V tekmovalnem delu je bil namreč prikazan nedvomno najslabši film, kar jih je ugledalo luč na priznanih festivalih. Gre za L'Intouchable (Nedotakljivi) francoskega veterana Jacqueta Benoita, tako zanič film, da je je bila najvišja ocena, ki jo je prejel v vsak dan objavljenem seznamu občinstva in kritikov, dve.

Slabše ne bo nikoli ...
Gre za zgodbo o mladi igralki, ki se odloči oditi v Indijo, da bi poiskala svojega indijskega očeta. Film ima zelo malo dialoga, pa še ta je prazen, trenutki tišine se vlečejo v neskončnost (čeprav je film dolg le 90 minut), kamera in scenografija depresivna, posnetki Indije spominjajo na cenen dokumentarec, nabit s stereotipi o državi in njenih prebivalcih, glavna igralka Isild Le Besco neprestano zre v nas z istimi vlažnimi, zaspanimi očmi in bolečim izrazom, vmes pa dobimo še popolnoma zunaj konteksta bližnje posnetke igralkinih prsi in grmička. Ta izdelek je preveč umetniški še za največje ljubitelje kvaziintelektualnih evropskih filmov.

Bo šla zmaga v Italijo?
Prijetno pa je presenetil spoštovani italijanski režiser Gianni Amelio s svojim liričnim La Stella che non c'e (Manjkajoča zvezda), nezapleteno zgodbo o italijanskem inženirju, ki se napoti na Kitajsko, da bi neki tovarni dostavil pravi del za turbino. Pri potovanju in spoznavanju dežele ter njenih običajev mu s prevajanjem skuša pomagati domačinka, s katero v filmu glavni junak razvije ganljivo platonsko razmerje. Skratka, Izgubljeno s prevodom po italijansko. Tudi tu sta igralca res le dva in zaplet zgodbe, ki bi bil lahko dolgočasen (glej: Nedotakljivi), tu po zaslugi Amelievega občutka in trdnega scenarija deluje všečno. Posledica je film, ki prepriča tako občinstvo kot zahtevnejše filmske poznavalce. Italijanski tisk je Stella danes razglasil za enega od treh favoritev za končno zmago, skupaj s Kraljico in Bobbyjem. Vprašanje je le, koliko objektivnosti premorejo domači mediji.

Ovacije za Lyncha, film enigma
En lev je ze romal v zaslužene roke - nagrado za življenjsko delo je prejel kultni ameriški režiser David Lynch, ki je po sredini ceremoniji prvič razkril svoj novi film, triurno lynchevsko klasiko (beri: filma nihče ne more razumeti, vključno z ustvarjalci) z Lauro Dern v glavni vlogi. Za Inland Empire je režiser potreboval pet let (toliko je namreč preteklo od Mulholland Driva, za katerega je bil Lynch nominiran za oskarja), scenarij je pisal sproti, ko je snemal, prizore pa snemal v naključnem zaporedju in brez logike. Na tiskovni konferenci se glede tega ni prav nič pretvarjal: "Nikoli nisem vedel, kaj bo prišlo ven. Pač, snemaš koščke, nekega dne pa nastane film - ta je bodisi abstrakten bodisi realističen." Če nič drugega, smo pri Lynchu lahko vsaj prepricani, da realističen pač ne bo (film The Straight Story iz leta 1999 je edina izjema zadnjih 15 let).

Še sam ne ve, kaj snema
Dernova, ki je z Američanom sodelovala davnega leta 1990 pri Divjih v srcu, je bila (potem ko ji je Lynch pokimal za odobrenje) prav tako iskrena: "Nisem imela pojma, koga igram in pravzaprav mi še vedno ni jasno." Na novinarjevo vprašanje, ali bi rada z režiserjem sodelovala pri kakšnem bolj "konvencionalnem" filmu, kot je bil npr. prej omenjeni Divji v srcu, pa se je prešerno zasmejala in rekla, da ji nič ne bi bilo ljubše, čeprav ni nikdar mislila, da bo prišel dan, ko bo Divji v srcu pojmovan za "konvencionalen" film.

Človeku se včasih res zdi, da je Lynch z Inland Empirom zaplul v še bolj nenavadne vode. Če je bil njegov kultni Twin Peaks (resda sicer poln nerazumljivih referenc in prizorov) pravzaprav popolnoma koherenten in Mulholland Drive vsaj do polovice razumljiv, je Inland Empire ... uganka. Sestavljanka prizorov, ki jim je težko slediti in za katere je videti, da nimajo nobene povezave s preostalimi. V filmu najdemo vse od poljskih čudakov (ki govorijo po poljsko), plesa hollywoodskih prostitutk na Locomotion Kylie Minougue do ljudi v zajčjih kostumih. Posameznih prizorov ne zna pojasniti niti Lynch sam. "Film je kot zvoki glasbenih instrumentov - vsak si sestavi svojo predstavo, za kaj gre." Na vprašanje MMC-ja, ali ima še kakšno željo delati za televizijo, glede na to, da je Twin Peaks še 15 let po koncu snemanja popkulturni fenomen, pa je odgovoril s trdnim in odločnim ne.

V Inland Empiru sta v stranskih vlogah zaigrala Jeremy Irons in šarmantni Justin Theroux (Mulholland Drive, Pod rušo), ne manjkata pa niti lynchevska trade-mark veterana Laurie Piper in Harry Dean Stanton.

"Film ne rešuje življenj, a prav gotovo je najbolj prijetna stvar v življenju," je sklenila 60-letna filmska ikona pred množico novinarjev, od katerih jih je vsaj tretjina z vprašanji zgolj laskala režiserju, pozneje pa so v tekmi za avtogram dobesedno naskočili Američanovo mizo, tako da so bili potrebni štirje najbolj orjaški varnostniki na Lidu, da so zadržali fanatično množico. Ne, med novinarji in oboževalskim klubom včasih res ni razlike.

K. S.