Film
(5)
Season of the Devil prinaša vpogled v Filipine v 70. letih prejšnjega stoletja, v čas Marcosove diktature. Foto: Berlinale
Diaz je v svojih filmih že večkrat obravnaval kruto Marcosovo diktaturo, kot pravi, je črpal iz lastnih izkušenj, saj je sam odraščal v tem ozračju. Foto: Berlinale
       Na Filipinih trenutno prevladuje kultura strahu. Ljudje si ne upajo govoriti, razdeljeni so, veliko je lova na čarovnice. Veliko je nasilja, med storilci je prisotna kultura nekaznovanja. Ne vem, kam vse skupaj vodi. Težko je razumeti, kaj se dogaja s Filipinci.       
Ožja ekipa filma na rdeči preprogi Berlinala. Foto: EPA
       Moji filmi so zelo fizični. Nikakor ne gre samo za hranjenje duše, so tudi zelo telesni. Vanje moraš vložiti nekaj napora, če se želiš prebiti do konca, tega se zelo dobro zavedam. A če se želite med filmom ljubiti s svojo soprogo, potem mi je tudi to okej.       
V dolgih statičnih prizorih in ekstremni dolžini filmov, ki praviloma trajajo med 4 in 10 urami, večina vidi precej skrajno plat svetovne kinematografije. Foto: Berlinale
       Preden sem začel snemati filme, sem bil tudi sam glasbenik. Ustvarjanje in izvajanje glasbe mi je zelo blizu. Je pa res, da je ta pristop nov v mojem filmskem ustvarjanju. Na začetku dela na tem filmu sem se vprašal, kako bi lahko uporabil glasbo, ne da bi pri tem izgubil stik s svojo estetiko.       
Diaz se je za povratek v 70. leta odločil, ker so zdajšnje razmere na Filipinih v marsičem podobne časom Marcosove diktature. Foto: Berlinale

Dodaj v

Lav Diaz za MMC: "Proti demagogom se je treba boriti z dostojanstvom"

Film Season of the Devil nas postavi v 70. leta na Filipinih
24. februar 2018 ob 14:33
Berlin - MMC RTV SLO

Filipinski režiser Lav Diaz je na letošnjem Berlinalu presenetil z obratom v svojem filmskem ustvarjanju, saj je njegov novi celovečerec Season of the Devil (Sezona hudiča) posnet kot a cappella muzikal. 59-letni ustvarjalec je v pogovoru za MMC razkril, zakaj se je pri uprizarjanju trpljenja filipinskega ljudstva tokrat tako izrazito zatekel h glasbi.

"To so pesmi, ki sem jih napisal sam," razloži Diaz, ki zavoljo nekaj odmevnih festivalskih nagrad v zadnjih letih uživa v zenitu svoje filmske poti. "Pripravljal sem gangsterski film in svojo knjigo, potem pa sem začel dobivati negativne novice s Filipinov. Začel sem pisati pesmi o tem, kar se je tam dogajalo, da bi v sebi predelal te dogodke. To so pesmi žalovanja, neke vrste pogrebni sprevod za filipinsko državo. Takrat sem si premislil glede gangsterskega filma in sem producentu rekel, da bi raje posnel muzikal. Tako je začel nastajati film Season of the Devil.”

Glasba diktira krajše prizore
Film nas postavi v 70. leta na Filipinih, v čas diktature Ferdinanda Marcosa, ko so vojaške milice izvajale teror nad običajnimi prebivalci in jim s tem povzročili globoke psihološke travme. "S to tematiko sem se v svojih filmih ukvarjal že večkrat, denimo v Evoluciji filipinske družine (Evolution of a Filipino Family, 2004) in v Odmevih preteklosti (From What Is Before, 2014). V takšni družbeni klimi sem v sedemdesetih odraščal tudi sam. Živeli smo v večinski muslimanski pokrajini Maguindanao in celotno področje je bilo militarizirano. Predstavniki milice so bili zelo brutalni do ljudi. Gradivo v teh filmih črpam iz povsem lastnih izkušenj."

Če je tematika filma Diazovim rednim gledalcem vse prej kot nova, pa tega ne bi mogli trditi za glasbeni pridih filma. Vseeno pa tudi ta pristop izhaja iz Diazove osebne preteklosti. "Preden sem začel snemati filme, sem bil tudi sam glasbenik. Ustvarjanje in izvajanje glasbe mi je zelo blizu. Je pa res, da je ta pristop nov v mojem filmskem ustvarjanju. Na začetku dela pri tem filmu sem se vprašal, kako bi lahko uporabil glasbo, ne da bi pri tem izgubil stik s svojo estetiko. Šlo je za napor, tako zame kot za igralce. V vsakem trenutku so se morali ukvarjati s tem, kako med igro ohranjati melodijo, ritem in rime. Ta pristop je na prizorišče prinesel zelo specifično vrsto discipline."

