je obenem še nekrofil.

Protagonist Francovega filma - igra ga Steve Haze -, ki si nikoli ni povsem opomogel od očetovega samomora, tone vse globlje v brezno asocialnega in psihopatskega vedenja.

Franco si je pravice za ekranizacijo pri pisatelju, ki je najbolj znan po (prav tako že ekraniziranih) romanih Ni prostora za starce in Cesta, izprosil zato, ker je "hotel raziskovati stvari, ki jih civilizirana družba potiska ob stran". Obenem je v liku Jerryja videl zametek situacijske, klovnovske komike, ki ga je rahlo spominjala na Charlieja Chaplina (čeprav gre za material, veliko mračnejši od vsega, kar je Chaplin kdaj posnel). "Na neki način je neroden, skoraj komičen," je Franco razmišljal na beneškem filmskem festivalu, kjer je njegov film doživel premiero. "Ne smešen na način, da bi se mu na glas smejal, ampak bizaren na način, za katerega se mi je zdelo, da ga na velikem platnu še nisem videl - morilca, ki je obenem rahlo trapast in chaplinovski."

Ne pričakujte ekscesnega "gravža"
Ta "komična" plat lika pride na dan v prizoru, ko skuša Ballard žensko truplo po lestvi spraviti na podstrešje. "To ni film tipa Teksaški pokol z motorko, ki bi ljudi pritegnil z nasiljem," opozarja Franco. "Morbidno tematiko uporabljam kot metaforo, kot skrajen primer nečesa bolj splošnega, popolne izolacije, osamljenosti in nekoga, ki se ni sposoben vključiti v civilizirano družbo."

"Ne poskušam doseči, da bi ga imeli gledalci radi," še opozarja režiser. "Ne odobravam umora, ampak opravka imamo s filmom, z umetnino. V tem kontekstu lahko uporabiš nekaj tako skrajnega, če hočeš spregovoriti o bolj splošnih tematikah."

Obenem film sam po sebi ni tako zelo ekspliciten, kot bi človek po sinopsisu lahko sklepal, in nasilje pravzaprav prikazuje veliko manj eksplicitno kot številni drugi filmi v zadnjem času. Kar pa seveda ne pomeni, da v njem ni šokantnih prizorov: "Nekateri prizori so morali biti precej eksplicitni, da naredijo vtis, ampak Child of God ni grozljivka. Prej je karakterna študija."