Pa tudi dobre pojedine in zabave kot v filmu Zveri južne divjine (Beasts of the Southern Wild, 2012, Behn Zeitlin) ali pregretih spolnih strasti tako imenovanega ''ozračja južnjaškega rastlinjaka'' v filmu Leeja Danielsa Razkrito! (The Paperboy, 2012). Povsod je breme preteklosti, vedno mračne in raje pozabljene, ki ga nosijo junaki in morda zemlja sama. ''Preteklost nikoli ne umre,'' je zapisal veliki južnjaški pisatelj William Faulkner. ''Sploh ni pretekla.'' Ustvarja se občutek, da se na jugu kakor na (vsaj filmskem) Balkanu vračamo k zadevam, ki so prvinske.

Devet od desetih najrevnejših držav ZDA je na jugu, tako da ni presenetljivo, da je to območje tudi prizorišče filmov, ki se ukvarjajo z ljudmi z družbenega dna. S svojim obravnavanjem družbe, ki je obtičala v jarku na poti v boljši jutri, nekateri južnjaški filmi malo spominjajo na jugoslovanski črni film. Vsebujejo pa eno značilno ameriško prvino: vero v odrešitev posameznika. To je skoraj imperativ, ki ga je sicer težko prikazati na filmu.

Ne da takšna tematika obstaja le v filmih, ki se dogajajo na jugu, ampak že v južnjaški književni tradiciji čutimo neki nagon, neko grotesknost in obsesijo, odpadništvo, dotik preteklosti; prvine, ki jih čutimo tudi v južnjaških filmih.

Mud in Joe
Tako je v filmu Mud (2012) režiserja Jeffa Nicholsa. Zdi se mi, da je Nichols, čigar zadnji film je Zaklonišče (Take Shelter, 2011), eden najboljših sodobnih ameriških režiserjev. Njegov prvenec Shotgun Stories je eden določujočih novejših filmov z ameriškega juga. Zgodba pripoveduje o krvnem maščevanju med dvema družinama v sodobnem Arkansasu zaradi novih in starih zamer. Nichols je mirno podal strašno logiko maščevanja. Povsod se je čutila možnost nasilja, hkrati pa je obujal sproščen, nekateri bi rekli obupan, ritem življenja na podeželju. Film vodi do neke streznitve likov, ki je morda najbližje odrešitvi, ki nam jo življenje lahko ponudi.

Mud je populističen film. Nicholsa ni sram uprizoriti akcijski prizor. Ljubezenska zgodba ima pridih pesmi Johnnyja Casha. Fantovska pustolovščina obuja najboljše zgodbe o dozorevanju fanta. Začne se kot mladinska zgodba, v kateri gresta najstnika Ellis in Neckbone (Tye Sheridan in Jacob Lofland) po reki Arkansas do otoka, na katerem je velik čoln, ki je nekako obtičal na drevesu. Fanta bi se ga rada polastila, ampak odkrijeta, da v njem živi malo čudaški Mud (Matthew McConaughey). Čaka svojo življenjsko ljubezen Juniper (Reese Witherspoon). Ubil je moškega, ki jo je pretepel (''Nekatere reči lahko sprejmeš, nekaterih pa ne,'' pove). Muda pa išče družina moža, ki ga je ubil. ''Molili bomo za smrt moža, ki je ubil mojega sina,'' reče oče svojim preostalim sinovom in zaveznikom, ko počnejo prav to na kolenih v motelski sobi.

Tye Sheridan igra tudi v filmu Joe Nicholsovega rojaka iz Arkansasa Davida Gordona Greena. Vidimo ga v prvem prizoru. Najstnik in njegov oče sedita na železniški progi. ''Hej, stari, poglej me,'' reče mladi Gary (Sheridan) svojemu očetu. ''Nekaj ti moram povedati.'' Gary mu pove, da je le stari pijanec, ki povsod, kamor pridejo, ustvarja težave za družino, ki se mora zaradi njega spet seliti.

Oče posluša, ko sin govori o tem, kako njegovo pijanstvo in nasilnost škodita sestri in materi. Potem pa sina udari. Vrže stran cigareto, gre proč. Sreča dva človeka, ki ga začneta pretepati. Sin odide po železniški progi. Za hip pogleda nazaj, ampak se ne ustavi. Ne vemo, zakaj očeta pretepata neznanca. Vemo pa, da tu ni nič nenavadnega. Film ustvari ozračje družinskih tegob in nasilja v prvih nekaj minutah.

