Eden najvidnejših sodobnih britanskih ustvarjalcev in najbolj komercialno uspešen umetnik gibanja Mladi britanski umetniki (YBA) se je z ambiciozno razstavo v Benetkah po desetih letih ustvarjalnega premora vrnil na likovno prizorišče. Foto: EPA
Eden najvidnejših sodobnih britanskih ustvarjalcev in najbolj komercialno uspešen umetnik gibanja Mladi britanski umetniki (YBA) se je z ambiciozno razstavo v Benetkah po desetih letih ustvarjalnega premora vrnil na likovno prizorišče. Foto: EPA
Damien Hirst
Že na razstavi so kiparska dela spremljale videoprojekcije o reševalni akciji odkritega zaklada in potapljačih, ki so rešili domnevno najdbo. Foto: EPA
Hirst: Demon s skledo
Hirst si je zamislil skulpture različnih materialov in velikosti. Največja med njimi je bil kar 18 metrov visok Demon s skledo, ki je dobil prostor v atriju Palače Grassi. Foto: EPA
Damien Hirst
'Njena ekscesnost, ambicija in končno smelost pomenijo popoln prelom s tem, kar je ustvaril do zdaj. Dela ne ustrezajo nobeni konvencionalni estetski kategoriji ali kanonski strukturi,' je o razstavi zapisal François Pinault, ki je Hirstu odstopil prostor v svojih razstaviščih. Foto: EPA

Zgodba o dve tisočletji stari ladijski razbitini je znana, saj je bila nujen kontekst za razumevanje razstave, s katero se je eden najvidnejših sodobnih britanskih ustvarjalcev po desetih letih premora vrnil na umetniško prizorišče. Znano je, da je Hirst leto 2008 sklenil z neverjetnim uspehom - s 111 milijoni funtov, kolikor so na dražbi hiše Sotheby’s zbiralci odšteli za njegovih 223 del. Tisto, kar je manj znano, in kjer nastopi fiktivni del mokumentarca, je, da je ves ta denar namenil reševanju potopljene ladje iz 2. stoletja.

"Prišlo je do točke, ko je vsako delo postalo proizvod ... zdelo se mi je nevzdržno in neizpolnjujoče. Tista dražba je bila na eni strani konec in na drugi začetek nečesa drugega," Hirstove besede iz filma povzema portal Art Newspaper. Zgodba filma sledi ekipi podvodnih arheologov, ki naj bi na morskem dnu ob vzhodnoafriški obali odkrili zaklad s 189 deli iz brona, marmorja, malahita in zlata.


Zakladi iz razbitin ladje Neverjetno

Zaklad, ki je v celoti plod Hirstove domišljije, naj bi bil pred dvema tisočletjema last osvobojenega sužnja po imenu Cif Amotan II (v angleščini anagram za besede "I am fiction" - kar bi v prevodu pomenilo: izmišljotina sem). Umetnik si predmetov ni le zamislil, ampak jih je materializiral v skulpturah manjših in gromozanskih dimenzij, ter jih razstavil na svoji najbolj ambiciozni razstavi do zdaj. Pod naslovom Zakladi iz razbitin ladje Neverjetno so bili na ogled v kar dveh beneških razstaviščih - Palači Grassi in Punta della Dogana. Obe sta v lasti francoskega modnega tajkuna Francoisa Pinaulta, ki je s tem prvič tako velik prostor namenil predstavitvi novega dela enega samega umetnika.

"Zlato lahko ljudi obnori," slišimo reči Hirsta v filmu. "Sem zbiralec in umetnik, razumem stvari, ki so povezane z denarjem, zbiranjem in odvisnostjo od obojega. Ko pogledam Amotana in njegovo zbirko predmetov, vidim zbiralca, ki je podoben tem danes. Da si je lahko nakopičil takšno zbirko, je prosjačil, si izposojal, naročal in kradel."

Ob koncu filma Hirst nagovori kritike svojega dela. "Všeč mi je, da je Amotan z norostjo opravljal to, kar je. V več pogledih je bil aroganten, zato se zdi v drugih pogledih trapast, pa vendar je bil zagnan pri ustvarjanju te zbirke."

Kič ali prelomen korak naprej?
Beneška razstava je bila predvsem zbirka skulptur različnih materialov in velikosti, se pravi najdenih predmetov s potopljene ladje. Nekatera dela so spominjala na egipčanske sfinge, spet druge na grško plastiko, ponekod s potezami obrazov, ki jih dobro poznamo iz popkulture (egipčanska boginja se je zdela denimo podobna manekenki Kate Moss), nekatere sijoče, kot bi pravkar prišle iz restavratorske delavnice, druge preraščene s koralami. Hirst se je kot avtor teh del postavil v vlogo nekakšnega rešitelja najdenega starodavnega zaklada. Vendar vseh kritikov s takšno samozavestno držo ni prepričal. Nasprotniki so ambiciozno postavitev označili za kičasto in absurdno, češ da je Hirst z njo popolnoma zašel s poti, drugi so jo ocenili za prelomni trenutek, ki napoveduje smer, kamor je namenjena sodobna umetnost.