Film
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.8 od 28 glasov Ocenite to novico!
Tisto
Bill Skarsgård je bil - po lastnem priznanju - pod hudim pritiskom, kako naj poustvari lik, ki je po zaslugi Tima Curryja in miniserije iz leta 1990 tako ikoničen. Na koncu je klovna dejansko naredil za svojega. Foto: Blitz Film
Tisto
Scenarij je šolski primer tega, da je treba pri priredbi dolgih romanov včasih katerega od elementov preprosto žrtvovati. V srcu zgodbe je istih sedem otrok kot v romanu. V knjigi ima vsak svojo razširjeno predzodbo in smiselno vlogo, a v film se vsega tega seveda ni dalo stlačiti. Posledično so Bill, Beverly in Ben edini trije mulci, ki imajo razdelane značaje in so pomembni za razvoj zgodbe; preostali so kulisa in enodimenzionalne karikature značajskih potez. Foto: Blitz Film
Tisto
Grozljivka je v Severni Ameriki, kjer je kinematografska industrija že nekaj tednov tožila o stagnaciji, prvi konec tedna dosegla najboljši obisk tega filmskega žanra doslej. Ustvarila je okrog 117 milijonov dolarjev zaslužka. Foto: Blitz Film
Tisto
V Sloveniji si je Tisto prvi konec tedna ogledalo rekordnih 9.090 gledalcev. Film je priigral 54.082,45 €, kar ni zgolj najbolj oblegana premiera grozljivke letos, pač pa tudi najdonosnejša premiera grozljivke vseh časov v Sloveniji. Foto: Blitz Film
Tisto
Uvodni prizor je preprost in linearen - a prav ta kontrast z bombastičnostjo novodobne šole groze Jamesa Wana je neverjetno učinkovit. Foto: Blitz Film
Tisto
Malce po premieri filma je v medijih zakrožila tudi vest, da je bila prva različica scenarija izpod peresa Caryja Fukunage tako zelo nasilna in transgresivna, da so starši vseh mladih igralcev odpovedali njihovo sodelovanje. No, do gledalcev je očitno prišla močno okleščena različica. Foto: Blitz Film
Tisto
Sophia Lillis je največje igralsko odkritje med sedmerico mladih igralcev. Foto: IMDb

Filmska recenzija: Tisto

Film ni slab, a ne izpolni svojega potenciala
11. september 2017 ob 17:53
Ljubljana - MMC RTV SLO

Tako kot plešoči klovn Pennywise vsakih 27 let terorizira prebivalce mesteca v Mainu, tako tudi Hollywood v rednih ciklih briše prah z romanov Stephena Kinga, da bi z njimi strašil novo generacijo kinoobiskovalcev. Toda zakaj je nova priredba Tistega bližje nostalgični estetiki Netflixove uspešnice Stranger Things kot utelešenju naših najhujših nočnih mor?

Primerjave so vedno nehvaležno delo in nova, evforično oglaševana priredba Tistega ima že v izhodišču za petami dva močna tekmeca. Po eni strani mora tekmovati z našo kolektivno travmo, porojeno iz triurne istoimenske miniserije iz leta 1990. (A ne zaupajte spominom: ponoven ogled pokaže, kako slabo – z izjemo fantastičnega Tima Curryja v glavni vlogi – se je televizijska adaptacija postarala.) Nostalgiki bodo vseeno prišli na svoj račun: novi scenarij (podpisala sta ga Chase Palmer in Cary Fukunaga) otroška leta naših protagonistov iz leta 1958 prestavi v zadnje izdihljaje osemdesetih. Zaslugo gre najbrž pripisati vseprisotni popkulturni nostalgiji za osemdesetimi, o kateri priča uspeh lanske serije Stranger Things (ta si s Tistim deli celo enega od mladih zvezdnikov, Finna Wolfharda). Tovrstno asociiranje odpre vrata za malo morje primerjav s klasikami iz tistega obdobja; na vrhu seznama sta najbrž Goonies (r. Richard Donner, 1985) in seveda Stand by Me (r. Rob Reiner, 1986), ki je, mimogrede, prav tako priredba romana Stephena Kinga. Na eni ravni Tisto funkcionira kot klasični film o odraščanju, o grenko-sladki minljivosti poletnih dni, o hrepenenju in ljubezni na prehodu med otroštvom in najstniškimi leti. Če odmislimo zlodeja v odtokih, seveda.

