V sprva nadvse dinamičnem soočenju razreda s samim seboj, ki se zgodi v noči, ko so učenci zaprti v šoli, brez dostopa do svojih običajnih komunikacijskih kanalov, in ko je njihova odločenost, da pogledajo onkraj družbenih stereotipov, ki jih opredeljujejo, še nadvse močna, resda odpade nekaj mask, poleg tega film iskreno spregovori o nekaterih perečih temah, na koncu pa se izteče v vse preveč odprto polje nerazrešenosti. Foto: Kolosej
V sprva nadvse dinamičnem soočenju razreda s samim seboj, ki se zgodi v noči, ko so učenci zaprti v šoli, brez dostopa do svojih običajnih komunikacijskih kanalov, in ko je njihova odločenost, da pogledajo onkraj družbenih stereotipov, ki jih opredeljujejo, še nadvse močna, resda odpade nekaj mask, poleg tega film iskreno spregovori o nekaterih perečih temah, na koncu pa se izteče v vse preveč odprto polje nerazrešenosti. Foto: Kolosej
false
Film v izhodišču predstavi konflikt med razredničarko in razredom, v katerem sta jasno zoperstavljeni dve generaciji – tista, ki je še imela svoje ideale, in generacija, ki se ukvarja samo še s "selfiiji" in spletnimi vsebinami. Foto: Kolosej

Tako je bilo pri njegovem celovečernem prvencu, danes že kultni grozljivki Šejtanov bojevnik iz leta 2006, in vsaj v določenem pogledu je tako tudi v njegovem novem delu, filmu o odraščanju z naslovom Srednješolci. Resda je ta posnet na veliko višji profesionalni ravni, a še vedno imamo opraviti s pripovedno in formalno osvobojenostjo, ki jo prinaša ustvarjanje zunaj običajnih kanalov institucionalne kinematografije.

Pri Filipoviću nikakor ne gre spregledati še enega, nadvse pomembnega elementa njegovih del: vztrajnega spodkopavanja utečenih družbenih stereotipov, ki se izražajo v sodobni srbski družbi, kjer so še vedno močno prisotna homofobija in različna ekstremistična nacionalistična gibanja. Srednješolci vsekakor podajo nesentimentalen portret sodobne generacije najstnikov kot tudi portret še vedno z različnimi oblikami skrajnih nacionalizmov prežete srbske družbe, ujete v malikovanje vedno enih in istih stereotipov.

Film v izhodišču predstavi konflikt med razredničarko in razredom, v katerem sta jasno zoperstavljeni dve generaciji – tista, ki je še imela svoje ideale, in generacija, ki se ukvarja samo še s selfieji in spletnimi vsebinami.

Gledalci si ob ogledu zastavimo vprašanje, ali je zdajšnja generacija mladih, tistih neukročenih najstnikov, resnično "najhujša med vsemi", ali pa smo le mi tisti, ki je ne znamo razumeti in pristopiti k njej.
V sprva nadvse dinamičnem soočenju razreda s samim seboj, ki se zgodi v noči, ko so učenci zaprti v šoli, brez dostopa do svojih običajnih komunikacijskih kanalov, in ko je njihova odločenost, da pogledajo onkraj družbenih stereotipov, ki jih opredeljujejo, še nadvse močna (njihove vloge so namreč razdeljene klasično na športnike, dilerje, piflarje itd.), sicer resda odpade nekaj mask. Poleg tega film iskreno spregovori o nekaterih perečih temah (na primer o homofobiji). A žal se na koncu film izteče v vse preveč odprto polje nerazrešenosti, v razsežnost, za katero se zdi, da obstaja onkraj tradicionalnega pojmovanja tistega, kar je prav, in tistega, kar ni. A morda prav ta razsežnost res predstavlja vesolje današnjih najstnikov.
Denis Valič; iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).