Film, ki je svetovno premiero že predlani doživel na berlinskem filmskem festivalu, leto pozneje pa gostoval v posebnem sporedu v Cannesu, zdaj - sicer le za kratek čas - gostuje tudi na rednem sporedu Kinodvora.

Mitevska v njem preplete usodi dveh žensk, dveh mater, ki živita vsaka na svojem koncu Evrope, a sta si veliko bolj podobni, kot bi si lahko predstavljali. Na eni strani je Helena (vedno odlično španska diva Victoria Abril), ki se mora po sinovem samomoru sprijazniti s tem, da je bila slepa za strahote, ki so se dogajale v samem jedru njene družine, na drugi pa Ajsun (režiserkina sestra Labina Mitevski), pripadnica turškega plamena Jurici, ki ji grozi, da jo bo oče prodal za ženo najvišjemu ponudniku, čeprav ima zaročenca, za katerim se je v Franciji izgubila vsaka sled. Ker si ženske v tem filmu otrejo solze in nato ukrepajo, se bosta tudi usodi obeh protagonistk v makedonskih gorah za hip srečali ...

V Skopju rojena Teona Strugar Mitevska je v svet filma stopila zgodaj - bila je otroška igralka - nato pa jo je življenje zaneslo v drugo smer. Šolala se je za slikarko, diplomirala iz grafičnega oblikovanja in nekaj časa delala v oglaševanju. Leta 2001 je posnela svoj prvi kratki film Veta, ki je bil na berlinskem festivalu nagrajen s posebno omembo žirije. Tri leta pozneje je dokončala svoj celovečerni prvenec Kako sem ubil svetnika (Kako ubiv svetec), tudi pri nas pa je bil že na sporedu njen naslednji film, Sem iz Titovega Velesa (Jas sum od Titov Veles), makedonski kandidat za tujejezičnega oskarja in dobitnik posebne nagrade žirije sarajevskega filmskega festivala.

Ženska, ki si je otrla solze bo na rednem sporedu Kinodvora samo še do torka, 11. novembra (potem ga s platna izrine gostovanje festivala Liffe). Priporočamo, da ga ujamete - in da morda preberete tudi spodnji pogovor z režiserko.

Film nas že v svojem uvodnem prizoru sooči s pretresljivim, udarnim prizorom: hudo obtožbo pedofilije, tik zatem pa nesrečni protagonist z balkona skoči v svojo smrt. Film takoj nato preklopi v drugo prestavo ter se s temama zlorabe in posledic tega samomora zares ne spoprime vse do konca. Ste skušali gledalca že na vsamem vstopu v film šokirati, vreči iz tirnic pričakovanega?

V filmski šoli ti na urah scenografije vedno dopovedujejo, da filma res nikoli ne smeš začeti na ta način: najprej čustveno močan prizor, ki mu takoj sledi miren razvoj zgodbe. Ampak jaz sem točno v tem videla izziv, točko vstopa v um in dilemo matere, ki jo spoznamo na balkonu. Vem, da je prizor šokanten, obenem pa mislim, da šok izzove radikalna čustva … (Izgubi tok misli.)

Film je umetnost, film je izkušnja. Morda ne more spremeniti sveta, lahko pa spremeni neki majhen kotiček vsakega človeka, ki se ga dotakne. Ne oglašujem ravno stoodstotnega uspeha (Smeh), ampak če v obliki čustev, občutka, izkušnje gledalcu podarim nekaj, kar bo z njim ostalo dlje kot teden dni ali dva - morda celo za vedno - sem dosegla svoj cilj. S takim začetkom sem poskušala gledalca vreči v zgodbo, da bi najlažje razumel Helenino dilemo.

Je v zgodbi, ki sicer premore precej filmski zaplet, kakšen element "resnične zgodbe"? Kaj, kar ste potegnili iz črne kronike kakega časopisa?

Vedno gre za kombinacijo več dejavnikov. Del zgodbe, ki se dogaja v Makedoniji, smo posneli v naselju plemena Juruci. To se mi je zdelo fascinantno ozadje za zgodbo, saj gre za pleme, ki prakticira prastare tradicije. Veste, Makedonija je kljub vsemu še vedno del Evrope, čeprav ni v EU-ju, in to del Evrope, kakršnega ne vidimo ravno vsak dan. Film sem hotela razpeti med dve zelo različni Evropi: na eni strani je Helena v Franciji, na drugi pa Ajsun v izredno patriarhalni skupnosti znotraj Makedonije. To sta dva obraza naše resničnosti.

