Čeprav je Schmidtov film uradni hrvaški kandidat za tujejezičnega oskarja, si režiser od razglasitve uradnih nominacij ne obeta ničesar, češ da je "naš film za mehke želodčke Akademije pregrob". In ogled Ljudožerca vegetarijanca v resnici ni prav prijetna izkušnja: v uri in pol nas vrtoglavo kinetična kamera manevrira od enega najnazornejših prizorov splavov, kar ste jih kdaj videli (zanj so med drugim uporabili žabje krake), pa do brutalnih mesarjenj pitbulov v ringu (posneto s pomočjo v poprodukciji izbrisanih nagobčnikov in umetne krvi) in vseh mogočih ekscesov, ki si jih doktor Babić (Rene Bitorajac) nad svojimi pacientkami privošči samo zato, ker si jih pač ... lahko. Zares pa človeka pri srcu stisne šele, ko sliši tisti srhljivi "posneto po resničnih dogodkih". Film je namreč ekranizacija istoimenskega romana Iva Balenovića, ginekologa, ki je zaradi deziluzije nad lastno stroko svoj poklic obesil na klin.

S Schmidtom sva se o filmu, ki noče biti obsodba zgolj "svetega" zdravniškega poklica, ampak celotne hrvaške družbe - Babić ne bi mogel obstajati brez celotne mreže korumpiranih policistov, politikov, sodnikov in tako naprej - pogovarjala na dan, ko je tudi pri nas odmevala vest o haaški oprostitvi generalov Markača in Gotovine. V tem, da je sicer neusmiljeni kritik sistema med intervjujem nenehno navdušeno nazdravljal "našim generalom" in "koncu vojne na Hrvaškem" (ter ob tem že kazal posledice celodnevnega tovrstnega proslavljanja), se gotovo da najti določeno mero ironije, a to je navsezadnje že druga tema.

Povedali ste, da je vaš film nastal po predlogi istoimenskega romana, ki ga je nekdanji ginekolog Ivo Balenović napisal po resničnih dogodkih - a dogodkih iz karier različnih zdravnikov, iz različnih bolnišnic. Vi ste vse sklenili strniti v eni sami osebi, enem zdravniku, ki je pokvarjen do obisti, brez kakršnih koli ugovorov vesti. Ste se zato odločili, ker je taka pač logika filmskega diskurza - imeti enega protagonista in eno rdečo nit - ali pa ste hoteli ustvariti lik popolnega negativca?

Oh, ne vem, kaj naj rečem, vse ste že povedali (Smeh.) Seveda ni realno, da bi ena sama oseba utelešala vse negativne lastnosti, ki jih premore Danko Babić: vpleten je v korupcijo, hodi na pasje boje, počne absolutno zlobne reči ... Ampak navsezadnje nisem skušal posneti dokumentarca, ampak šokanten film - ne samo o zdravstvu, ampak o celotni hrvaški družbi. Moj protagonist je namenoma karikiran; takega filma se ne more delati na drugačen, bolj sofisticiran način. Preprosto mora biti oduren. Trudili smo se samo, da bi vanj spravili dovolj duhovitih dialogov, da bi si občinstvo lahko vsaj malo oddahnilo od vseh grozot, ki so jih prisiljeni gledati. Zato sem za glavno vlogo tudi izbral Reneja Bitorajca - on ima v sebi potrebni smisel za humor; hiter je, duhovit, na neki način simpatičen. Seveda pa se za to masko finega gospoda skriva sam hudič, poosebljeno zlo. To je tranzicijski kapitalizem, v katerem živimo, v katerem živite tudi vi - brez kakršne koli morale, kjer imajo vrednost zgolj materialne stvari: denar, avtomobili, ure, pa mogoče še moč in kariera. Vse človeške lastnosti so v ozadju - in prav zato sem izbral zdravnika: kajti ravno zanj bi pričakovali, da bo imel obratno lestvico vrednot. Zato ni odvetnik, policist ali politik.

Ljudožerec vegetarijanec je seciranje gnilega tkiva sistema - obenem pa s svojim pesimističnim koncem ne nakazuje nobene možnosti izboljšanja situacije. Je za spremembo konca romana (v knjigi protagonista aretirajo) vzrok odločitev, da nočete posneti moralizirajočega, pridigajočega filma - ali pa je korupcija po vašem že tako vseobsegajoča, da situacije ni več mogoče izboljšati?

Absolutno to slednje. Trenutno Hrvaška nima moči, da bi korupciji naredila konec. Čez nekaj dni bomo dočakali razsodbo premierju Sanaderju; ne vem, morda bo celo oproščen. A že samo dejstvo, da sodimo predsedniku vlade, morda priča o tem, da je Hrvaška krenila v ofenzivo proti korupciji.

