Film
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 5 glasov Ocenite to novico!
Jože Babič
Jože Babič je režiral v vseh slovenskih gledališčih, pečat pa je pustil tudi na filmu. Foto: Slovenska kinoteka
       Slovenski filmski, televizijski in gledališki režiser, igralec ter pedagog Jože Babič (1917–1996) sodi med “najbolje varovane” skrivnosti slovenske kinematografije, saj je bilo njegovemu filmskemu opusu posvečene mnogo manj refleksije, kot bi si dejansko zaslužil. Čeprav je leta 1981 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju gledališke, filmske in televizijske režije in leta 1995 stanovsko nagrado Metoda Badjura za življenjsko delo, so zapisi o njegovi filmski ustvarjalnosti na straneh domačih filmskih revij redka dragocenost.       
 Maša Peče
Jože Babič
Za svoje delo je Babič prejel vrsto nagrad, med drugim zlato in srebrno areno v Pulju, nagrado Prešernovega sklada (1976), tri Borštnikove nagrade ter Prešernovo (1981) in Badjurovo nagrado (1996) za življenjsko delo. Foto: Arhiv SLOGI
Slavko Hren
Dokumentarni film je posnel režiser Slavko Hren, ki je Jožeta Babiča najprej spoznaval v gledališču, predvsem ob spremljanju predstav, ki jih je režiral v SSG Trst. Z njegovimi filmi se je srečal pozneje, nato pa tudi z režiserjem osebno. Zapomnil si ga bo kot karizmatičnega režiserja, ki je brez zavor ustvarjal slovensko filmsko krajino. Foto: BoBo
Poslednja postaja
Babič je svoj filmski opus leta 1971 sklenil s Poslednjo postajo, zgodbo o nekdanjem partizanu Tonetu, ki pomaga pri prehodu čez mejo skupini beguncev. Foto: SFC

Dodaj v

Dokumentarni poklon Jožetu Babiču, karizmatičnemu režiserju brez zavor

Na TV SLO bo dokumentarni film na ogled 6. in 23. januarja
24. december 2017 ob 10:50
Ljubljana - MMC RTV SLO

V iztekajočem se letu 2017 bi Jože Babič, gledališki, filmski in televizijski režiser, ustanovitelj gledališč na Ptuju in v Novi Gorici, pa v Trstu ter tudi filmski pedagog, praznoval sto let. Ob tej priložnosti so v Kinoteki pripravili retrospektivo njegovih filmov, ki si jih je bilo mogoče ogledati skozi vse leto, za sam konec tako imenovanega Babičevega leta pa so pripravili tudi zbornik Filmska ustvarjalnost Jožeta Babiča, ki ga je uredila Maša Peče, in projekcijo dokumentarnega filma Slavka Hrena z naslovom Sam svoj – Portret Jožeta Babiča, ki je nastal v produkciji TV Slovenija.

Film je pred decembrsko projekcijo v Kinoteki prehodil že krajšo "kinematografsko pot" od Festivala slovenskega filma v Portorožu, festivala slovenskega filma v Beogradu do odmevne predpremiere v "Babičevem" SSG-ju v Trstu. Sicer pa tako zbornik kot tudi dokumentarni film, ki si ga je bilo mogoče v Kinoteki ogledati v integralno 100 minut dolgi različici (na TV Slovenija bo predvajan v dveh delih po 50 minut, in sicer dva zaporedna torka, 16. in 23. januarja v najbolj gledanih terminih, ki so rezervirani za dokumentarne filme na 1. programu TV Slovenija) osvetljujeta to, da je ime Jožeta Babiča z mnogo bolj debelimi črkami vpisano v gledališke kot filmske registre. Ali kot je zapisala v uvodu v zbornik Maša Peče: "Slovenski filmski, televizijski in gledališki režiser, igralec ter pedagog Jože Babič (1917–1996) sodi med “najbolje varovane” skrivnosti slovenske kinematografije, saj je bilo njegovemu filmskemu opusu posvečene mnogo manj refleksije, kot bi si dejansko zaslužil. Čeprav je leta 1981 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju gledališke, filmske in televizijske režije in leta 1995 stanovsko nagrado Metoda Badjura za življenjsko delo, so zapisi o njegovi filmski ustvarjalnosti na straneh domačih filmskih revij redka dragocenost."