Ampak morda sem zašla predaleč. "Resničnost" moje zgodbe je v tem, da sem v časopisu brala o turškem plemenu, ki v goratem predelu Makedonije živi že vse od časov Otomanskega imperija in se še vedno drži številnih starih šeg. Približno dve leti sem potrebovala, da sem se jim dovolj približala. Težko je dobiti dovoljenje za vstop v ta zaprti svet, težko je na primer doseči, da te povabijo na kavo. Do tujcev niso najbolj zaupljivi.

Tudi Helenina zgodba je kombinacija osebnih izkušenj in fikcije. Pred leti sem se nekega večera z montaže prejšnjega filma vračala domov, ko je pred mojimi očmi na beton treščil neznanec, ki je skočil skozi okno. Ob njem sem preživela zadnje minute njegovega življenja in ob tem sem se seveda začela spraševati, kaj bi lahko bil razlog, da bi se kdor koli odpovedal najdragocenejši stvari: lastnemu življenju. Iz tega se je začel rojevati cel scenarij.

Zgodba je sicer preplet številnih tem in motivov, a zdi se, da izstopa prav kontrapunkt med likom "vzhodne" in "zahodne" ženske. Medtem ko Helena, ki živi na Zahodu, dejavno – morda celo preveč dejavno – najde ventil za svoj bes in frustracijo, je za Ajsun edini izhod vztrajanje, preživetje v okolju, kjer vladata nasilje in popredmetenje žensk. Ste s tem skušali podati svoj komentar na različne položaje ženske v sodobni družbi?

No, saj ste s tem že vse povedali! (Smeh.) Res gre za komentar Balkana in patriarhalne družbe, v kateri je pasivnost za žensko edini način preživetja. Na drugem polu pa je Helena, ki prihaja iz popolnoma drugačnega sveta odtujenosti, izolacije … Živi z družino, a je opolnoma tretrgala komunikacijo z njo in se zaprla vase. Hladen svet, v katerem živi, v njej sproži odločitev za skrajno dejanje. Z razvojem tehnologije smo se oddaljili od svojega pravega bistva. Najbrž je to res komentar družbe.

Že sam naslov film, Ženska, ki si je otrla solze, se zdi pomenljiv. Obe protagonistki se morata spoprijeti z neverjetno težkimi situacijami, a mislim, da z izjemo enega prizora v celem filmu ne vidimo niti enega zloma, nobenega trenutka, v katerem bi se ženska prepustila šibkosti ali solzam. Ste se tako skušali izogniti zdrsu filma v smer melodrame?

Vsak človek ima čustva, seveda pa se ta pokažejo na različne načine. Meni se zdi, da Helena joče cel film, pa čeprav ne vidimo nobenih solza. Da se je lahko odločila za to, kar stori v filmu, je morala čutiti neverjetno količino stvari.

Lahko pa seveda interpretirate tudi tako, da naslov filma razumete kot Helenin moto: odločila se je, da ne bo jokala, ampak raje ukrepala. To je odvisno od vsakega gledalca.

Zelo zanimiv detajl v filmu se mi zdi vdor magičnega realizma v prizoru, v katerem Helena lebdi nad moževo posteljo. Ta trenutek je še posebej v močnem kontrastu z naturalizmom ogoljene makedonske pokrajine. Kaj ste skušali z njim doseči?

Nisem hotela snemati pravljice, ampak pokazati svet skozi njene oči. V hotelski sobi gleda svojega moža in se zave, da ima moč v svojih rokah, zato se počuti, kot da lebdi nad njim. Čeprav je načrt maščevanja skovala že prej, šele v tistem trenutku postane dokončen. Gre torej za magični realizem, obenem pa tudi za prikaz notranjega sveta, ki ni nujno resničen. Ko Helena na tleh najde moškega, ki je skočil skozi okno, ne vemo, kdo je ta človek. Je res mogoče, da je bila v tako kratkem času priča dvema samomoroma? Ali pa si samo domišlja, da je s svojim sinom v zadnjih trenutkih njegovega življenja? Čisto mogoče je, da je vse samo v njeni glavi.

Vrniva se še malo k turški skupnosti Juruci, v katero ste postavili lik Ajsun. Kako ste jih prepričali, da so v svoje okolje spustili filmsko ekipo?

Komunicirati je najlažje tako, da si popolnoma iskren in odprt ter sogovornika obravnavaš kot sebi enakega. Odgovor je enak kot na vprašanje, kako svojega otroka vzgojiš v dostojnega človeka. Z njim ravnaš tako, da razume, da sta popolnoma enakovredna. Se pa to ne zgodi čez noč: kot sem omenila, je to trajalo skoraj dve leti. Na neki način je bil to skoraj antropološki projekt!

