Tako kot njegovi predhodniki v svojem delu tudi sam navdih išče tako v umetniškem filmu kot popkulturi: "visoko" umetnost združuje z elementi holivudskih B-filmov, pankovske in post-pankovske kulture in azijskih žanrskih filmov. V svoji karieri, ki traja že več kot trideset let, ga vedno znova prevzame dinamika ljubezenskih razmerij, poželenja in naklonjenosti, in tako je tudi v njegovem najnovejšem filmu Oblakih nad Sils Mario, ki je svojo premiero sicer doživel lani v Cannesu.

Igralska legenda Maria Enders (igra jo Juliette Binoche) se s svojo asistentko Valentine (Kristen Stewart) odpravi v švicarske Alpe, da bi se tam v miru pripravila na vlogo v gledališki igri, v kateri bo nastopila skupaj z veliko mlajšo holivudsko starleto Jo-Ann Ellis (Chloë Grace Moretz). Odnos med Mario in Valentine postane zares jasen šele skozi ponavljanje dialoga, ki ga skupaj vadita. Stvari, ki jih pri tem izrečeta, včasih boleče spominjajo na resnično življenje obeh, hkrati pa na metabesedilni ravni dialog ves čas odseva tudi podobi obeh resničnih igralk, Binochejeve in Stewartove. Mojstrsko napisan in posnet film, ki raziskuje odnos med samopodobo in medosebnimi odnosi, medijske podobe zvezdnic in neizprosnost minevanja časa, po mnenju številnih kritikov predstavlja enega izmed vrhuncev v Assayasovi karieri.

Ste pojav oblakov nad Sils Mario poznali že prej?
Na neki način. V Švico sem veliko hodil na dopust, saj imam tam prijatelje. Nekega jutra sem se zbudil, odprl okno in videl prečudovite oblake. Slikal sem jih s telefonom, in to je bilo to. Potem sem odkril kratki film Arnolda Fancka (gre za nemi film iz leta 1924, Fenomen malojskih oblakov, op. nov.), in ugotovil, da so ti oblaki pravzaprav slavni.

V filmu ste jim dodelili ključno vlogo.
Zgodbo bi sicer lahko povedal v katerem koli okolju, a želel sem idejo narave, ki vse skupaj presega. Ključno je bilo tudi, da ne gre preprosto za pokrajino z razglednic. Naseljena je z duhovi preteklosti, ki jo je ves čas čutiti: Nietzsche, Rilke, Annemarie Schwarzenbach, Segantini ... Gre za duhove zgodnjega dvajsetega stoletja. Sama pojavnost oblakov, še posebej, ker se ti imenujejo kača, daje občutek nevarnosti. Pokrajina ni torej le lepa, na neki način je tudi grozeča.

Zakaj ravno Juliette Binoche?
Film je ona pravzaprav navdihnila, temelji na najinem odnosu. Zelo dolgo se že poznava, vse od osemdesetih, ko sem napisal film Zmenek, ki ga je posnel André Téchiné. Ona je bila stara devetnajst ali dvajset let in je s svojo vlogo v filmu zaslovela. Tudi jaz sem bil še mlad fant in zame je bil to prvi velik projekt. Potem je minilo petindvajset let, preden sva spet snemala skupaj. Naslov filma je bil Poletne ure. V njem je igrala ogromna igralska zasedba in Juliette je imela le deset snemalnih dni. Krasno je bilo, ampak tudi grozno. Oba sva vedela, da morava skupaj narediti pravi film, ki bo osredotočen na Juliette. Tako so nastali Oblaki nad Sils Mario. V bistvu gre za film, ki ga je Juliette navdihnila, obenem pa je prav njej posvečen.

Ste tudi za Kristen Stewart vedno vedeli, da želite v filmu prav njo?
Pravzaprav ne. Čeprav je film narejen za Juliette, gre za dialog med njenim likom, Mario, in Valentine. Najprej sem za Valentine hotel Mio Wasikowsko. To bi bil popolnoma drugačen film s popolnoma drugačno zgodbo. Tudi posnel bi ga najbrž drugače. Vedel sem, da bo v filmu vse temeljilo na dinamiki odnosa med Mario in Valentine. Kristen Stewart je vnesla drugačno energijo, določeno ostrino, prizori so postali bolj energični, hitrejši in na neki način bolj surovi. Z njenim prihodom pa je iz vsega skupaj nastala tudi igra med fikcijo in resničnostjo. Kristen igra lik, ki komentira lik druge igralke, ki bi lahko bila Kristen v resničnem življenju. To v veliko prizorov vnese ironijo, ki je v scenariju ni bilo. Pravzaprav se tega sploh nisem zavedal, dokler Kristen ni izgovorila besed, ki sem jih napisal.