Na drugi strani svojo dolgo senco na novo priredbo Tistega meče knjižna predloga: več kot tisoč strani dolg, epski roman Stephena Kinga, ki tematizira nič manj kot spopad z ultimativnim Zlom. Že uvodni kader, v katerem pošast iz kanalizacije, ki je videti kot klovn, a operira kot globokomorski morski pes, pokonča šestletnega Georgieja Denbrougha, odgovori na vprašanje, ali je Andy Muschietti v imenu večjega ciljnega občinstva omilil brutalno nasilje predloge. Prizor je preprost in linearen – a prav ta kontrast z bombastičnostjo novodobne šole groze Jamesa Wana je neverjetno učinkovit. Strah je bil odveč in strah je, paradoksalno, še kako na mestu.

Tisto kazita predvsem dve veliki napaki, ki se med seboj samo na prvi pogled izključujeta. Scenarij je šolski primer tega, da je pri priredbi dolgih romanov včasih treba katerega od elementov preprosto žrtvovati (na tem izpitu je padla že nedavna adaptacija Temnega stolpa). V srcu zgodbe je istih sedem otrok kot v romanu: jecljajoči Bill (Jaden Lieberher), prestrašeni hipohonder Eddie (Jack Dylan Grazer), debelušni Ben (Jeremy Ray Taylor), gobezdavi Richie (Finn Wolfhard), zategnjeni in nevrotični Stanley (Wyatt Oleff), Mike (Chosen Jacobs) in Beverly (Sophia Lillis), edina punca v klubu samooklicanih "zgub". V knjigi ima vsak svojo razširjeno predzgodbo in smiselno vlogo, a v film se vsega tega seveda ni dalo stlačiti. Posledično so Bill, Beverly in Ben edini trije mulci, ki imajo razdelane značaje in so pomembni za razvoj zgodbe; preostali so kulisa in enodimenzionalne karikature značajskih potez. (Morda bi kot komični vložek v osrednjo postavo spadal še Richie, drugi trije pa žal res nimajo nobene prave funkcije.)

A če je scenarij po eni plati zajel preveč, je po drugi preskop: Tisto se v celoti odvije v kronološkem zaporedju, v poletnih mesecih leta 1989, ko mestece Derry v Mainu pretresa serija izginotij otrok. Težko se je otresti občutka, da bi spretnejši scenarist lahko v en sam film stlačil obe etapi boja z zlom, otroška in odrasla leta protagonistov, zajel neko globljo resnico pripovedi in ohranil integriteto prvotne strukture. Tako pa smo obsojeni na čakanje na drugo poglavje, ki še ni dobilo zelene luči za produkcijo, a je po uspehu premiernega konca tedna to najbrž samo še vprašanje časa.

Billov brat Georgie (Jackson Robert Scott) je torej prvi, a še zdaleč ne edini otrok, za katerim se je v Derryu izgubila vsaka sled. Medtem ko se odrasli zdijo slepi za vse, kar se jim dogaja pred nosom, začne gručica otrok v resničnem svetu videvati manifestacije svojih najgrozljivejših, najbolj skritih mor: Eddieja preganja razpadajoč gobavec, Bill sreča zambificirano pojavo svojega bratca, Beverly pa se skoraj utopi v krvi, ki brizga iz umivalnika (prizor s svojo alegorično uporabo krvi bolj kot samo bežno spominja na Carrie Briana de Palme in, hm, Stephena Kinga). Skupni imenovalec teh grozot je cirkuško poslikani klovn Pennywise, ki s šopom balonov gnezdi v najbolj umazanih, odročnih kotičkih mesta.