Najbolj presenetljiva novost pri tem pristopu je ta, da so Diazovi dolgi observacijski prizori, ki so se pogosto raztezali prek več minut trajanja, zdaj bolj usmerjeni k dejanjem in večkrat trajajo zgolj nekaj sekund. "Prizori so krajši zaradi glasbe. Med montažo sem spoznal, da moram prizor zaključiti, ko se pesem konča. Ne morem ga še dodatno minuto podaljševati. Mar naj igralci zgolj gledajo drug drugega? (Smeh.) Gre za muzikal in to so pač zahteve tega žanra. Odvisen si od dolžine skladb."

Filmsko ustvarjanje kot boj proti populizmu in demagogiji
Diaz se je za povratek v 70. leta odločil, ker ima današnje družbeno ozračje na Filipinih marsikakšno vzporednico s časom Marcosove diktature. "Na Filipinih trenutno prevladuje kultura strahu. Ljudje si ne upajo govoriti, razdeljeni so, veliko je lova na čarovnice. Veliko je nasilja, med storilci je prisotna kultura nekaznovanja. Ne vem, kam vse skupaj vodi. Težko je razumeti, kaj se dogaja s Filipinci."

Režiser v tem vidi podaljšek podobnih teženj v političnem dogajanju drugod po svetu. "Zakaj imamo Trumpa? Zakaj imamo Putina? Saj poznamo razloge za to. Njihov vzpon ima opraviti z ignoranco, z nacionalno demenco. Ne raziskujemo kolektivne preteklosti, ne prevprašujemo je. In zato imamo demagoge in diktatorje. V takšnem vzdušju je enostavno manipulirati z ljudmi. Takšni voditelji množicam priskrbijo gotovost, množice pa to sprejemajo. Iz istih razlogov imamo religije in kulte. Trump in Putin delujeta natanko na ta način. Ko ustvarjata gotovost, krotita množice."

Pravzaprav je Diaz tudi v besedilih pesmi v filmu Season on the Devil posegel po besedah omenjenih voditeljev. "V filmu sem uporabil govore Trumpa, Putina in Duterteja, igralcem pa sem rekel, naj besede zapojejo z visokim tonom. Demagogi govorijo na ta način. Gre za zelo mačističen, impozanten način govora. Bombardirajo te z besedami. Ljudje takšen način nastopanja sprejemajo, ker se zaradi te energije poistovetijo z njimi. Gre za spektakel, ki deluje kot droga, s katero se ljudje zadevajo."

Ali čuti, da lahko filmski ustvarjalci in umetniki posežejo v to prevladujoče populistično ozračje? "Tak način filmskega ustvarjanja je zame oblika vključevanja v to dogajanje. Proti demagogom se je treba boriti z integriteto, z dostojanstvom. Ustvarjam filme, ki se zoperstavljajo tem trendom. Poskušam dvigniti zavest o tem, da nam vladajo demagogi. Ta začarani krog se ne bo nikoli končal, če ne priznamo zgodovine. Meni je zelo pomembno, da sem vključen v to dogajanje. To je moja odgovornost. Seveda imam tudi jaz svoje strahove. Tudi sam imam otroke in starejše sorodnike. Ampak če se osredotočiš na svojo odgovornost, s tem preženeš strah."

V filmu je danes "preveč holesterola"

Diazovi filmi večini gledalcev še vedno predstavljajo nepremostljivo oviro. V dolgih statičnih prizorih in izredni dolžini filmov, ki praviloma trajajo med 4 in 10 urami, večina vidi precej ekstremno plat svetovne kinematografije. In to kljub temu, da so bili ljudje nekoč, na primer v operi, vajeni gledati tako dolga umetniška dela. "Gledalci danes po več ur skupaj gledajo tudi TV-serije," nas spomni.
Pa ima on sam kakšne zahteve do gledalca? Ali dovoljuje, da njegove filme gledamo v več kosih, in to na majhnih zaslonih? "Če vprašate mene, bi želel, da gledalec v film vloži svojo dušo in telo na enak način, kot sem ju jaz vložil v ustvarjanje filma. Tudi gledalec mora nekaj investirati vanj. Po mojem je to del dogovora med mano in gledalcem. Moji filmi so zelo fizični. Nikakor ne gre samo za hranjenje duše, so tudi zelo telesni. Vanje moraš vložiti nekaj napora, če se želiš prebiti do konca, tega se zelo dobro zavedam. A če se želite med filmom ljubiti s svojo soprogo, potem mi je tudi to okej. (Smeh.) Pritisnite na pavzo in ga ustavite. Če ga morate razdeliti na več delov, v redu. Dovoljujem tudi to. Ampak če vprašate mene, vam bom vedno rekel, dajte no, investirajte tudi vi nekaj v film, ki ga gledate."

Tovrstnega tipa ustvarjanja, ki ga prakticirajo režiserji kot Diaz, Caj Mingljang (Tsai Ming-liang) ali James Benning, se je prijela oznaka "počasni film". Ali se sam počuti del te skupine ustvarjalcev? "Res so nam nadeli to oznako, ampak jaz svojih filmov ne vidim kot 'počasni film'. Gre zgolj za 'film'. To je moj način ustvarjanja. Res pa je, da nas vedno popredalčkajo. Predstavljamo neke vrste sanjavi del filmskega sveta, kot da lebdimo v oblakih. (Smeh.)"