Kako se je na to odzvala ona?
Najprej moram povedati, da sem si Kristen sprva predstavljal kot Jo-Ann. Seveda je ta lik veliko bližje podobi, ki jo imamo o Kristen Stewart kot javni osebnosti. Potem pa mi je rekla, da bi v filmu z veseljem igrala, a ne v tej vlogi. Zdela se ji je preveč podobna njeni medijski podobi. Predlagala je, da bi ji namesto tega dal vlogo Valentine, in čeprav najprej nisem bil prepričan, sem pozneje nenadoma ugotovil, da ima prav. Razumel sem tudi, zakaj to hoče – lahko bo igrala v vlogi, kakršnih ji sicer nikoli ne dodelijo.

Običajno jo povezujejo s klišejskimi vlogami v filmih, namenjenim najstnikom.
Videl sem samo prvi Somrak, drugih pa ne. Še sreča, morda. Ko je bila še najstnica, pa sem jo videl v filmu V divjino. Čisto me je prevzela. Zdela se mi je vrhunska, res je izstopala. Podobno v filmu o The Runaways, ki mi sicer sploh ni bil všeč, ali pa Na cesti. Zato v bistvu nikoli nisem dvomil, da je ena izmed največjih talentov svoje generacije. Vseeno pa si nisem mislil, da je tako zelo dobra. Njena igra je zelo subtilna, gre za najmanjše podrobnosti, zato sem nekatere stvari, ki jih je počela, odkril šele, ko smo film montirali. Res so me res osupnile.

V Oblakih nad Sils Mario je še posebej zanimiv prizor, ko se kopata v jezeru. Juliette Binoche se sleče do golega, Kristen Stewart pa ostane v spodnjem perilu. Gre za komentar na razlike med obema generacijama?
Pravzaprav to ni bilo načrtovano. Posneto je bilo tako kot drugi prizori v filmu: rekel sem jima, da sta cel dan pohajkovali po gorah, vroče jima je, ko prideta do jezera, se gresta zato kopat. Vseeno mi je bilo, kako to naredita – povesta naj le svoj dialog in nato zaplavata, drugih napotkov jima nisem dajal. Imeli smo dve kameri, ker je bilo jezero ledeno in sem vedel, da prizora ne bomo mogli ponavljati. To bi bilo preveč kruto. Kristen je na vsak način hotela vedeti, kako in kaj, katera naj gre v vodo prva in tako naprej. Zato sem ji rekel, da naj gre morda prva ona, saj je mlajša. Ko smo začeli snemati, je Juliette naenkrat začela hiteti, se slekla in planila v vodo. Kristen je najprej kar obstala, ne vedoč, kaj se dogaja, in ji šele nato sledila. Prizor torej ni bil posnet tako, kot smo načrtovali. Juliette je vse ukanila.

Gre torej preprosto za razlike med obema igralkama?
Gotovo obstajajo ogromne razlike med klasično šolano, spoštovano evropsko igralko, kot je Juliette Binoche, in Kristen Stewart. Iz popolnoma različnih svetov sta, popolnoma različni ozadji imata. Zanimajo ju različne stvari. Vendarle pa sta obe igralki in obe sta zelo pametni. Kristen je sodelovala pri filmu zato, ker jo je zanimala vloga, ampak še pomembnejši razlog je to, da je hotela biti z Juliette iz oči v oči. Občuduje jo, zdi se ji, da se lahko od nje veliko nauči. Ne gre za evropsko kulturo ali prestiž. Gre za njeno svobodo. Juliette je le-to popolnoma osvojila, nikakršnega kariernega načrta nima. Dela le tisto, kar jo zanima. Rada improvizira, izumlja situacije na novo. To je nekaj, česar Kristen v svojem dosedanjem delu nikoli ni imela priložnosti izkusiti. Zato se želi tega naučiti tudi sama. Dobre igralke potrebujejo manevrski prostor, tega pa jim ameriški filmi pogosto ne dajo.

Veliko težje, sploh v primerjavi z igralci, jim je tudi glede staranja.
Prav o tem govori moj film. No, pravzaprav ne toliko o staranju, kot o minevanju časa. Juliette oz. Maria ni stara ženska, ne glede na to, kakšna merila imate. Pred seboj ima kariero, veliko stvari jo še čaka, ni pa več mlado dekle. Gre torej za odpiranje novega poglavja v življenju in zapiranje starega. Seveda je minevanje časa do igralk še posebej kruto, vsekakor bolj, kot za normalnega človeka. Njihovi obrazi so povečani na platnu, javnost preučuje vsako gubo posebej. Pa vendar so v Franciji vse najimenitnejše igralke starejše od Juliette Binoche. Ravno v teh letih igrajo v svojih najboljših vlogah. Spet torej mislim, da gre za razliko v francoski kulturi. V tem smislu imamo srečo. Največja igralka je verjetno Isabelle Hupert, pa ni ravno najstnica. Filmarji zanjo vseeno pišejo krasne vloge, igra v tistih filmih, v katerih hoče igrati. Enako je z Juliette.

