Judi Dench pravi, da so ji namesto klasičnih v veselje tudi avdioknjige, saj je zanje glas redno posojal njen pokojni mož Michael. Foto: EPA
Judi Dench pravi, da so ji namesto klasičnih v veselje tudi avdioknjige, saj je zanje glas redno posojal njen pokojni mož Michael. Foto: EPA
Nazadnje je Dencheva nastopila v filmu The Best Exotic Marigold Hotel, komični drami o britanskih upokojencih, ki se kot turisti v Indiji nastanijo v hotelu Marigold - ki pa je v resničnosti videti bistveno manj luksuzen kot v prospektih.

Z viteškim redom nagrajena Judi Dench, ki je minulega decembra praznovala 77. rojstni dan, je v intervjuju za Daily Mail priznala, da se mora za branje in memoriziranje scenarijev zanašati na pomoč prijateljev in družine. "Po navadi mi pomaga moja hčerka ali kateri od prijateljev ali moj agent, in to mi čisto ustreza, ker lahko samo sedim in si predstavljam zgodbo. Še najbolj zoprno je v restavracijah, ko grem s kom na večerjo in ga čez mizo ne vidim."
"Zdajle na primer ne morem razločiti vašega obraza, vidim pa vaš obris," je resnost težave ponazorila novinarju zgoraj omenjenega časopisa, s katerim sta se sestala v enem izmed londonskih hotelov. Najbolj jo delna slepota ovira v gledališču: "Vem, da se na drugem koncu odra nekaj dogaja, pa včasih ne morem vedeti, kaj, in misel, da nekaj zamujam, me spravlja v bes."
Vseeno je trdno odločena, da je bolezen ne bo ustavila: "Počasi se navadiš. Imam leče in očala in podobno, pa močna luč tudi pomaga. Če sije sonce, lahko celo rešujem križanko, ko se v naslednjem trenutku pooblači, pa ne vidim ničesar več."
Dencheva je na odrske deske prvič stopila leta 1957 v uglednem londonskem gledališču Old Vic, v film pa se je zares prebila šele proti koncu devetdesetih. Največ ljudi si jo bo verjetno zapomnilo kot strogo šefico M iz novejših filmov o Jamesu Bondu, svojega edinega oskarja pa je dobila za vlogo kraljice Elizabete v romantični drami Zaljubljeni Shakespeare.
Upokojitev? Zadnje, o čemer bi razmišljala
Vse to pa ne pomeni, da rada vidi, da ljudje o njej govorijo kot o "britanskem zakladu". "To zveni, kot da te bodo pospravili v vitrino in te iz nje vzeli samo še za brisanje prahu." Sama namreč o upokojitvi še ne razmišlja: "Dokler se bo dalo delati, bom delala, kajti če se upokojim, ne bo nič več funkcioniralo, in že tako ali tako je dovolj težko."
"Zelo se zavedam tega, da sem, ker resnično ljubim to, kar počnem, v manjšini. Koliko pa je ljudi, ki bi skušali vsako jutro kar najhitreje priti v službo, ker jo imajo tako radi? In kakšna neverjetna sreča, da se lahko s tem tudi preživljam."