"Kadar je ne obravnava kot seksualni predmet, na njej stresa svojo jezo in globok prezir - govori ji, da je pomilovanja vredna in "princeska". Razlog za njegov bes je zavrnitev ... Bender se za svoje vedenje nikoli ne opraviči, a na koncu vseeno dobi dekle." V novem uvodniku za The New Yorker je Molly Ringwald, ki je zaslovela prav po zaslugi najstniških komedij Johna Hughesa v osemdesetih (Sobotni klub, Lepotica v rožnatem, Šestnajst svečk), ugotavlja, da so nekateri prizori kultnih filmov z vidika gibanja #MeToo problematični.

Ringwaldova piše, da je svoje mesto v opusu Johna Hughesa začela drugače vrednotiti šele pred kratkim, ko je Sobotni klub gledala s svojo desetletno hčerko. V nekem prizoru "upornik" Bender, ki ga igra Judd Nelson, pokuka pod krilo protagonistke, kamera pa posebej približa njeno spodnje perilo. (Igralka, ki je bila takrat še najstnica, sicer poudari, da so za ta prizor uporabili odraslo dvojnico.)

Popkultura (lahko) utrjuje seksistična stališča
"Na ta prizor nisem in nisem mogla pozabiti. Nanj sem se znova spomnila jeseni, ko je cela vrsta žensk začela javno naštevati obtožbe proti producentu Harveyju Weinsteinu in je gibanje #MeToo dobilo zalet. Če je odnos do podrejanja žensk sistemski - in mislim, da je - je mogoče argumentirati, da umetnost igra določeno vlogo pri utrjevanju teh stališč."

Takrat se je samo zelo megleno zavedala, "kako neprimeren je velik del Johnovega pisanja", še piše igralka. "Bila sem še neizkušena in določene stvari so takrat veljale za normalne. Globoko v tridesetih sem bila, preden so se mi nesramni, žaljivi moški nehali zdeti zanimivejši kot tisti prijazni."

Sobotni klub (1985) je bil, če se morda ne spominjate, kritiško in komercialno uspešna romantična komedija o peterici popolnoma različnih najstnikov, ki morajo za kazen soboto preživeti v prazni šoli.

V celotnem besedilu se avtorica vrača k temu, da je bila Hughesova "muza", češ da sta imela na snemanjih filmov "simbiotičen odnos". Že takrat je menda pri njem lobirala, da bi spremenil ali izrezal prizore, ki so se ji zdeli žaljivi do žensk - na primer prizor v Sobotnem klubu, v katerem privlačna učiteljica telovadbe gola plava v šolskem bazenu, neki drug učitelj pa jo pri tem opazuje. "Najbrž je igralka, ki je dobila vlogo učiteljice, še danes jezna, da sem ji uničila njeno veliko priložnost, ampak mislim, da je bilo to v dobro filma."

V zvezi s komedijo Šestnajst svečk je Ringwaldovi v spominu ostal prizor, v katerem piflarski fant (igral ga je Anthony Michael Hall) domov pelje pijano Caroline. Fant naredi nekaj fotografij, s katerih se zdi, kot da sta spala skupaj. Dekle se zjutraj seveda ničesar ne spomni, a na vprašanje, ali je uživala, odgovori: "Neki čuden občutek imam, da sem."

Ringwaldova se je o tem pozneje pogovarjala z igralko Haviland Morris, ki je v filmu upodobila Caroline, in izvedela, da kolegica v povezavi z vsem skupaj nima pomislekov. "Zdelo se ji je, da je Caroline deloma sama kriva, ker se je na zabavi tako napila."

Avtorica eseja našteva celo vrsto elementov Hughesovih filmov, ki se ji danes zdijo problematični - nenehno seksualiziranje žensk, pomanjkanje manjšin in radodarno razmetavanje z žaljivko "peder". "Težko razumem, kako je lahko pisal s toliko takta in niansiranosti, obenem pa je imel ogromno slepo točko."

"Počutim se, kot da celotni generaciji kradem najlepše spomine"
Hughesovi filmi so po drugi strani še danes relevantni, ker tako dobro ujamejo negotovost in čustvene viharje najstniških let. "Johnovi filmi podajajo jezo, strah in izoliranost, ki jih čutijo najstniki. Videti, da se drugi počutijo podobno, je balzam za najstniško dušo," piše igralka. "Težko je reči, ali je to dovolj, da odtehta njihovo neprimernost. Zdi se mi, da že samo s to kritiko celotni generaciji kradem nekaj njenih najlepših spominov, in pa, da sem nehvaležna, ker so mi ti filmi pomagali do kariere. Vseeno pa bi se počutila popolnoma hinavsko, če bi jih hvalila."

"Kako naj dojemamo umetnost, ki jo hkrati ljubimo in ji nasprotujemo? Kaj pa, če si v nenavadnem položaju, da si jo celo pomagal soustvariti? Brisanje zgodovine je nevarno, ko gre za umetnost - spremembe so nujne, ampak nujno se je tudi spominjati preteklosti, vseh njenih barbarizmov in napak, da bi lažje videli, kako daleč smo prišli in kako daleč še moramo iti."

Igralka esej konča s priznanjem, da upa, da bodo Hughesovi filmi "še naprej obstali", da pa "se mora spremeniti način, kako se o njih pogovarjamo".