Pred dnevi smo prejeli vest, da hrvaški protikorupcijski urad zahteva pripor za 76 osumljencev v aferi s podkupninami farmacevtske družbe in da poteka preiskava tudi proti več kot 300 zdravnikom. Kaj si mislite o sorazmerni sočasnosti vašega filma in razkrivanja teh afer? Je imel Ljudožerec vegetarijanec vlogo pri načenjanju javnega diskurza ali pa so stvari že dosegle tako skrajno točko, da so izbruhnile tako v umetnosti kot v resničnem življenju?

Moram povedati, da se je po premieri tega filma v medijih pojavilo na stotine prispevkov o korupciji in napakah v medicini; odstavili so deset direktorjev bolnišnic. Ne pravim, da je bila to naša zasluga, a morda smo vsaj malo pomagali pri odpiranju Pandorine skrinjice, pripomogli k temu, da se ljudje ne bojijo več govoriti o določenih stvareh. In zakaj ne bi? Saj niso zdravniki nobeni bogovi.

Novice o podkupninah me niso niti malo presenetile. Farmacevtski lobi je takoj za naftnim največji na svetu. Farmacevtska industrija že dolgo ne služi več temu, da bi vas ozdravila, ampak temu, da bi vas zasvojila. V resnici ne iščejo zdravil, ampak droge, od katerih boste odvisni vse življenje. Trenutno v svetu ni hitreje rastočega posla. Farmacevtska podjetja nato podkupijo vašega osebnega zdravnika, da vam predpiše njihova zdravila. Celotna industrija je zašla na krivo pot, ko so na čelo podjetij namesto farmacevtov prišli menedžerji. Prepričan sem, da bi že zdavnaj imeli zdravilo za raka, če posel s kemoterapijo in podobnim ne bi bil tako dobičkonosen. Mafija je razpredena zelo globoko in zelo visoko ter bi si zaslužila natančnejšo analizo.

Film ste posneli v resnični bolnišnici. Ste pri zdravstveni stroki naleteli na kakšen odpor do svojega projekta? Zdravniška stroka slovi po tem, da zelo vneto brani "svoje" ljudi.

Stroka je zahtevala osebno projekcijo filma v svoji zbornici; zdravniki so nas ostro napadli - so nam pa zato v bran stopili študentje medicine, mladi, še nepokvarjeni ljudje. Potrdili so, da je vse, kar je prikazano v filmu, čista resnica. Pravzaprav je izbruhnil spor med mlajšimi in starejšimi predstavniki stroke, nas pa so pozabili ob strani (smeh). Sam sem imel še to negativno izkušnjo, da mi je neki zdravnik, ki je v filmu prepoznal svoj primer, napovedal tožbo in od mene zahteval opravičilo. Pozneje sicer ni tožil.

Menda ste pri snemanju medicinskih prizorov zelo pozorno pazili, da se vse ujema z resnično medicinsko prakso - od tega, kako se pred operacijo natikajo rokavice, do tega, kako se okrog operacijske mize razporeja osebje. Ste tudi sicer zelo natančen avtor, ki študira ozadje za vsako podrobnostjo v svojih filmih, ali pa je bil ta konkreten film poseben primer?

Predvsem je tak pristop zahtevala tematika. Odločil sem se za snemanje iz roke, da bi bilo vse skupaj podobneje dokumentarcu. Za kaj takega pa je natančno poznavanje tematike predpogoj. Za film smo intenzivno študirali šest mesecev. Avtor romana je bil naš strokovni sodelavec in je skrbel, da nismo zagrešili kakšne neumnosti, ki bi bila zdravnikom smešna; vsi smo šli skozi nekakšen ginekološki tečaj opravljanja splavov.

Film ste posneli v 21 dneh, kar je verjetno zelo stresna situacija. Je bilo vzdušje na snemanju bolj "zamorjeno" tudi zaradi narave zgodbe? Ne predstavljam si, da je med dvema kadroma snemanja splava komu do smeha.

Prav nasprotno. Tematika je bila tako moreča, da smo se morali nekako sprostiti; prav med prizori splavov je bilo verjetno največ smeha. Rene je, kot sem že omenil, silno duhovit in je vedno našel kako priložnost za šalo. Eno izmed igralk, ki je ležala na ginekološki mizi in čakala na maskerko, je denimo pošprical z vodo, da je kriče skočila v zrak.