Obenem je to tudi skupnost, ki se precej hitro spreminja: pred desetimi leti, denimo, do vasi še ni bila speljana cesta, danes obstaja. Včasih ni nobeno dekle hodilo v šolo, danes je vse več takih, ki pridejo v dolino, se oblečejo manj tradicionalno in se šolajo. Njihov stari svet počasi izginja in zdelo se mi je pomembno, da ga ujamem na kamero, dokler ga še lahko.

Film tematizira tudi običaj prodajanja hčerke ponudniku z najvišjo doto, ne da bi se pri tem ozirali na dekletove (očitno zelo drugačne) želje. Ste skušali skozi film podati kritiko, komentar te patriarhalne prakse ali pa se vam je zdelo pomembno, da druge kulture ne presojate skozi oči lastne?

Živimo v nenehno spreminjajočem se svetu. Osebno in kot ženska seveda zelo težko podpiram tako prakso, obenem pa nočem obsojati. Ko enkrat razumeš, kako živijo, kako pomembna je zanje družina in kako zelo so povezani med seboj, je v tem načinu življenja neskončna lepota. Za nas je seveda nesprejemljivo, da prodajajo hčerke, ampak samo vprašanje časa je, preden bo to postalo nesprejemljivo tudi za njih same. Za režiserja je seveda zelo težko, da ne pokaže s prstom na vse, kar se mu zdi nepravilno, ampak obenem pa nismo ravno vihteli ameriške zastave nad njihovimi glavami, razumete? Življenje je tako zapleteno in resnica tako kompleksna, da je včasih dovolj že, če nekatere stvari samo iskreno pokažeš.

Kako se je španska igralka Victoria Abril znašla v filmu? Vam je padla na pamet, ker je po zaslugi svojih preteklih sodelovanj s Pedrom Almodovarjem skoraj sinonim za močen ženski značaj?

Victoria se je že pri kakih 22 letih preselila v Francijo, ker ima tam moža in otroke. No, ampak spoznala sem jo prek filmskega festivala Manaki v Bitoli, ki ga zdaj že kar nekaj let vodi moja sestra. Sklenili sva, da bo festival podeljeval nagrado za prispevek k svetovni kinematografiji in da jo bo vsako leto dobila druga ženska. Letos je bila to Juliette Binoche, prva ženska, ki sva jo povabili, pa je bila Victoria Abril. Takrat je scenarij za Žensko, ki si je otrla solze že obstajal, a sem si potem, ko sem jo spoznala, vzela nekaj mesecev in ga prilagodila zanjo, ker je res tako močna in navdihujoča osebnost. Šele potem sem ji scenarij prvič poslala. In že po dveh dneh me je poklicala nazaj, češ da je pripravljena sodelovati. "Si prepričana?" - "Ja, seveda!" Lik se ji je zdel fascinanten in igralski izziv. Od tam naprej je šlo vse kot po maslu, kot pravijo.

Drugi glavni ženski lik je – vaša sestra Labina Mitevska. Je delo s sestro težje od sodelovanja z igralko, ki bi jo najeli zgolj na podlagi avdicije? Ali pa so tu na delu sestrske vezi, ki olajšajo komunikacijo? Obenem je Labina tudi producentka. Se vse te vloge ne prepletajo preveč?

Morda je lažje, ker imava že precej izkušenj s sodelovanjem. Labina se zaveda, da sem zelo zahtevna, in to sprejema. Ni pa delo z njo nič težje, kot bi bilo sodelovanje s katero koli igralko, s katero bi posnela že več filmov. Sestrska vez v odnosu režiserka-igralka nima pomembne vloge … Morda ima malo večjo v odnosu režiserka-producentka, ker me je v tej funkciji prisiljena omejevati in mi začrtovati meje. Ko reče, da ne morem dobiti še enega snemalnega dneva, ga pač ne morem dobiti. (Smeh.)

Film je koprodukcija Makedonije, Nemčije, Belgije in Slovenije. Kakšen je bil pri tem slovenski delež – je šlo samo za denarni vložek?

Nikoli ne gre samo za denar, ampak tudi za kreativno sodelovanje; imam nekaj slovenskih sodelavcev, s katerimi sem posnela vse svoje dosedanje filme. To je, denimo, Mojca Gorogranc, maskerka, pa Monika Lorber, ki skrbi za kostumografijo v vseh mojih filmov, in nadzornica scenarija Petra Trampuž. Oh, in skoraj bi pozabila na neverjetno Jasno Andrić, ki je oblikovala uvodno špico za film! Velika umetnica je.

Pogosto velja, da je snemanje koprodukcij, pri katerih sodeluje veliko držav, napornejše, saj ima vsaka plat svoje zahteve in pogoje, ki jih je treba upoštevati. Zdi se, da je bilo snemanje z razpetostjo med več držav, jezikov in letnih časov kar naporen podvig. Kaj je bilo najtežje?