Preden ste snemali filme, ste bili filmski kritik. Se vam zdi, da zaradi tega snemate drugačne filme?
Tega je že davno. O filmih sem pisal, ko sem bil še mladenič, še prej pa sem slikal in risal. Vse je bilo popolnoma abstraktno in intuitivno, brez znanja ali likovne teorije. Na to imam še vedno lepe spomine, pogrešam občutek, ko se s prsti potopiš v barvo. Ampak hotel sem snemati filme. To se mi je zdela sodobna umetnost, višja od slikanja. Vendar se tega ne da početi brez predznanja. V tem smislu sem filmski teoretik samouk. Vedel sem, da se moram naučiti, kako k filmu sploh pristopiti, vedeti nekaj o sami zgodovini filma. Mislim, da sem imel v tem izjemen privilegij: ravno takrat sem spoznal urednike slovite francoske revije Cahiers du cinéma, ki so me povabili k sodelovanju. Tako sem imel glede pisanja najboljše možno izhodišče: ne le prestižne publikacije, temveč tudi urednike, ki so bili med najboljši filmski publicisti tistega časa. Ogromno so me naučili, me seznanili s filmsko teorijo. Lahko sem potoval in delal intervjuje s filmarji, ki sem jih občudoval, videl sem filme, ki jih sicer nikoli ne bi mogel. Zame je bila to torej filmska šola. O filmih sem se učil tako, da sem o njih pisal.

Vam je zdaj mar za kritike vaših filmov?
Spoštujem jih. Mislim, da je dialog pomemben – brez njega ni umetnosti. Vendar imam občutek, da vse več filmskih kritikov piše za potrošnike. Seveda me tudi take kritike zanimajo, vesel sem, če jim je film všeč, ni pa pravega dialoga. Ti kritiki ne stopajo niti v dialog z mano niti v dialog z občinstvom. Tako je, kot bi pisali o hrani: pojdite ali pa ne pojdite v določeno restavracijo. Jaz imam rad kritiko, ki se ji film zdi dober ali pa ne, vendar k njemu pristopi z iste valovne dolžine, v okviru filmske teorije, samega filma kot medija.
Zdi se mi tudi, da veliko filmarjev svoje razmerje s kritiki razume napačno. Ne pomislijo, da filmski kritik na teden vidi vsaj deset filmov. Jaz jih ne vidim toliko, morda le dva na teden. To pomeni, da preprosto nimam enakega uvida kot nekdo, ki jih vidi deset. Filmski kritiki dobro vedo, kaj se dogaja v filmu, vsepovsod. Tudi iz tega vidika je zame njihova ocena pomembna, zanima me, kje sem v smislu nekakšnega svetovnega zemljevida filma.

Govori se, da bo vaš naslednji projekt hollywoodski film.
Morda, kdo ve. S tem je za zdaj tako, da mi danes rečejo da, že jutri pa ne. Gre za zgodovinski film, dogaja se v sedemdesetih letih v Chicagu. Kriminalka je in temelji na resničnih osebah in dogodkih. Veliko sem raziskoval, saj je to čisto nekaj drugačnega od mojih dosedanjih filmov. Zelo natančen moraš biti, ušteješ se lahko že z malenkostmi, kot je naglas, s katerim govorijo igralci.

Torej ne gre za nekaj podobnega, kot je bil znanstvenofantastični prizor v Sils Marii?
Ha ha, ne. Ob snemanju tistega prizora smo se zelo zabavali, šlo je za parodijo znanstvene fantastike iz sedemdesetih, za nekakšen alternativen film v slogu Wernerja Schroeterja. Rekel bi, da je podoben bolj Zvezdnim stezam kot pa Možem X, seveda tudi zaradi proračuna – nekaj takega, kot so Možje X, si niti v sanjah ne bi mogli privoščiti. Med dolgimi abstraktnimi prizori, teorijo same igre, si gledalci zaslužijo oddih, in to je ta prizor pomenil tudi za nas, na snemanju. Vendar tako ne bi mogel snemati celih filmov, delati s posebnimi učinki in podobno. Take filme moraš snemati pred zelenim zaslonom, okolje pride šele pozneje, izdelano je računalniško ... zame je to preveč tehnično. Rad snemam resničen svet, z liki iz mesa in krvi, ki čutijo resnična čustva.

Tina Poglajen