Film
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.1 od 14 glasov Ocenite to novico!
Na agregatni spletni strani Rotten Tomatoes je imel film takoj po premieri 97 odstotkov pozitivnih kritik. (Začetni entuziazem po navadi pade, a trenutno je ocena še vedno 96-odstotna.) Foto: Kolosej
Tiho mesto
V prvi različici scenarija je bila menda ena sama vrstica dialoga. Foto: Kolosej
Tiho mesto
Emily Blunt in John Krasinski sta poročena tako v zgodbi kot tudi v resničnem življenju. Foto: Kolosej
Bi res kdo pri zdravi pameti hotel pripeljati novorojenca v svet, kjer že najmanjši hrup pomeni skoraj gotovo smrt? Foto: Kolosej
Tiho mesto je film, zaradi katerega so bile ustvarjene oskarjevske kategorije oblikovanja in montaže zvoka. Foto: Kolosej

Dodaj v

Filmska recenzija: Tiho mesto

Družina in starševstvo po apokalipsi
11. april 2018 ob 11:58
Ljubljana - MMC RTV SLO

Emily Blunt si je najbrž težko predstavljati v vlogi stereotipne avše žanrskega filma, ki s svojim stikanjem po podstrešju ali tavanjem po gozdu skoraj prosi, da postane prva žrtev serijskega morilca. Ampak kako drugače bi opisali odločitev za nosečnost v svetu, kjer ti že glasen kašelj na glavo nakoplje ljudožersko pošast?

Grozljivka Tiho mesto je konec tedna v Severni Ameriki v premiernem koncu tedna zaslužila 50 milijonov dolarjev, kar pomeni rekorden zaslužek za izvirno grozljivko (in tretjo najdonosnejšo grozljivko po Tistem in Paranormalnem 3). To pomeni, da boste šli mnogi v kino z visokimi pričakovanji. Pa jih klavstrofobična srhljivka lahko tudi upraviči?

Razočarani boste, če greste Tiho mesto gledat s pričakovanjem, da boste uživali ob dobrem filmu s pošastjo. Pošasti – nekakšne orjaške bogomolke s kleščami rakovice – seveda obstajajo in film se ne trudi pretirano, da bi jih skrival, a v resnici niso osrednji element groze. (Če ste gledali serijo Stranger Things, vas bo najbrž zmotilo, da so nakaze v glavo na las podobne Demogorgonu). Tiho mesto noče biti klasična grozljivka o pošasti, prej psihološka srhljivka, ki svoje čustveno jedro temelji v klasični družinski drami. John Krasinski, za katerega je to že tetji samostojni režijski projekt, uspe več žanrov združiti v koherentno celoto; v filmu obenem tudi igra in je njegov soscenarist.

Distopične parametre novega sveta, v katerem se znajde družina Abbot, film vpelje na naraven način, brez razlage (v zgodbo stopimo na "89. dan".) Kdor pozorno spremlja scenografijo, lahko bolj ali manj hitro rekonstruira, kaj se je zgodilo s svetom - ampak tudi če ne, to ne okrni razumevanja zgodbe. Ne glede na predzgodbo so pošasti tu in nanje se je treba navaditi, pa čeprav brez ekspozicije. Človeštvo so požrli nekakšni stvori, ki žrtve locirajo s pomočjo zvoka, in petčlanska družina Abbotovih je ena zadnjih preživelih. Bolje od večine so se prilagodili zato, ker imajo gluho hčerko Regan (Millicent Simmonds, ki v resnici ne sliši in se je morda spominjate iz Kabineta čudes Todda Haynesa); navajeni so se sporazumevati z znakovnim jezikom. Živijo na odročni kmetiji, ki so jo priredili novim razmeram: preselili so se v hlev, iz katerega imajo vstop v provizorično zaklonišče v kleti, hrup svojih korakov pa blažijo s posipanjem mivke po stezicah na svoji posesti. Vsega tega seveda nihče ne razloži, a Krasinski zgodbo strukturira dovolj dobro, da nam je v nekaj minutah popolnoma jasno, kaj se dogaja.

Kljub vsej previdnosti pa Abbotovi ne morejo preprečiti tragedije, ki jih doleti, ker se eden od otrok vede, kot se pač otroci vedejo v grozljivkah (predvidljivo in butasto). Po kratkem uvodu preskočimo v čas dobro leto pozneje. Abbottovi so še vedno strti zaradi sinove smrti, je pa mama Evelyn (Emily Blunt) zdaj očitno visoko noseča. Na prihod dojenčka – torej majhnega bitja, ki se ga ne bo dalo kar tako utišati – se med drugim pripravljajo z izdelavo škatlaste, krsti podobne izolirane zibelke v kleti (čudovito morbiden detajl). Na družino torej ne pritiska samo stres prihajajočega otroka in kvazidemogorgonov, ki rovarijo po okolici, ampak so še vedno globoko zaviti v žalovanje in občutke krivde, ker niso mogli rešiti Beauja (Cade Woodward).