Bill Skarsgård je fantastičen kot Pennywise - vsaj v prvi polovici je njegov zobati nasmešek srhljivo učinkovit. V nadaljevanju, ko ga vidimo pobliže in večkrat, učinek plahni, in če ne bi bil Skarsgård tako predan blaznosti, bi bilo končno soočenje zaradi radodarne rabe posebnih učinkov in klišejske kulise zapuščene hiše že na meji nenamerno komičnega. Med otroci igralsko izstopata Jeremy Ray Taylor in predvsem Sophia Lillis – v Beverly vdahne toliko življenja, da je težko razumeti, zakaj je vodja skupine Bill in ne ona. Do njenega lika je grozno krivično, da jo je treba v kanalizacijo zvleči kot vabo, kot princesko, ki jo morajo fantje reševati (da pravljičnega poljuba, ki jo bo vrnil iz preddverja smrti, niti ne omenjam).

Že Stephen King je vedel, da mesto morda terorizira morilski klovn, a resnično Zlo se skriva v tem, kako ljudje ravnajo s svojimi bližnjimi. Zlo je v tem, da pogledajo stran, da ignorirajo znake nasilja in zlorabe, ko je treba ohraniti fasado tihega, prijaznega mesteca. Zlo je v avtomobilu, ki ne ustavi, čeprav ob cesti trije nasilniki očitno pretepajo manjšega otroka. Do neke mere Muschietti to poanto ujame: večina otrok, vključno z razbijačem Henryjem Bowersom (Nicholas Hamilton), ima težke družinske razmere. Mikova družina je že več generacij tarča rasističnega nasilja in Beverly je žrtev svojega očeta – film veliko očitneje od knjige nakazuje incestuozno spolno zlorabo.

Zakaj se torej film, ki nima nobenih zadržkov pred kazanjem odtrganih okončin in gnijočih zombijev, ustavi, ko je treba s prstom pokazati na tisto veliko bolj oprijemljivo, vsakdanje zlo? Eddie je očitno v primežu mame z duševno motnjo, in ne samo sin "preveč zaščitniške" ženske. Demon, ki se manifestira kot Pennywise, izvabi najslabše iz Derryja in njegovih prebivalcev: morilski klovn ni zlo, ki prihaja od zunaj, pač pa zlo, ki tiči v nas samih. Muschietti se ne ustraši pošasti, ustraši pa se tistega, kar predstavljajo.

S pripredbami del Stephena Kinga je že tradicionalno križ: za vsako filmsko mojstrovino se najde vsaj eno skrpucalo, za vsak Sijaj (1980) ali Carrie (1976) vsaj en Firestarter (1984) ali Mačje pokopališče (1989). V letošnji filmski pokrajini je Tisto verjetno pozitivna protiutež zgrešenemu Temnemu stolpu, a pod črto še vedno ni res izviren pristop k žanru. Filmu zadošča, da – na sicer učinkovit način – preigrava znane trope strašnega klovna, srhljivih zapuščenih hiš in sanj, ki to niso. Pa bi bil lahko še veliko več.

Ocena: -4; piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
Katalonec
# 11.09.2017 ob 18:49
Ko sem bil otrok, sem pogledal originalno serijo s Timom Curryem kot klovn Pennywise. Imel sm nočne more zaradi njega. Moram reči da komaj čakam da pogledam to novo adaptacijo.
rader1991
# 11.09.2017 ob 19:41
-4 klovn je premalo transgender in ni črn ?, drugače pa je film vrhunski, ne maram grozljivk, to sem si ogledal in je vrhunska, na začetku se nekako bojiš, proti koncu filma ugotoviš, da bi pra*** klovnska zbrcov kot vrečo. Komaj čakam naslednji del
MuDeL
# 11.09.2017 ob 20:13
Sam za foro, če kdo ni opazil: 1990 - 2017, 27 let narazen
7up
# 11.09.2017 ob 20:04
Spomnim se, ko sem prvi film gledal 20-25. Še nekaj naslednjih let je bila prva asociacija ob kanalizacijskih jaških ;:)
ennui
# 11.09.2017 ob 20:30
Nič posebnega. Stara izvedba je veliko boljša.


