje človeških zgodb "resnejše" – družil se je z duševno bolnimi morilci, avtisti, pedofili, rasisti, pogledal v pornografsko industrijo in mehanizme hazarderstva. Pred kratkim je BBC Two predstavil dokumentarec Transgender Kids o otrocih, ki so se znašli v napačnem telesu.
Zgodnja sprememba ali puberteta v "napačnem" telesu?
Z njimi, njihovimi družinami in zdravniškim osebjem se je srečal v kliniki v San Franciscu, ki obravnava vedno mlajše, in spoznal otroke, ki že pri treh letih kažejo znake zavračanja lastnega spola in staršem zastavljajo težko dilemo, ali začeti spreminjanje spola, še preden otrok razvije svojo identiteto, ali počakati, da telo najprej preživi spremembe, ki jih prinaša puberteta. Odločitev za zgodnjo spremembo predstavlja niz zdravniških posegov, od jemanja zaviralcev pubertete do hormonske terapije in nazadnje operacije za spremembo spola.
Dokumentarec prinaša intervjuje z otroki in mladimi, spremlja njihova življenja in razmišljanja družin, kako se spopasti z dano situacijo. Prav staršem pripada tista končna sodba, ali začeti postopek spremembe, ko njihov otrok morda le eksperimentira s svojo spolno identiteto, ali počakati, da odraščanje preživi v "napačnem" telesu.
Na to vprašanje Therouxov dokumentarec ne ponuja nobenega končnega odgovora, saj, kot poudarja tudi zdravniško osebje klinike, "pravega" odgovora v teh situacijah preprosto ni.
Theroux denimo predstavi zgodbo petletne Camille, rojene kot Sebastian. Deklica, ki v svoji rožnati dekliški spalnici rada prireja čajanke ali poje pesmi Lady Gaga, na vprašanje, ali je kdaj želela ponovno postati deček, zatrdno odgovori, da ne: "Ne deček in deklica ne transseksualna ... dekle. Vedno bom dekle. Vedno." Po drugi strani je identiteta Cole/Crystal bolj fluidna in včasih daje občutek preizkušanja ideje o zamenjavi spola.
Slaba mama?
Veliko je odvisno tudi od vedenja družine in okolice, od zanikanja, nestrinjanja, pričakovanj, strahu. "Pri štirih letih mi je moj otrok povedal, da se je Bog zmotil, da bi on moral biti dekle. In sem poslušala. Od takrat so mi neštetokrat očitali, da sem slaba mama. Ne le slaba: neprimerna, škandalozna, nevarna, da zlorabljam otroka. Nekateri so menili, da bi mi socialna služba morala odvzeti otroka," piše Susie Green. Greenova danes deluje v skupini za pomoč otrokom, ki imajo težave s spolno identiteto, in njihovim družinam, je pa tudi mama danes samozavestne 21-letne ženske, ki se je leta bala za njeno življenje – zaradi depresij ter dnevnih verbalnih in fizičnih napadov, ki jih je doživljala v šoli in okolici. Najpomembneje je, da njenih pravih občutij ni kar odpravila in da je ni iz sramu in strahu poskušala ukalupiti v njen rojeni spol, pravi.
Brez provokacije in odgovorov
Ob vsej občutljivosti teme je velik dosežek, da je dokumentarec Louisa Therouxa osvobojen vsakršnega senzacionalizma. Ne izkorišča provokativnosti tematike, temveč le pusti, da ljudje spregovorijo in se gledalci sami odločijo. Osredotoča se predvsem na subtilno razpiranje družinskih dilem, in ne "težav", kot piše recenzent Michael Hogan.
"Ljudi ne želimo vtakniti v predale, v katere verjame preostala družba," pravi kirurg Curtis Crane. Tudi v tem je prednost dokumentarca, ki ne ponuja odgovorov, temveč ilustrira posamezne zgodbe, iz katerih vzniknejo tudi moč starševske ljubezni, njihova podpora in odprtost, ki pri teh in drugih dilemah predstavlja veliko razliko.