Krasinski skuša Tiho mesto čustveno kalibrirati v sivem območju med družinsko dramo in srhljivko in v najbolj posrečenih trenutkih mu dejansko uspe, da gledalca v isti sapi prestraši in mu stre srce. Najsrhljivejši prizori niso grozni zaradi pošasti, kakršnih je bilo v filmih že nešteto, pač pa zaradi tesnobe in nemoči, ki ju čutiš, ko se Abbottovi skušajo prebiti skozi najhujši dan svojih življenj. Spet drugič te iz tira vržejo za lase privlečeni stereotipi, ki na kilometer nakazujejo naslednji preobrat - zarjaveli žebelj, ki moli iz stopnice, ali pa približno petnajstkrat pokazana tabla z napisom "Kaj je njihova šibkost??" in nato, dva centimetra stran, beseda "Zvok". Zdi se, kot da režiser vendarle ne zaupa popolnoma svojim pripovedovalskim sposobnostim ali pa umu gledalca in zato nekatere poante prevečkrat podčrta.

Mimogrede, Tiho mesto je film, zaradi katerega so bile ustvarjene oskarjevske kategorije oblikovanja in montaže zvoka. Glasbena podlaga Marca Beltramija ni uporabljena na tipično cenen način, ki naj bi nas prestrašil; zanašamo se večinoma na diegetske zvoke (tiste, ki imajo svoj izvor v sliki), tudi ti pa popolnoma izginejo v prizorih, ki so povedani z Reganine perspektive. Uporaba odsotnosti zvoka kot orožje proti gledalcu je inteligenten prijem - samo malo manj učinkovit, ko sediš v kinodvorani, kjer si neizbežno obsojen na to, da se ljudje okrog tebe ne bodo mogli odpovedati pokovki in klepetanju. (Ljubljanska premiera pač ni bila izjema.)

Pred nami je zgodba z na prvi pogled dobro zasnovo, ki pa ne prestane niti površnega preizpraševanja. Krasinski začne v sredinski etapi filma kršiti pravila, ki jih je postavil sam: nekateri zvoki so kar naenkrat dovoljeni, drugič je "sankcioniran" že veliko manjši šum. (Če hočete res napeto grozljivko o gibanju v popolni tišini, poiščite raje fantastično Smrt v temi (Don't Breathe, 2016) režiserja Fedeja Alvareza.) Pa še to: kako je orjaškim hroščom sploh uspeli izničiti miljarde in miljarde ljudi? Človeški rod je vendar tisti, ki obsedeno izdeluje orožja proti eksotičnim nakazam (Ognjeni obroč!) in absolutno nedoumljivo je, da ne bi nikomur padla na pamet obramba pred stvori, ki jo eden od protagonistov odkrije proti koncu zgodbe.

Če je lani odlična satirična grozljivka Zbeži! (Get Out!) uporabila klasične motive in prijeme žanra za tematiziranje veliko bolj splošne, nadžanrske teme (rasizem v Ameriki), skuša Tiho mesto na podoben način zastavljati vprašanja v zvezi s starševstvom. Ko imaš lastne otroke, ima vsaka napačna poteza, vsak nepremišljen gib lahko nepopravljive posledice. Kako jih zaščititi pred sovražnim svetom - ne glede ne to, ali je poseljen s pošastmi ostrega sluha ali ne? Slab priokus pusti le banalen, konvencionalno mačističen in herojski razplet, ki meji že na parodijo, a ga vsi akterji jemljejo smrtno resno.