Ti predlagam, da si jo mogoče še enkrat pogledaš. Ker se res ni dobro postarala tista verzija :D
VxMxPx
# 11.09.2017 ob 21:31
Hm, če je tole samo skupek jump-scare scen, kot izgleda v trailerju, potem kaj je poanta? Res ne morem prebaviti večine grozljivk, 1) totalno idiotski liki, 2) jump-scare, jump-scare, jump-scare, jump-scare. Meh.
Vid Šteh
# 12.09.2017 ob 22:41
Neverjetno kaj nam že dela Hollywood. Film je narejen za otroke in je daleč od resne grozljivke, najde pa celo mesto na nacionalnem portalu hahaha. In rekordni obiski? Noro.

Vid Šteh, upam, da si star med 15-20 let, pa brez zamere.
Humor? V grozljivki? Če bi bilo vsaj kaj smešnega razen dovtipov na nivoju C filmov ja ,sicer pa baaad.


Malce si nasprotuješ v komentarjih; najprej pridigaš o tem, da nam Hollywood s takšnimi filmi pere možgane, potem pa sam priznaš, da si ga videl.... po tej logiki si tudi ti podlegel Hollywodu in nisi nič bolj pameten od ostalih. :) Če bi malce logično razmišljal, bi ugotovil, da gre za film, v katerem nastopajo otroci oz. najstniki, zatorej je smiselno, da je po tonu in humorju prilagojen najstniškemu občinstvu, čeprav smo tudi starejši v kinu uživali v filmu. Če pa koga moti, ker najstniki v filmu preklinjajo in se pogovarjajo o seksu... to najstniki pač počnejo. :)

Kar se humorja v grozljivkah tiče; gre za zelo tvegano kombinacijo, ki uspe redko in IT je vsaj po mojem mnenju uspel obdržati ravnotežje med zabavnim in strašljivim. Mene IT seveda ni ne vem kako prestrašil, mi je pa bil zelo lepo posneta, odlično odigrana in napeta grozljivka.
el kondor prevc
# 12.09.2017 ob 15:22
no sej po Stephenu Kingu ni bil posnet še noben dober film, pogojno Pet Cemetary.

Hehe, a se ti norca delaš. Same filmske klasike. Najboljše srhljivke/grozljivke so posnete prav po njegovih predlogah: IT, Carrie, Misery, Kujo, The Shining, Silver Bullet (volkodlak)...

Kujo


Misery


Silver Bullet (najbolj znan film o volkodlaku)


It


Carrie


The Shining
Vid Šteh
# 12.09.2017 ob 12:06
Meni je bil film super. Odlična kombinacija zgodbe o najstnikih, ki se morajo soočiti z lastnimi strahovi in fantazijske grozljivke. Skarsgaard me je kot Pennywise pozitivno presenetil, saj ni kopiral Tima Curryja iz miniserije in je namesto tega ustvaril en povsem samostojen lik. Sicer je v filmu veliko t.i. "jump scare" momentov, vendar meni osebno niso bili moteči, ker so bili vstavljeni takrat, ko je bilo potrebno. Humor mi je bil prav tako na mestu, ni ga bilo ne premalo, ne preveč. Edino, kar me je zmotilo, je bilo to, da film na trenutke (tako po idejah kot po videzu) preveč spominja na Nightmare on Elm Street, to pa je tudi vse.

Ana Jurc pa - kot je že v navadi - "ne razočara" z nepoznavanjem izvornega materiala in obsesiranjem s feminizmom . Kingova knjiga je dolga 1400 strani in to, da so film razdelili na dva dela, se mi je zdela pametna ideja, ker s tem lahko zgodba bolj diha in ne skače od ene lokacije do druge. Vsi liki za moje pojme dobijo dovolj minutaže, da nam zanje ni vseeno, je pa razumljivo, da bodo nekateri bolj v ospredju kot drugi.

To, da je Bill vodja skupine, ne pa Beverly, je povsem razumljivo (no, osebam tipa Ana Jurc pač ne, ker jim je bolj kot pisanje filmskih kritik pomembno to, da v vsaki stvari, ki jim ni pogodu, vidijo rasizem in seksizem). Bill je tisti, ki da pobudo za lov na Pennywisa, saj ga pri tem vodijo bolj osebni razlogi kot ostale člane skupine; Pennywise je namreč umoril njegovega brata Georgija in Bill se čuti odgovornega, da maščuje njegovo smrt. Jaz sem Beverly dojemal kot neko vez iz ozadja, ki drži skupino skupaj, čeprav moram priznati, da mi je tisti poljub v kanalizaciji, bil za lase privlečen.

