Inukovo potovanje (Inuk, 2010), igrani prvenec ameriškega dokumentarista Mika Magidsona, se ukvarja z dozorevanjem mladega človeka, v tem primeru nesrečnega inuitskega najstnika Inuka. Film se začne kot socialna drama o usodi Inuitov, ki zapustijo ledena prostranstva, da bi živeli v mestu. Razvije se v pustolovski film, posnet v osupljivi zmrznjeni naravi severne Grenlandije.

Inuka prvič srečamo kot otroka. Mati in oče, ki je legendarni lovec na polarne medvede, s pasjo vprego peljeta fanta v bolnišnico. Oče pade skozi led in izgine. Inuk in njegova mati končata v grenlandski prestolnici Nuuk. Nekaj let pozneje vidimo Inuka (Gaba Peterson), ki živi z materjo alkoholičarko in njenim nasilnim ljubimcem. Je tih fant, ki igra v rockskupini in svoje travme skriva globoko v sebi. Ko po spopadu z materinim fantom prenoči na ulici, ga socialna služba pošlje v posebno šolo za problematične inuitske otroke daleč na severu.

Spoprijatelji se s sošolko Najo (Sara Lyberth), ki ima prav tako stare rane iz mučnega otroštva. Toda Inuk najde svoje poslanstvo, ko gredo otroci na lov na tjulnje v veliko belino z lovcem Ikumo (Ole Jørgen Hammeken), ki je na začetku ob tem, da mora peljati otroke s sabo, nejevoljen (''Nisem varuška''). Ravnateljica Aviaaja (Rebekka Jørgensen) nam pripoveduje zgodbo, in njeno besedilo je najšibkejša prvina filma. Preveč nam pove o stvareh, ki bi bile mikavnejše, če bi jih sami dojeli skozi ogled filma. So tudi neizogibni stereotipi: ''Ko so rane globoke, vsak korak predstavlja tegobno potovanje.'' Med lovom nam pove: ''Medtem ko je led nežno omamil naš občutek za čas, je Inuk postajal tisti otrok, ki nikoli prej ni mogel biti, in odrasel mož, ki bo to šele postal.'' To zadnje se odvija pred našimi očmi, in zgolj škodi, če nam to nekdo obenem pripoveduje.

Ampak to je majhna zamera, ker film zares zaživi predvsem vizualno. Gledamo lovce in otroke, ki se premikajo po belini s pasjimi vpregami, v iskanju skoraj mitskega zaliva tjulnjev. Te sekvence so veličastne. To je brezkončna belina, ki zavrača interpretacijo. Simbol česa bi lahko bila? Vsega, pa tudi ničesar. Takšen prostor doživimo kot nekaj brez zgodovine ali prihodnosti: čist in nepokvarjen prostor, na katerem se človekovo življenje vedno na novo začne. Je idealno prizorišče za zgodbo, v kateri gre za nove začetke.

Življenje Inuitov v krutih krajih privlači filmske režiserje vse od takrat, ko je Robert J. Flaherty posnel svoj (v glavnem) dokumentarni film Nanook s severa (Nanook of the North, 1922). Film je svetu pokazal življenje Inuitov in je vseboval prvine, ki so postale značilne za (sicer ne zelo številne) filme s to tematiko: kruti boj za preživetje in prva srečanja s ''civilizacijo''. Tako smo lahko videli osuplost Nanooka, ko prvič sliši gramofonsko ploščo. V Belih sencah (The Savage Innocents, 1960), filmu Nicholasa Raya, vidimo junakovo usodno srečanje z ognjenim orožjem, rokenrolom in (še najbolj usodno) krščanstvom. V verjetno najboljšem filmu režiserja Philipa Kaufmana The White Dawn (1974) oziroma Bela zora civilizacija pride v podobi treh ameriških mornarjev, ki so obtičali na Arktiki.

Zanimivo je, da je v prvem filmu o Inuitih Atanarjuat: hitri tekač (Atanarjuat: The Fast Runner), ki ga je leta 2001 posnel Zacharias Kunuk, tudi sam Inuit, boj za preživetje nekaj samoumevnega, čemur se ne posveča posebna pozornost. Belcev ni. Film je dolga in kompleksna zgodba o zlu in boju proti (človeškemu) zlu v neki inuitski skupnosti. To je bil prvi film na to tematiko, ki je posnet od znotraj. Na začetku nekdo pove, da je to pesem za tiste, ki jo razumejo, in ves film je zavit v življenje in mitologijo Inuitov.

Inukovo potovanje je skromnejši film. Dotakne se socialnih tem, kot je nesreča ljudstva, izrinjenega s svojih ledenih prostranstev v urbana naselja. To je ljudstvo, katerega naravno okolje izginja in v katerega življenjih alkohol igra vse večjo vlogo. To je podano precej nevsiljivo. Vizualni kontrast med majhnimi stanovanji in mestnimi ulicami na eni strani in brezkončnimi ledenimi poljanami na drugi nam pove tisto, kar je potrebno.

Ta pokrajina je tisto, kar bo ostalo gledalcu v mislih. Tisto, kar mi je bilo vedno všeč v mladinskih filmih, je, da so v glavnem postavljeni v realen svet. To je zame najboljša vrsta pustolovskega filma. Zame so v Gospodarju prstanov Petra Jacksona najlepši deli prav tisti, v katerih junaki prečkajo čudovito novozelandsko pokrajino, ne pa tisti, v katerih prevladujejo računalniški učinki. Inukovo potovanje je fin pustolovski film, ki za razliko od večine pustolovščin, ki si jih imamo možnost ogledati, pri gledalcu vzbudi zanimanje za ljudi in kraje, ki zares obstajajo.