Gitai trenutno na mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah predstavlja svoj novi film Ana Arabia.

"Režiserji, umetniki in pisatelji naj skozi umetnost zastavljajo vprašanja in iščejo načine, s katerimi naj pokažejo, da je sobivanje mogoče tudi v tem težkem trenutku v regiji," je za tiskovno agencijo AFP povedal režiser. "Moči idej ne smemo podcenjevati. Tam so sicer denar, puške in bombe. Vendar pa so ideje tiste, ki so prav tako spreminjale svet, zato se ne smemo obotavljati," je dodal.

Režiser, ki je znan po svojih dokumentarcih in celovečercih na temo konfliktov na Bližnjem vzhodu, v filmu Ana Arabia pripoveduje zgodbo mladega novinarja, ki obišče manjšo skupnost Arabcev in Judov v Jafi.

"Jaz, Arabka"
Film, ki je uvrščen v tekmovalni program beneškega filmskega festivala, deloma temelji na resnični zgodbi Judinje Hanne, rojene v koncentracijskem taborišču, ki je spremenila svojo veroizpoved, da se je lahko poročila s Palestincem - pri čemer je pol stoletja skrivala svoje korenine. V filmu izraelska novinarka Yael, ki jo je upodobila Yuval Scharf, sreča sorodnike zdaj že pokojne Hanne Klibanov z vzdevkom Ana Arabia, kar po naše pomeni Jaz, Arabka.

Navdih za film je Gitai našel v članku jeruzalemske dopisnice AFP Majede El Batsch in v svojem že tri desetletja dolgem ustvarjanju dokumentarcev o majhni skupnosti v Hajfi, v kateri sobivajo Arabci in Judje.

Bolj formalna kot vsebinska mojstrovina?
"Film poskuša zavzeti nepristransko stališče do arabsko-izraelskega konflikta. Pokaže nam ljudi z obeh strani, ki živijo skupaj in doživljajo iste skrbi, težave in radosti; življenje je tukaj tisti veliki izenačevalec," o filmu v svoji recenziji piše The Hollywood Reporter. "Ta poskus nepristranskosti poseže celo v formalno plat filma, ki je bil posnet v enem samem, 81-minutnem kadru, da bi se tako izognil preklapljanju med obema stranema."

"Virtuoznost tehnike pomaga premostiti pomanjkanje materiala, ki se prepogosti zdi kot kupček zapiskov o drami, ki bi jih bilo še treba izpiliti," opozarja Variety. "Film, ki daje poudarek na zgradbo in počasen tempo dogajanja, se zdi prepoznavno skladen s preostankom Gitaijevega opusa, a to vseeno ni eden izmed njegovih največjih dosežkov - so ga pa na novinarski projekciji v Benetkah toplo sprejeli."