Ocena: 4-; piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
meblo
# 11.04.2018 ob 19:00
jaz sem zelo skeptičen do novejših grozljivk s tako sumljivo dobrimi ocenami kritikov - razni babadoki, conjuringi, it comes at night...so bili kljub dobrim ocenam povsem brezvezni. kvaliteta grozljivk je v zadnjih 20 letih padla tako nizko, da kritiki ponorijo za vsakim rahlo nadpovprečnim hororjem. eden redkih, ki si je po mojem zaslužil dobre ocene, je bil "it follows", ki je bil za razliko od ostalih vsaj zelo izviren
Mitko
# 11.04.2018 ob 22:45
Če bi Babadooka razumeli, bi ne govorili slabo o njem, kajti je odlična zadeva.
pikabu
# 11.04.2018 ob 16:34
@spela55:
Se opravičujem za nenatančnost.
Želja po otroku se navadno spremeni v ljubezen do otroka, tako da se mi ta dva pojma ne zdita tako zelo različna, prej zelo sorodna. Vendar da, gre za dva pojma.
Hafis
# 17.04.2018 ob 16:16
Ta film bi lahko vrteli po šolah kot pokazatelj kakšni starši ne smete bit. Tako retardirane familije pa se ne. Grozljivka gor al pa dol
Zatarra
# 16.04.2018 ob 10:13
Primerna ocena filma je 6/10. Za njegov ogled sem se odločil izredno, ker drugega boljšega in še ne videnega v kinu ni . Presežka v njem ni nobenega, je nekje (od spodaj) blizu povprečna, plitvejša filmska zabava, ki se, na srečo, lahko le malenkostno "poistoveti" s podobno žanrsko produkcijo recimo zadnjih 10 let.
cartekmedo
# 14.04.2018 ob 16:55
Te vse novodobne grozljivke so res mimo.
simon-rupsi
# 14.04.2018 ob 01:17
It follows je bil dolgočasen film za prestrašene najstnike brez okusa.
simon-rupsi
# 14.04.2018 ob 01:17
Babadook ni dober film.. tako kot 99% novodobnih grozljivk, ki igrajo na karto brez vzenih hitrih prmeikov.. tako da ima @meblo prav!
pikabu
# 11.04.2018 ob 13:01
Emily Blunt si najbrž težko predstavljati v vlogi stereotipne avše žanrskega filma, ki s svojim stikanjem po podstrešju ali tavanjem po gozdu skoraj prosi, da postane prva žrtev serijskega morilca. Ampak kako drugače bi opisali odločitev za nosečnost v svetu, kjer ti že glasen kašelj na glavo nakoplje ljudožersko pošast?

Ana Jurc, očitno ne razumete, kaj pomeni želja po otroku.
Lahko bi npr. obrnili sliko in se vprašali: kako neizmeren je materinski oz. starševski pogum, da sprejme otroka v tako zblojen svet (če pustim ob strani samo "ljubezen", ki deluje pocukrano, čeprav gre za pravilnejši izraz)? Mimogrede, če ste kaj gledali medijsko kampanijo, ki spremlja ta film, ste zagotovo opazili, da Krasinski prav to postavlja v ospredje: kaj vse so starši pripravljeni narediti za otroke? Če tega ni uspel prenesti v film, je to res velik problem, ki bi ga moral rešiti tako kot režiser, kot scenarist in nenazadnje igralec. Glede na vaš opis v recenziji mu je to precej uspelo. Seveda pa ne more vplivati na osebna prepričanja in stališča raznih recenzentov.
spela55
# 11.04.2018 ob 13:50
Ana Jurc, očitno ne razumete, kaj pomeni želja po otroku.
Lahko bi npr. obrnili sliko in se vprašali: kako neizmeren je materinski oz. starševski pogum, da sprejme otroka v tako zblojen svet (če pustim ob strani samo "ljubezen", ki deluje pocukrano, čeprav gre za pravilnejši izraz)? Mimogrede, če ste kaj gledali medijsko kampanijo, ki spremlja ta film, ste zagotovo opazili, da Krasinski prav to postavlja v ospredje: kaj vse so starši pripravljeni narediti za otroke? Če tega ni uspel prenesti v film, je to res velik problem, ki bi ga moral rešiti tako kot režiser, kot scenarist in nenazadnje igralec. Glede na vaš opis v recenziji mu je to precej uspelo. Seveda pa ne more vplivati na osebna prepričanja in stališča raznih recenzentov.

Krasinski v ospredje postavlja to, kaj so starši pripravljeni narediti, da bi obvarovali svoje otroke oz. da bi bili ti varni in to sta tako on kot Emily Blunt povedala v intervjujih.

https://hellogiggles.com/news/john-krasinski-emily-blunt-a-quiet-place-kids/

https://www.polygon.com/2018/4/9/1721660
4/a-quiet-place-parenting

http://time.com/5228564/john-krasinski-emily-blunt-a-quiet-place/

Ne pa o tem, kaj so starši pripravljeni narediti za to, da bi otroke imel oz. spočeli. Želja po otroku pa nima ničesar opraviti s tem, da želiš otroku le najboljše in da ga želiš obvarovati.
Kazalo