Imam srečo, saj delam s producenti, s katerimi imamo skupno preteklost: z Danijelom Hočevarjem, denimo, sodelujem že deset let; v tem času sva razvila zelo koherenten odnos, ker veva, kako drugi deluje. Delati z njim je enako, kot če bi delala s svojo sestro. Nemški del koprodukcije je bil za las napornejši, saj smo morali "Francijo" snemati v Nemčiji.

To je tako kot pri plesu: včasih imaš večjo srečo s soplesalcem, včasih manjšo, ampak vedno je treba sprejemati kompromise. Kot režiser moraš biti seveda odločen glede tega, kje lahko sprejmeš kompromis: nikoli v segmentih, ki se bodo nato poznali v končnem izdelku. Zame je bil kompromis to, da smo snemali v Nemčiji, ker francoskega denarja pač nismo mogli pridobiti. Morda je bilo zaradi tega več dela, a je bilo izvedljivo – in zdaj vem, da to zmorem.

Kar se tiče jezikov: imela sem težave s turščino, ki je ne razumem, francosko pa govorim. Kar je v resnici najtežje, je to, da sem morala biti kot mama veliko odsotna. Med snemanjem sem imela otroka pri sebi – v filmu namreč igra Ajsuninega sina - med preprodukcijo in poprodukcijo pa sem bila veliko odsotna. Žongliranje različnih vlog je pač usoda številnih žensk.

Kako ocenjujete sodobno makedonsko kinematografijo v kontekstu vzhodnoevropske filmske pokrajine? Kako velika pika na tem zemljevidu je Makedonija? Kako je s pridobivanjem državnih sredstev za snemanje? So koprodukcije skoraj edini način, kako posneti malo dražji film?

Odvisno: če si moški, se ti ni treba ozirati v tujino. (Smeh.) Zame pa je to nujno, pa čeprav sem ena od redkih makedonskih avtorjev, ki imamo premiere v Berlinu in Cannesu. Film v Makedoniji ostaja moška igra, je pa res, da je Makedonski filmski sklad v zadnjih petih letih naredil ogromen napredek. Povečali so razpoložljiva sredstva in resnično se trudijo potiskati domačo kinematografijo naprej. Še vedno pa ne nastajajo dobri filmi. Zakaj? Nimam pojma. Morda naše filmske šole niso dovolj dobre. Milče Mančevski, ki dela mednarodno priznane filme, se je, denimo, šolal v tujini. Še pred petimi leti se je snemalo zelo malo filmov, zdaj je ta številka že okrog štiri na leto. Mogoče bo pa količina sčasoma pripeljala do kakovosti in je vse skupaj samo vprašanje časa. Srčno upam, da bo tako.

Vas kot makedonsko umetnico vedno znova pritegnejo zgodbe iz domovine, z geopolitičnim in družbenim okoljem, v v katerem ste odraščali? Bi se lotili tudi popolnoma "zahodnjaške" zgodbe, ki nima nobene zveze z Balkanom?

Vedno izhajam iz same sebe, tako da bo, tudi če se zgodba dogaja na Zahodu, v kaki sobi vedno sedela priseljenka. V zadnjih treh letih sem napisala nekaj scenarijev; eden od njih se začne s tremi ženskami v sobi. Ena je Srbkinja – no, lahko bi bila tudi Slovenka, nisem hotela, da bi bila nujno Makedonka – drugi dve pa Francozinji. Vedno bom v filmih pripovedovala o tem, kar najbolj poznam: o ženskah, o balkanskem izvoru. Mislim pa, da z leti in izkušnjami ugotoviš, da zgodbe tudi iz različnih okolij niso tako zelo različne med seboj. Na dnu se vedno pretakajo ista čustva: ljubezen, sovraštvo, strast.

Decembra lani sem, denimo, v Indiji snemala dokumentarec o materi Terezi. Saj veste, da je bila rojena v Skopju? Ko sem bila tam, se mi je zazdelo, da bi tudi v tistem okolju lahko posnela igrani film … svet je iz dneva v dan manjši.

Katerega od scenarijev, ki ste jih omenili, boste realizirali najprej?

Snemati začnemo aprila. Tokrat se bom lotila urbane zgodbe o šestih fantih, prijateljih v makedonskem predmestju. Spremljali bomo 24 ur v njihovem življenju; tokrat se bom prvič ukvarjala z moškimi protagonisti. Rada bi raziskala, kako nemogoče je biti normalen moški na Balkanu. Naslov fima bo Ko je bil dan brez imena.

Ana Jurc