Film
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.5 od 58 glasov Ocenite to novico!
Jurij Zrnec in Katarina Čas na snemanju Prebujanj, novega celovečernega filma, ki ga v teh dneh snemajo v Ljubljani. Foto: Žiga Živulović jr. / BoBo
       Pri nas je splošen problem, da se – tako v teatru kot v filmu – igralci izbirajo po “ziheraški” poti. Zasedejo vlogo, v kakršni so te že videli. To je seveda lažje. Igralci pa stremimo k izzivom: zase mislim, da nisem samo komik.       
 Jurij Zrnec
Prebujanja
Režiser in scenarist Peter Bratuša film opiše kot "zgodbo o odraščanju" - čeprav so junaki že na pragu štiridesetih let. Foto: Žiga Živulović jr. / BoBo
       Moj cilj je ustvarjati pomembne filme, a ne takih, da bi bili za vsako ceno težki. Slovenija sploh ne pozna "mainstreama". Na eni strani je Pr' Hostar, na drugi pa filmi, s katerimi se mučiš tisto uro in pol in upaš, da bo kmalu konec.       
 Peter Bratuša
Spremljali bomo zgodbe treh parov. Poleg Jurija Zrneca in Katarine Čas tako v filmu igrajo še Sebastian Cavazza, Saša Pavlin Stošić, Primož Pirnat in Jana Zupančič. Foto: Žiga Živulović jr. / BoBo
       Med 350 in 400 oglasov, kolikor sem jih režiral, je tudi naredilo svoje, čeprav marsikdo tega ne verjame. Vsako leto sem po trideset dni na snemanju in si izmišljujem rešitve. Morda z režijo ni tako kot z igranjem na violino, da bi moral vsak dan vaditi pet ur – malo pa le pomaga. Lažje rešuješ določene težave, ki se pojavijo na vsakem snemanju.       
 Peter Bratuša
Katarina Čas svoj čas trenutno deli med Slovenijo in Veliko Britanijo, saj vzporedno nastopa v dveh projektih. Eden so Prebujanja, drugi pa BBC-jeva serija Love, Lies and Records. Foto: Žiga Živulović jr. / BoBo
Peter Bratuša se je kot direktor fotografije podpisal pod filma Babica gre na jug in Oko za oko Vincija V. Anžlovarja. Pozneje je posnel vsaj 350 oglasov, kratki plesni film 10 let in režiral vrsto znanih TV-oddaj (Ljubezen skozi želodec, Desetka, Ana kuha). Prebujanja bodo njegov prvi celovečerni film. Foto: Žiga Živulović jr. / BoBo
       Če sodim po sebi, lahko rečem, da sem bila pri tridesetih bolj zmedena in izgubljena kot sem pri štiridesetih. Bolj se zavedam minljivosti in ne razmetavam več s časom.       
 Katarina Čas
" Prebujanja imajo veliko večji simboličen kot pa dobeseden pomen. Postelja je delovni prostor, bojišče." Foto: Žiga Živulović jr. / BoBo
       Mogoče se prav pri štiridesetih moški in ženske prvič ujamemo. Ko smo mlajši, hočemo še noreti, medtem ko ženske bolj zanima ustvarjanje družine. Pri štiridesetih pa se umirimo in tudi ženske mine nervoza: oboji se znajdemo na točki, kjer bolj cenimo domači pristan, pristen stik, stabilnost in pogovor. To seveda ne traja dolgo, zato je pa življenje pestro.       
 Jurij Zrnec
Jurij Zrnec
Jurij Zrnec igra poklicnega fotografa Marcela, čigar duhovitost in neposrednost vse slabše zakrivata cinizem in zagrenjenost ob ženinem vse večjem uspehu. Foto: Žiga Živulović jr. / BoBo
       Mogoče ženske pri štiridesetih razmišljamo malce drugače kot moški. Pri njih zna udariti na plan druga puberteta.       
 Katarina Čas
S Katarino je "fino delati", ker se na snemanju "dobro poslušata", pove njen filmski partner. Foto: Žiga Živulović jr. / BoBo