Gary najde nadomestnega očeta v Joeju (Nicolas Cage), ki je sam ujet v lasten cikel nasilja. Zgodba je lepo uprizorjena. So fini prizori, kot tisti, v katerem Joe odere jelena. ''Ljubček, ti uporabljaš ta nož kot umetnik čopič,'' mu pove gospa, ki jelena seklja v kotlete. Živahen je tudi odnos med Joejem in črnci, ki delajo zanj. Zastrupljajo drevesa, da bi lastnik zemlje lahko zasadil nova. Na jugu mladih ameriških režiserjev, vsaj belih, revščina združuje, rasa pa ne ločuje.

Ampak tisto, kar da filmu rob, je igra Garyja Poulterja v vlogi Wada, Garyjevega očeta. Poulter, ki je umrl, preden je film prišel v kinematografe, je bil pravi brezdomec, ki je imel edino izkušnjo pred kamero kot statist v televizijski seriji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njegov nepotrpežljiv pogled, preden udari sina, je pogled globoko nasilnega človeka. V primerjavi z njim je preostanek filma prijeten. Poulter je oster, agresiven, tudi ko miruje; živa provokacija. Lahko verjamemo, da bo z njegovo smrtjo svet bolj predvidljiv, ampak tudi bolj primeren za življenje; da je z njegovim odhodom mogoč preporod. Joe je na koncu ''očiščen'' svojih grehov (tako film namiguje, čeprav se meni simpatični Cage nikoli ni zdel posebej ''umazan''), Wade pa konča preklet; pravi izgnanec.
Dwight
Dwight, junak filma Blue Ruin (2013), je tudi brezdomec, le da nam to ni takoj jasno. Prvo, kar vidimo, so posnetki notranjosti neke hiše: televizor je vključen, voda kaplja iz pipe v kuhinji, vidimo otroško sobo in moža, ki sedi v banji. Ampak mož se nečesa boji. Tem standardnim podobam domačnosti sledi odkritje, da je domačin pravzaprav vsiljivec; skvoter, ki zbeži skozi okno, ko se vrnejo lastniki.

Eden od načinov, kako ta drugi film Jeremyja Saulnierja ustvarja pri gledalcu nelagodje, je, da nam ne pojasnjuje, kaj se dogaja. Zgodba se preprosto odvija pred nami in nam prej ali slej postane jasno, kam vodi. Dwight (Macon Blair) živi v starem avtu, odkar so mu ubili starše. Je ruševina iz naslova. Ko morilca spustijo iz zapora, ga Dwight ubije. Ne samo da je morilec imel dva brata, ki se zdaj želita maščevati, Dwightu ni več jasno, ali je res ubil pravega.

Čeprav bi bila ta zgodba o maščevanju z neustavljivim tokom nasilja in gneva lahko nadaljevanje Nicholsovega prvenca Shotgun Stories, so korenine tega filma v tako imenovanem filmu eksploatacije. Gre za poceni posnete filme, ki so jih kritiki ignorirali in ki so občinstvu ponujali bolj ekspliciten pogled na nasilje (in seks), kot je bila povprečna norma. Dwightovo izvlečenje puščice iz noge je pomemben prizor v filmu. Režiser si želi, da bi fizično občutili nasilje, ki nam ga prikazuje. Ko nekoga zabodejo v glavo, to vidimo v bližnjem posnetku, prav tako tudi njegove umirajoče trzaje, medtem ko kri brizga naokoli.
Saulnier, ki je film napisal, režiral in bil tudi snemalec, je povedal v nekem intervjuju, da je bil njegov prvoten namen posneti film eksploatacije. Se je pa do te mere pogreznil v zgodbo in glavni lik, da je njegov namen postal ''ustvariti ravnovesje med čustveno globino in poceni srhom, tako za ljubitelje 'art' filma kot za prave oboževalce žanrskega filma''. Namen je ambiciozen, a niti ni nov. Ampak Saulnierju je uspelo s prvinami eksploatacije posneti film, ki porine gledalca v vrtoglavi tok dogodkov. Blue Ruin je južnjaški film brez odrešitve. Zadnja stvar, ki jo vidimo na platnu, je zemljevid Virginije, ki leži zložen na kupu časopisov, kot da je samo prizorišče krivo za vse, kar se je zgodilo.