Če se italijanski filmarji ne bodo hitro 'poboljšali', bo Italija še dolgo čakala na novega beneškega leva. Foto: EPA
Če se italijanski filmarji ne bodo hitro 'poboljšali', bo Italija še dolgo čakala na novega beneškega leva. Foto: EPA
Roberto Benigni
Še nekoč izjemni Roberto Benigni ni več tako iskriv, kot je bil v letih, ko je navdušil s filmom Življenje je lepo. Foto: EPA

Resničnost izjave Quentina Tarantina namreč podpira 64. filmski festival v Benetkah. Ne le, da se do nagrade ni prebil niti en italijanski proizvod. Niti eden izmed treh italijanskih filmov v kategoriji celovečercev ni veljal niti za možnega kandidata za nagrade. Kritiki so izjavili, da selektor Marco Müller v tekmovalni program ne bi smel uvrstiti niti enega od teh filmov, ki so preprosto slabi.

Mladi režiserji ne odrastejo vedno v dobre režiserje
Delna tolažba Italijanon ostaja le to, da so vsi trije režiserji, ki jim je Müller milostno naklonil nastop v prestižni kategoriji, še dokaj mladi. A to še ne pomeni, da bodo Andrea Porporati, Vincenzo Marra in Paolo Franchi čez nekaj let zares dozoreli v dobre režiserje. Do svojega filmskega naraščaja niso prizanesljivi tudi italijanski mediji, ki so se pred nekaj tedni zgražali nad Tarantinovim "napadom" na italijanski film. Tako je Paola Jaccobi v italijanski izdaji revije Vanity Fair zapisala: "Italijanski film se na tem festivalu ni izkazal."
Podobnega mnenja je tudi filmska kritičarka časopisa La Pepubblica Natalia Aspesi, ki domačim scenaristom in režiserjem očita predvsem pomanjkanje izvirnosti. "To so zgodbe, ki bi morale biti nove, ki pa so jih v resnici nekateri najboljši filmarji nekoč že briljantno povedali." To so obenem filmi brez duše, ki bolj spominjajo na komorne dramske igre kot pa na prave filme.

Morbidnost in dogajanje kot 'v počasnem posnetku'
Kateri so torej ti trije filmi, ki se ne bi smeli znajti v tekmovalnem programu? Najprej 'obdelajmo' drugi film režiserja Paola Franchija. Pod naslovom Nessuna qualità agli eroi (Padli heroji) se skriva zgodba duševno motenem najstniku, ki se odloči ubiti svoja starša. Andrea Porporati s filmom Il Dolce e L'Amaro (Sladko in kislo) in Vincenzo Marra s filmom L'Ora di Punta (Prometna končnica) pa sta prispevala nič manj morbidni zgodbi o mafiji in korupciji. Naj vas navedba tematike ne zavede. Filma nikakor nista podobna 'pravim' mafijskim filmom, ki prekipevajo od akcije in napetosti.