Jasno, Babič je bil bistveno dejavnejši v gledališču. Navsezadnje je bil človek, ki je gledališča ustanavljal in delu v gledališču posvečal tako rekoč celega sebe. In če se zbornik posveča zgolj njegovi filmski ustvarjalnosti, je film portret ne samo ustvarjalca, ampak tudi človeka, ki je bil svojemu ustvarjanju neskončno in z vsem svojim bistvom do konca vdan. Že v uvodnih prizorih filma spoznamo Jožeta Babiča takšnega, kakršen je v resnici bil – nekonvencionalen ... poseben ... in zavezan svojemu ustvarjalnemu bistvu. Sam svoj! Samo dobro uro zatem, ko so njegovo stanovanje zapustili gasilci, ki so pri njem gasili požar, ker je na prižganem štedilniku pozabil lonec, medtem ko je za "kratek čas skočil nekam ven", je v tem istem stanovanju sprejel televizijsko ekipo, ki je o njem snemala dokumentarec. Kot da se nič ni zgodilo! Skozi film spoznavamo Babiča dejansko kot človeka, ki je živel, kot da se mu nič ne bi zgodilo. O njem pripovedujejo nekatere njegove nekdanje žene, pa tudi ljubica in sodelavci. Skozi njihove pripovedi, skozi njihova doživljanja Jožeta Babiča kot moža, ljubimca, sodelavca se nam izrisuje večplastna podoba človeka, ki je celo ljubezenske trikotnike reševal na sebi lasten način, kot človeka, ki v sebi ni gojil zamer, ki je znal odpuščati in oproščati ter bil hkrati ali za gledališko predstavo ali za film pripravljen narediti prav vse. Lepota Hrenovega filma ni toliko v tem, da nam skozi dokumentarne posnetke prikazuje njegovo ustvarjanje, da nam ponuja vpogled v zakulisja snemanj antologijskih slovenskih filmov, kot sta Na svoji zemlji, Tistega lepega dne …, ampak prav v poglobljenem osebnem pogledu v intimni svet Jožeta Babiča, da se s kamero prebije v njegov notranji svet, iz katerega pa sta navsezadnje tudi izvirali njegova gledališka in filmska ustvarjalnost.

Dokumentarni film Sam svoj – Portret Jožeta Babiča bodo na TV Slovenija predvajali v dveh delih po 50 minut, in sicer dva zaporedna torka, 16. in 23. januarja.


Vabljeni k branju pogovora z režiserjem filma Slavkom Hrenom:


Slavko, kakšni so vaši prvi spomini na Jožeta Babiča?
Jožeta Babiča sem najprej spoznaval skozi gledališče. Ker sem doma iz Kopra, kjer smo bili navezani na tržaško Stalno gledališče, sem si še kot mladostnik ogledal predstave v Trstu, ki jih je tam režiral. Vsakič so bile Babičeve predstave nekaj posebnega. Osebno pa sem ga spoznal v Ljubljani šele konec 70., na začetku 80. let prek nekdanjega urednika filmskih oddaj na takratni televiziji Ljubljana, legendarnega Tonija Tršarja. Sam sem bil še študent režije na AGRFT-ju pri profesorjih Francetu Štiglicu in Matjažu Klopčiču, s Tonijem pa sva takrat ustvarjala oddajo o filmu Filmska delavnica in Toni je v goste povabil Babiča - za pogovor o filmu. Poznal sem njegov film Veselica, vedel, da je bil nagrajen z zlato in srebrno areno na festivalu v Pulju, poznal sem nekaj njegovih televizijskih produkcij, pa vendar je bilo povabilo nekoliko nenavadno, zaznamovano z nekakšno disidentsko zaupljivostjo, ker Babič že celo desetletje ni režiral nobenega filma. Bila je neprostovoljna odločitev. Tršar mi je pripovedoval o čudni "politični" izločitvi Babiča iz slovenske filmske produkcije v času partijske čistke "črnovalovskih" idej v jugoslovanskem filmu. Obdobje in razmere je Tršar zelo dobro poznal, saj sta z Jožetom Babičem pred leti sodelovala v Ekranovi Filmski delovni skupnosti (FRZ EKRAN), ki je bila nekakšen svobodnjaški odvod od politično povsem nadzorovanega državnega filmskega producenta VIBA FILM v takratnem trdem samoupravnem socializmu. Babič je svoj zadnji celovečerni film Poslednja postaja na začetku 70. let posnel prav v produkciji FRZ EKRAN-a in v koprodukciji s srbskimi filmskimi delavci. Med raziskovanjem po dokumentih v fasciklu Poslednja postaja v Muzejski zbirki Slovenske kinoteke sem odkril, da se je v času priprav na snemanje filma nekaj časa pojavljal kot morebitni režiser tudi scenarist filma Branko Šömen, ki bi režiral pod mentorstvom Živojina Pavloviča. Poslednja postaja je bila vendarle poslednji celovečerni Babičev film in z njo je pridobil povsem drugačno izkušnjo, kot sta jo imela moja takratna profesorja filmske režije Klopčič in Štiglic, ki se načelno do črnovalovskih filmov, njihove estetike in političnih idej nista opredeljevala, čeprav so bili med študenti zelo priljubljeni.

Če se prav spomnim, takratnega gostovanja Babiča pred televizijsko kamero na zaslonu niso nikoli objavili, pa tudi posnetka ni več mogoče najti v nobenem arhivu. Spomin na srečanje s karizmatičnim režiserjem brez zavor pri predstavljanju slovenske filmske krajine in političnih botrih v ozadju produkcijskih odločitev pa je ostal za vedno. In nekakšno neformalno zavezniško prijateljstvo mladega študenta režije in izgrajenega disidentskega režiserja, ki se ga je dotaknila mogočna oblastnikova roka.