Pa se mu zdi, da obstaja razlog, da so se tovrstni filmarji z vsaj približno podobno estetiko pojavili na povsem različnih koncih sveta? "Menim, da obstaja. Gre za podrejenost in za upor. Za to je šlo že takrat, ko sem začenjal ustvarjati filme. Čutim, da moram spreobrniti ustaljene filmske konvencije, če se želim dokopati do povsem svojega načina ustvarjanja. Konvencionalnih filmov sem videl že mnogo in zame to ne učinkuje. Tak tip ustvarjanja mi je zabaven, ampak v njem ne vidim duše. Zato tudi težim k temu, da vzpostavljam povsem svojo mizansceno, svoje kadriranje, svojo postavitev prizorov.”

To pa po drugi strani ne pomeni, da Diaz prezira komercialne filme. Kot pravi, v svojem prostem času uživa tudi v tem tipu filmske produkcije. "Gledam vse vrste filmov. Hollywood, kung fu, B-filme. Tudi jaz sem cinefil, tako kot vi. (Smeh.) Rad gledam filme."
Vseeno pa meni, da ima tak pristop svojo mejo. "Zabava je v redu, ampak je ne bi smelo biti preveč. Gledate slab film, ob tem pa še jeste pokovko in pijete kokakolo. Saj boste umrli od tega. (Smeh.) Že tako ali tako je prisotnega preveč holesterola. Komercialni film je sprejemljiv, ampak ne preveč. V tej industriji je veliko pohlepa in težnje po dobičku, in to uničuje celotno strukturo. Po drugi strani pa je ustvarjanje pod državnim okriljem vedno boj. Nenehno se je treba boriti za sredstva, pa za to, kje boš prikazoval svoje filme. Zunaj festivalov je težko predvajati tovrstne filme. Glavni prostor prikazovanja mojih filmov na Filipinih so razni kampusi, cinefilska združenja in kinoteke. Večinoma smo omejeni zgolj na to. Gre za boj, ki ga moraš sprejeti, če se lotiš ustvarjanja takšnih filmov."

Diazovi filmi predstavljajo izredno pristen prikaz filipinske kulture. Si za prihodnost morda vendarle predstavlja, da bi kakšen film posnel v povsem drugem okolju, kje drugje po svetu? “Vsekakor. Ampak v filipinskih zgodbah se počutim bolj domače, ker gre za mojo kulturo. Lahko bi posnel film v Rusiji ali na Japonskem, ampak bi to od mene terjalo veliko raziskav. Pomembno je, da si odkrit do svojega dela, da ne greš kar tako tja in nekaj posnameš. Zato je pornografija tako enostavna. (Smeh.) Kjer koli lahko postaviš kamero in posnameš par med aktom spolnosti. Če pa želiš biti resen glede svojega ustvarjanja, pa moraš sprejeti veliko težkih odločitev, opraviti veliko raziskav in potapljanj v kulturo. Takšna odkritost pri ustvarjanju mi je zelo pomembna."

Diaz sicer že končuje svoj naslednji film, ki ga je posnel v Singapurju, Nemčiji in na Filipinih, s čimer bo nadaljeval izjemen ritem predstavljanja svojih del na največjih svetovnih festivalih. V Berlinu so Season of the Devil skupaj s še 18 celovečerci predstavili v tekmovalnem programu festivala.

Iz Berlina

Matic Majcen
Prijavi napako
Komentarji
nvk
# 24.02.2018 ob 14:54
Fascinantno kako večinoma na RTVju vedno najdete neke sogovorce, ki podpirajo vašo lastno politiko.
Bivši uporabnik
# 25.02.2018 ob 10:30
Eni tule bi radi da bi intervjuvali izključno ljudi tipa Primc, Možina ipd SDS trobila :)))
Bivši uporabnik
# 25.02.2018 ob 10:27
nvk, mogoče ker je eden najbolj cenjenih režiserjev, To da ne trobi v rog fašizma, rasizma, Janšizma ki ga ti podpiraš pa je tvoj problem. Večina ljudi v umetnosti in znanosti je pač liberalnih in odprtih glav, podporniki desnica pa lahko tule v neskončnost jokate. Čas vas je že zdavnaj povozil tako kot zokonodaje ki bi jih še vedno radi (proti gejem ipd)
mb128
# 24.02.2018 ob 16:11
PODPIS!
patriot1970
# 24.02.2018 ob 15:55
Zakaj imamo Trumpa? Zakaj imamo Putina? Saj poznamo razloge za to. Njihov vzpon ima opraviti z ignoranco, z nacionalno demenco.

Progresivci naj bi veljali za razgledane,.....a še vedno iščejo odgovore za današnja družbena dogajanja in politične spremembe na napačnih mestih!

Ne raziskujemo kolektivne preteklosti, ne prevprašujemo je. In zato imamo demagoge in diktatorje. V takšnem vzdušju je enostavno manipulirati z ljudmi

No,...mogoče pa to delajo namerno!
Kazalo