Skratka; super film, površno in slabo spisana recenzija.
zajlazajla
# 12.09.2017 ob 00:43
Hm, če je tole samo skupek jump-scare scen, kot izgleda v trailerju, potem kaj je poanta?

Jump scares še niso problematični - večji problem je pretirana uporaba CGI-ja, in to zelo slabega. Zaradi tega je trpel tudi prejšnji režiserjev film "Mama", ki bi bil lahko super, če ne bi Mama zgledala kot da je ušla iz cenene videoigrice. Zanimivo, ampak bolj kot napreduje računalniška tehnologija, vse slabši in manj prepričljivi so posebni efekti.
itak
# 11.09.2017 ob 22:20
Uf tegale klovna sm pa v otroštvu večkrat sanjal ...
el kondor prevc
# 12.09.2017 ob 15:25
no sej po Stephenu Kingu ni bil posnet še noben dober film, pogojno Pet Cemetary.

Sploh Misery in The Shining sta neverjetno slaba, za Carrie pa sploh še noben ni slišal. Haha, dober filmski poznavalec si ti.
FireBurn
# 11.09.2017 ob 19:10
Dobr film. Morda se kakšne scene samo malce preveč vlečejo, drugače pa bi dal oceno 8/10.
Nevem pa zakaj v kino spuščajo mlajše od 16 let. Otroc so ves čas ploskali in kričali ob scenah, ki sploh niso bile grozljive.
Follow Me
# 12.09.2017 ob 09:56


:D
oziris.va
# 12.09.2017 ob 08:53
@zajlazajla:
upam, da veš, da so tudi časovni roki vse bolj hudi ... predvsem zaradi hiperprodukcije tovarne sanj. Predvsem pa šparajo tam, kjer je le mogoče.
IzgubljenaDuša
# 11.09.2017 ob 21:37
kaj pa vem?! mogoče sem prestar ampak tim curry je v vlogi tega klovna bolj grozljiv.nič nimam proti temj predelavi je pa bolje da to prepustimo mlahši generaciji. enako velja za nočno moro v ulici brestov! ker imam sam slušne aparate me je tlačila mora kako se spremeni v pajka in mi zleze v uho.... brrrr kr mravljince dobim ko na to pomislim! pennywise in kruger sta kriva da mam arahnofobijo!
Janx
# 15.09.2017 ob 09:25
Posipam se s pepelom, saj nisem vedel da je The Shining po Kingovi predlogi. V redu to je en dober film in pogojno Pet Cemetary, Carrie je spet bolj neka otroška fantazija pobijanja...
Tisto pa pač ne doseže niti 30 najboljših grozljivk. V bistvu se spomnim, da sem bil že včasih vedno malo razočaran, ker je grozni klovn toliko obetal, na koncu pa iz vsega skupaj ni bilo nič.
Ja je pa klovn močno marketinško orodje.
ZRC
# 15.09.2017 ob 07:11
no sej po Stephenu Kingu ni bil posnet še noben dober film, pogojno Pet Cemetary.

Izjava leta. Janx, upam, da si rojen v tem tisočletju, ker je v nasprotnem primeru tale tvoja izjava borderline žalostna. Sicer je pa na temo "slabih" adaptacij Kingovih del super komentar napisal že el kondor. Sam bi k temu seznamu dodal mogoče 10 let star The Mist (vredno ga je pogledati zaradi konca, ki je eden boljših kar sem jih videl) in predvsem zaradi Shawshak Redemption in Green Mile, ki sta prav tako filma po Kingovih delih.
malibumbar
# 14.09.2017 ob 18:31
Janx
# 12.09.2017 ob 14:14

no sej po Stephenu Kingu ni bil posnet še noben dober film, pogojno Pet Cemetary.