Kaj pa osebni spomini, tisti spomini, ki so vas očitno za vselej zaznamovali?
Kot mnogokrat v življenju naključja krojijo našo usodo. Ob koncu študija filmske režije na AGRFT-ju sem pod mentorstvom profesorja Franceta Štiglica pripravil film Zmagujoča podoba narcisa (v koprodukciji s TV Ljubljana) in ga prijavil za diplomski izpit. Prav takrat pa je moj mentor Štiglic v Prekmurju začel snemati film in televizijsko nadaljevanko Strici so mi povedali. Ko sem film dokončal in hotel prijaviti zagovor diplomskega izpita, so mi v tajništvu akademije povedali, da bo moj mentor dalj časa odsoten in da izpita ne morem opravljati. Vztrajal sem, da ne morem čakati vsaj pol leta, da profesor konča snemanje, ker potrebujem potrdilo za kandidaturo za tujo štipendijo. Na koncu so našli rešitev v nadomestnem prihajajočem honorarnem predavatelju, režiserju Jožetu Babiču, ki je zamenjal Štiglica. Zato sem njemu začel nositi vso dokumentacijo o nastajanju ideje za film, dramaturške analize, produkcijske načrte, režijske eksplikacije in vse, kar je bilo povezano s filmom. Na koncu je bil to kar zajeten kup papirja. Na dan izpita, ko smo bili že vsi zbrani, oba člana izpitne komisije, profesorja Matjaž Klopčič in Andrej Inkret, ter jaz, je zadnji prišel na izpit še moj mentor Jože Babič. Pred uradnim začetkom izpita me je potegnil na stran in začel razlagati, da s seboj ni prinesel moje dokumentacije o nastajanju filma, ker mu jo je "gospa, ki pri njem pospravlja", nekam založila. Čudil sem se, najbrž je bilo videti tudi, da sem nekoliko razočaran, zato me je miril: "Hren, pomirite se, navsezadnje ni pomembno, kaj ste napisali, ampak tisto, kar je videti na platnu!" Takrat nisem razumel bistva, danes pa vem, kaj je hotel Babič povedati. Po ogledu filma je v glavnem on govoril o njem, Klopčič in Inkret sta komaj prišla do besede, sam pa skoraj ust nisem odprl. Izpit sem gladko opravil s presežno oceno, tuje štipendije pa potem kljub vsemu nisem dobil. Naključje pač. Zaradi razočaranja in zamere potem še tri desetletja nisem hotel na AGRFT-ju zagovarjati celovečernega televizijskega igranega filma, ki sem ga ustvaril v okviru študija televizijske režije, saj mi je mentor, takrat tudi partijski sekretar na AGRFT-ju, dal jasno vedeti, da brez partijske knjižice na televiziji ne bom nikoli naredil kariere. V drugih časih, po treh desetletjih in zelo prijaznem povabilu profesorja Mirana Zupaniča, sem zamero potlačil, opravil zagovor in, zanimivo, še enkrat zbral tudi vso papirno dokumentacijo o Zmagujočem narcisu, ker je očitno Jože Babič nikoli ni prinesel na AGRFT. Kdo bi vedel, kje je fascikel obtičal ...

Kako ste kot študenti gledali takrat na filme Jožeta Babiča?
Študentje smo slabo poznali zgodovino slovenskega filma in o njej na AGRFT-ju tudi malo zvedeli. Kot bi se profesorja Matjaž Klopčič in France Štiglic, ki sta predavala filmsko režijo, pa tudi drugi profesorji načrtno izogibali te tematike. Po nenapisanem pravilu, da se ne spodobi opredeljevati do poetik še živečih kolegov, ki so bili navsezadnje še vedno konkurenti pri kandidiranju za nove filme. Študenti sicer nismo razumeli, zakaj na AGRFT-ju vsaj v okviru svobodne katedre ne gostujejo Boštjan Hladnik, Vojko Duletič, Jože Babič, Jane Kavčič, Karpo Godina, scenarist Marjan Rožanc, scenograf Niko Matul in še kdo, in smo to tudi na glas povedali, ko smo zahtevali spremembe v učnem programu šole, vendar jasnih odgovorov nismo dobili nikoli. Smo pa zgodovino tudi slovenskega filma vendarle spoznavali v Kinoteki in v druženjih s prihajajočimi mladimi teoretiki in zgodovinarji filma, ki so se zbirali okoli revije Ekran (Silvan Furlan, Zdenko Vrdlovec, Jože Dolmark ...), in z velikim zamahom in zanesenostjo začeli na novo brati zgodovino filma, izdajati monografije (Čap, Grossman, Kavčič ...), knjige o fenomenih iz zgodovine slovenskega filma (žanrski film in František Čap, zvezdništvo in Ita Rina, gostovanja Živojina Pavlovića in drugih "črnovalovcev" v slovenskem filmu, fascinantne koprodukcije) in drugo literaturo.

Tadej Čater
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo