Jožica Hafner je leta 2009 dobila priznanje za življenjsko delo v zavodu RTV Slovenija. Njeno veliko znanje, poznavanje arhivskih 'zakladov' Televizije Slovenija in pa prizadevnost pri kopanju po različnih 'nitih' podatkov je rešilo že marsikateri prispevek. Foto: Branko Klančar
Jožica Hafner je leta 2009 dobila priznanje za življenjsko delo v zavodu RTV Slovenija. Njeno veliko znanje, poznavanje arhivskih 'zakladov' Televizije Slovenija in pa prizadevnost pri kopanju po različnih 'nitih' podatkov je rešilo že marsikateri prispevek. Foto: Branko Klančar
Odličnost dela Jožice Hafner se je še posebej izkazala leta 2008, ko je bilo treba 'nabrati' arhivske posnetke za programe ob 50. obletnici slovenske televizije in 80. obletnici slovenskega radia. Foto: MMC RTV SLO
Delo Hafnerjeve obsega arhiviranje RTV-jeve lastne produkcije, sodelovanje z novinarji, avtorji pri prispevkih, oddajah – filmskih, dramskih, dokumentarnih, glasbenih, izobraževalnih; posvetovanje, sodelovanje pri mednarodnih projektih (uspešen mokumentarec Houston, imamo problem! Žige Virca, pa Druga strana Wellesa Daniela Rafaelića in Leona Rizmaula), sodelovanje z domačimi in tujimi arhivi, konference doma in v tujini … Foto: MMC RTV SLO

Jožica Hafner je takratno gimnazijo pedagoške smeri obiskovala med letoma 1969 in 1973, ravno po ukinitvi učiteljišča. Med omahovanjem med gledališko režijo ali slavistiko se je odločila za drugo. Že pred koncem študija je začela sodelovati kot lektorica v Informativnem programu TV Slovenija, tam jo je pričakalo pestro delo, lektoriranje "iz rok v usta", skoraj že "v živo", lektorirala je tudi oddaje ter domače in tuje filme. Kmalu so ji ponudili službo v Filmski produkciji TV, kjer je pridobila veliko izkušenj s filmsko proizvodnjo: spoznavanje dela direktorja fotografije, snemalca, tonskih mojstrov, montažerjev ... Zatem je delala v koordinaciji programa, več kot 30 let pa deluje v Arhivu TV Slovenija kot arhivistka, zdaj raziskovalka. Sodeluje s predstavniki tako rekoč vseh področij družbenega življenja: kulture, umetnosti in tudi politike. In mnogi med njimi se k njej že desetletja zatekajo po strokovno pomoč.

V nadaljevanju preberite utemeljitev nagrade, ki jo Društvo slovenskih režiserjev podeljuje tretje leto (prvo, ki so jo izročili leta 2015, je dobil scenski tehnik Ive Petretič, lani pa se je kosobrina razveselil kolorist Emil Svetlik), v celoti.

"Pravijo, da ljudje v resnici živimo le v okviru treh sekund: vse, kar je bilo prej, je minilo, je že zgodovina; kar sledi, je skrajno negotovo in nepredvidljivo. Pomeni, da je začetek tegale pisanja zdajle že oddaljena preteklost. Pomeni, da se sproti spreminjajo v arhivsko gradivo posnetki s hitrostjo dvainsedemdeset ali petinsedemdeset filmskih sličic ali sto petdeset do sto osemdeset frejmov televizijskih posnetkov.

Kakršno koli zapisovanje in ohranjanje tako zapisanih dogodkov še zdaleč ne pomeni, da gre za hrambo celotne resnice o živem življenju. Gre le za zelo ozek, omejen in v veliki méri tudi naključen izbor povzetkov iz nepreglednega dogajanja. Gre za izbor, ki temelji na naši vednosti in nevednosti, na številnih predsodkih, na naklepnih spregledih, na možnostih in ovirah, ki nam jih ponujajo tehnologije, s katerimi skušamo zamrzniti begotni čas. In vendar gre hkrati tudi za potlačeno željo po upredmetenju skupinskega spomina, po nesmrtnosti.

Najbrž ni naključje, da so v zgodovini človeštva za takšne naloge skrbeli posebni ljudje, največkrat kar svečeniki − zaradi titanskega truda, vloženega v ohranjanje, razvrščanje, popisovanje, posredovanje. Zaradi truda, potrebnega tudi zato, da so prepričevali in včasih celo prepričali neposvečene oblastnike, kaj pomeni ohranitev vsega, kar je bilo ustvarjenega v preteklosti. V prvotni obliki in na izvirnih nosilcih. Od vsega tega ni odvisna le ta »špajza človeške učenosti«, ampak še mnogo več: spomin človeštva in naroda, naša vést in samozavest, naša samostojnost in obstoj, naše védenje, čutenje in čustvovanje. Vse, kar smo. Prevečkrat že so nas v preteklosti poskušali izbrisati, prekrstiti, preseliti, prenarodíti, da bi lahko lahkoverno verjeli v dobronamernost časa.

In prav je, da povemo, kómu gre naša hvaležnost za skrb nad vsem tem neprecenljivim bogastvom, ki se je ohranilo na filmskih trakovih in drugih nosilcih slik in zvokov. Zaradi védenja in poznavanja, pa tudi zaradi čisto osebnih lastnosti: prijaznosti in skromnosti, pripravljenosti na pogovor, vedoželjnosti in požrtvovalnosti ter neskončne zaljubljenosti v delo, ki ga opravljaš − Jožica Hafner, tole priznanje si si pošteno zaslužila!"

Podelitev nagrade kosobrin dolgoletni sodelavki za arhiviranje in dokumentacijo na Televiziji Slovenija - v arhivu naše hiše deluje že več kot tri desetletja, bo v soboto, 16. septembra, v Avditoriju Portorož.