S tem se ne strinjam. Zelo dober film na osnovi Kingove novele je tisti, ko je en debeli moški, katerega neki cigan uroči, da karkoli jé, ves čas izgublja težo, vse do smrti.
J@st
# 11.09.2017 ob 19:17
Nič posebnega. Stara izvedba je veliko boljša.
oziris.va
# 11.09.2017 ob 18:38
A to je že v kinih?
jackm8
# 14.09.2017 ob 17:26
King je eden redkih, ki je brez dvoma bolšji na ekranu kot v knjigah. Vsaj čudni fetiši in odkrita pedofilija ti je prihranjena.
el kondor prevc
# 12.09.2017 ob 15:20
It iz leta 1990 je res klasika. Sploh zato ker niti ne gre kino film, pač pa za TV film oziroma miniserijo.

Nisem še gledal zdaj novega (2017), ampak kolikor berem komentarje na YouTube je glavni igral zelo dobro in prepričljivo odigral.
Mancica
# 12.09.2017 ob 12:57
Ocena -4 je smešna. In koliko filozovske navlake za tako povprečen, če ne celo slab film.
Očitno je tudi novinarka podlegla masovni histeriji, ki je filmu prislužila 120 mio dolarjev incoma, ki je plod odlične marketinške strategije. Se spomnite začelo se je s pojavaljanjem klovnov v ZDA?
Film je dolgočasna otroška zgodbica s patetičnimi ljubezenskimi vložki, ki ne povzroča strahu le dolgočasje. Veliko prizorov sploh nima repa in glave, kar odsekajo se in to je to, prav bizarna režija. Otroci konstantno preklinjajo in kričijo in mimogrede še pobijajo svoje starše. Klovna sploh ni veliko in še to je zreducirano na njegovo kričanej in neke šok efekte, ki jih je film poln in s katerimi so lahko vsaj minimalno ustvarili občutek strahu, ki pa je bolj posledica refleksne reakcije.

Moja ocena: 2
J@st
# 11.09.2017 ob 22:58
ennui
# 11.09.2017 ob 20:30
Prijavi neprimerno vsebino
Nič posebnega. Stara izvedba je veliko boljša.

Ti predlagam, da si jo mogoče še enkrat pogledaš. Ker se res ni dobro postarala tista verzija :D
-----------------
Stiven King je zame kralj.
Imam polno zbirko njegovih knjig.
Ta film je slaba podoba kralja grozljivk.
Tako da hvala za ponudbo, ampak ne bom več gledala tega zmazka/zame/
Matjaz82
# 12.09.2017 ob 13:04
Neverjetno kaj nam že dela Hollywood. Film je narejen za otroke in je daleč od resne grozljivke, najde pa celo mesto na nacionalnem portalu hahaha. In rekordni obiski? Noro.

Vid Šteh, upam, da si star med 15-20 let, pa brez zamere.
Humor? V grozljivki? Če bi bilo vsaj kaj smešnega razen dovtipov na nivoju C filmov ja ,sicer pa baaad.
Canis.Lupus
# 12.09.2017 ob 09:51
... Med otroci igralsko izstopata Jeremy Ray Taylor in predvsem Sophia Lillis – v Beverly vdahne toliko življenja, da je težko razumeti, zakaj je vodja skupine Bill in ne ona. Do njenega lika je grozno krivično, da jo je treba v kanalizacijo zvleči kot vabo, kot princesko, ki jo morajo fantje reševati (da pravljičnega poljuba, ki jo bo vrnil iz preddverja smrti, niti ne omenjam) ... --> ja ja, Zatiranje žensk na vakem koraku jamr, jamr :)

drugače pa je miniswerja iz 90ih res grozno slaba in razvlečena, ko jo pogledaš iz distance (ko si starejši). Edino Tim je ikoničen. Tisti njegov pogled me še danes zmrazi. In vedno mko vidim klovna se nanj spomnem :/

Novo izvedbo pa bom pogledal ko bo zuni še ndaljavenje :)
Janx
# 12.09.2017 ob 14:14
no sej po Stephenu Kingu ni bil posnet še noben dober film, pogojno Pet Cemetary.
Filmske recenzije
link
Liffe: Trije plakati pred mestom
2
18. november 2017 ob 12:27 Trije plakati pred mestom so na prvi pogled tiste vrste "navdihujoči" film o osebnostni rasti in spravi, s kakršnimi nas Hollywood vsako leto pita v odštevanju do oskarjev.
Več novic ...
Kazalo