O vašem filmu se je v hrvaških medijih pisalo kot o filmu, "koji trudnice ne smiju pogledati ni po koju cijenu". Se vam je kdaj zdelo, da je to osredotočanje na napačen vidik filma? Da šokantnost filma ni v nazornih prizorih splava?

Ginekologija je pač najobčutljivejši del medicine; tu gre za otroke, za tisto najkrhkejše, kar ima človek v življenju. Tega si seveda nisem izbral namerno; avtor romana je ginekolog in to je pač stroka, ki jo najbolje pozna. Če se kriminal dogaja celo na področju medicine, kjer smo vsi najranljivejši, je to res strašno. Verjamem, da nosečnicam po ogledu tega filma ni bilo lahko oditi v porodnišnico, ampak žal nisem videl kakšnega drugega načina, kako določene stvari prikazati.

Metastaze in Ljudožerec vegetarijanec se kot nekakšna celota v tonu, v seciranju bolestnega družbenega tkiva precej razlikujejo od vaših prejšnjih del. Kaj je torej tisto, zaradi česar ste, kot sami pravite, pri petdesetih letih "znoreli"? Kaj ne bi moralo veljati, da so prav mladi ustvarjalci tisti, ki si upajo iti dlje, preizkušati meje konvencij?

Ne. Morda so brez kompromisov mladi ljudje pred tridesetim letom, nato pa začnejo graditi kariere in si ustvarjati družine. Ko nisi več sam, ko imaš ženo in otroka, moraš seveda sprejemati določene kompromise. Leta med tridesetim in petdesetim so za marsikoga tako izgubljen čas - pa ne mislim samo v svoji stroki, ampak na katerem koli področju. Po petdesetem letu se ta pritisk zmanjša, pa tudi hormoni v glavi se ti začnejo spreminjati ... Po petdesetem nimaš več pravice do kompromisa; od takrat naprej moraš slediti samo še svojim instinktom in čustvom, ne pa razumu. Razum je na vrsti v mlajših letih. Pravzaprav je to grozno; ljudje razumu žrtvujejo dvajset najboljših let svojega življenja. Tudi meni se je to zgodilo in vem, kako zelo mi je žal za ta leta. A tako pač je.

Pred kratkim sem se pogovarjala z režiserjem Igorjem Mirkovićem in komentiral je, da je stanje hrvaške kinematografije že zadnjih deset let približno enako: "Imamo cel kup dobrih filmov, ni pa niti enega, za katerega bi lahko rekli, da je fantastičen." Se strinjate s tako oceno?

Ne, sploh ne. Kaj sploh pomeni "fantastično"? Mogoče nismo dobivali nekih silnih mednarodnih nagrad, to že ... Po mojem mnenju je bila med vojno najboljša v regiji srbska kinematografija. Po vojni je štafeto prevzela bosanska, po letu 2000 pa hrvaška. Najbolje smo organizirani, snemamo najboljše filme, prisostvujemo na najbolj uveljavljenih festivalih in tako dalje. Mogoče res nismo ustvarili nobene umetnine, a mislim, da imamo izvrstne filme. Imamo tudi avdiovizualni center, ki ne deluje pod okriljem ministrstva za kulturo in je kot tak neodvisen od politike; produkcija je tako stabilna ne glede na to, ali je na oblasti HDZ ali SDP. Mislim, da se to tudi vidi. Morda je Mirković rahlo razočaran nad recepcijo filma Nočne ladje, a po mojem mnenju je situacija veliko boljša, kot jo slika on.

Ljudožerec vegetarijanec je obenem tudi letošnji hrvaški kandidat za tujejezičnega oskarja. Gojite potihoma upe za preboj med nominirance ali pa to bolj razumete kot čast, ki vam jo je izkazala domača filmska srenja?

Za nominacijo absolutno nimamo možnosti; film je za Ameriko veliko preoster. Za občutljivi želodec Akademije smo pregrobi, raje imajo mehkejše zadeve. Glede teh reči si ne delam iluzij, si pa štejem v čast, da so me za kandidata izbrali moji kolegi.

Če sem pravilno razumela, bo v vašem naslednjem filmu, tretjem delu trilogije, na tapeti duhovništvo oziroma Cerkev. To je še močnejši lobi od zdravniškega – in Hrvaška je navsezadnje katoliška država. Se ne bojite, da bi si nekoč na glavo nakopali premočnega sovražnika?

Ne bojim se ničesar. Pravzaprav niti ne mislim, da bom posnel film, ki bo zelo kritičen do Cerkve. Rad bi posnel zgodbo o nemogoči ljubezni. Spet sodelujeva z Balenovićem, le da gre tokrat za izvirno delo; mislim, da bo scenarij končan že čez približno mesec.

Ana Jurc