Alen je med snemanjem nekajkrat vse skupaj hotel prekiniti, priznava še danes, še posebej v trenutku, ko se je izkazalo, da se biološki oče z njim ne bo srečal, čeprav je k temu zakonsko obvezan. A danes je srečen, da je za vsem skupaj postavil piko. Foto: YouTube
Alen je med snemanjem nekajkrat vse skupaj hotel prekiniti, priznava še danes, še posebej v trenutku, ko se je izkazalo, da se biološki oče z njim ne bo srečal, čeprav je k temu zakonsko obvezan. A danes je srečen, da je za vsem skupaj postavil piko. Foto: YouTube
Ameriški vojaki na obisku v sarajevski sirotišnici v božičnem času leta 1994. Foto: AP

Na koncu sva z Alenom izkopala našo Bosno, tako, kot je, Bosno, v kateri se ljubezen prepleta s sovraštvom.

Šemsudin Gegić
V vojni na Balkanu je bilo posiljenih od 25 do 30 tisoč žensk. Foto: AP

Alenovo boleče soočenje z družinsko preteklostjo je tako tema novega bosanskega dokumentarca Stupica nevidljivog djeteta (Past nevidnega otroka), ki je v ponedeljek doživel premiero v njegovem rodnem Goraždu. Režiser Šemsudin Gegić je za svoj drugi film pred kamero postavil sina bosanske muslimanke in srbskega vojaka, ki jo je posilil v letih, ko je tam divjala vojna (1992-95). Ko je Gegić leta 2005 o Alenu posnel svoj prvenec, Dječak iz ratnog filma, je fant postal prvi, ki je javno spregovoril o stigmi, ki se v Bosni drži v posilstvih spočetih otrok.

Muhićeva mama je nosečnost pred družino skrivala in nato otroka takoj oddala v sirotišnico. Da je posvojen, je Alen razbral šele iz žaljivk drugih otrok na šolskem igrišču, ko je imel kakih deset let. Šok tega razkritja je v njem sprožil globoko krizo identitete.

Nevidni otroci
V vojni, v kateri je bilo ubitih sto tisoč ljudi, je bilo - po neuradnih podatkih Inštituta za raziskavo zločinov proti človeštvu sarajevske univerze - posiljenih tudi od 25 do 30 tisoč žensk. Uradno je danes v dokumentaciji organizacije Ženske - žrtve vojne 62 Bosancev, ki so uradno zapisani kot otroci posilstva v vojnem času. Večina otrok je bila oddana v sirotišnice, kjer so jim skrivali njihov prav izvor - tako se jih je tudi prijel vzdevek "nevidni otroci".

Muhićev biološki oče Radmilo Vuković je bil leta 2007 zaradi posilstva obsojen na pet let in pol zapora; pozneje je bil pogojno izpuščen, tudi pod pogojem, da se bo srečal s svojim sinom, če bo ta izrazil to željo. Gegić je v tej premisi našel iztočnico za nadaljevanje prvega filma. "Obljubil sem mu, da bova posnela še en film, v katerem bova poiskala moje biološke starše," se spominja Muhić. "Ko me je lani poklical in spomnil na to obljubo, sem moral o vsem skupaj še enkrat premisliti, si zbistriti možgane in razmisliti o koraku, ki bi zame toliko pomenil. A na koncu sem privolil."

Srečal se ni z nobenim od staršev
V dokumentarcu lahko vidimo, da se Muhićev oče na sinovo zahtevo za srečanje ne odzove. Tudi mama, ki si je medtem ustvarila drugo družino, se z njim noče sestati. "Alen Muhić je prvi med tisočimi nevidnimi otroki, ki je imel dovolj poguma, da je spregovoril," je dejal Gegić. "V vseh deželah na svetu obstajajo podobni otroci, ki so jih umaknili iz družbe in izpred oči javnosti."

Po premieri v razprodanem v kinu v Goraždu so Muhića med stoječimi ovacijami občinstva premagale solze. Pravi, da so se na njegovo napoved filma na Facebooku ljudje odzvali zelo pozitivno, oglasile pa so se mu žrtve posilstev, starši, ki so posvojili otroke, rojene v podobnih okoliščinah kot Alen, in otroci, ki še vedno živijo v sirotišnicah.

Sprava s preteklostjo
"Prvi film je bil osvoboditev moje lastne identitete, drugi pa skuša razkriti, kdo so ti ljudje, moja mama in človek, ki jo je posilil," razlaga Muhić, ki je sicer zaposlen kot medicinski tehnik v krajevni bolnišnici. "Dolga let sem čutil jezo in sram, zdaj pa sem resnično pomirjen Našel sem odgovore na svoja vprašanja."

Na koncu sva z Alenom izkopala našo Bosno, tako, kot je, Bosno, v kateri se ljubezen prepleta s sovraštvom.

Šemsudin Gegić