Dodaj v

Na snemanju novega slovenskega filma Prebujanja

V kinih še to jesen
17. april 2017 ob 07:02
Ljubljana - MMC RTV SLO

Nemalo zadrževanja je bilo treba, da prispevka nismo naslovili "V postelji s Katarino in Jurijem": točno tak je namreč prizor, ki radovedne povabljence pričaka v šišenskem stanovanju, kjer v teh dneh nastaja nov slovenski celovečerec.

Katarina Čas in Jurij Zrnec, dva od najprepoznavnejših obrazov svoje generacije, bosta kot par pred kamero prvič nastopila v Prebujanjih, celovečerni drami v režiji Petra Bratuše, ki bo v kinematografih predvidoma še letos. ("Ampak od zdaj naprej skupaj nastopava – vedno," izpod odeje zadovoljno pripomni Zrnec.)

Čeprav iz sproščenega vzdušja v postelji, ki je kulisa pravkar posnetega prizora, tega človek ne bi uganil, je odnos med njunima likoma kompleksen, celo disfunkcionalen. “To so boleče stvari za uprizarjanje, ampak tudi dobre,“ se strinjata. “Z Juretom je težko vaditi, ker je ves čas toliko smeha," se "pritoži" Časova. "Bratuša se lahko samo križa, ko začneva improvizirati. Nekoč bi morala res posneti komedijo skupaj."

Za snemanje režiser odstopil lastno stanovanje
Režiserjevo stanovanje, po katerem se – za potrebe tega prispevka – poleg filmske ekipe prerivamo še novinarji, je torej ena od treh glavnih kulis v filmu. Drugo stanovanje je posodila kostumografinja projekta, kot tretje pa “nastopi” hotelska soba. “Hotel sem si zagotoviti razmere, kakršnih pri delu nikoli nisem imel,” svojo požrtvovalnost pojasni Bratuša. “Zadali smo si cilj, da bomo imeli z vsakim parom na koncu še en dan dodatnih snemanj: po navadi nimaš priložnosti, da bi popravil, kar ti ni všeč. Tudi montirali bomo film sproti – tako ves čas dobivam povratne informacije, kaj delamo prav in kaj narobe."

Oktobra že v kinih
Proračun za film, ki nastaja v koprodukciji RTV Slovenija, je "minimalen", so pa Prebujanja namenjena za kinematografsko distribucijo. Na velika platna celovečerec prihaja, če bo šlo vse po načrtih, konec oktobra letos. (Bratuša očitno ne bo žrtev že pregovorne ustvarjalne krize, ki na avtorje “naleže” po njihovem prvem režijskem projektu: že avgusta ga čaka snemanje novega celovečerca, mladinskega filma.)

Film, za katerega je Bratuša scenarij napisal s Špelo Levičnik Oblak, je "zgodba o odraščanju", pa čeprav v ospredje ne postavlja (domnevno) razvajene milenijske generacije. Protagoniste, ki trkajo na vrata štiridesetih let, pestijo težave – afere s četrt stoletja mlajšimi dekleti, stare ljubezni, razdrti zakoni in zamere – ki bi jih bilo najlažje popredalčkati v "krizo srednjih let". "Skupni imenovalec je res kriza,” se strinja Zrnec. "Kako in zakaj pride do teh individualnih kriz, pa je posledica različnih dejavnikov." Pred nami se bodo odvijale zgodbe treh parov, ki se med seboj sicer poznajo, a si delijo le en sam skupen prizor. Poleg Časove in Zrneca (Ula in Marcel) bosta to še Sebastijan Cavazza in Saša Pavlin Stošić (Robert je ženo zapustil zaradi dvajset let mlajše študentke Jane, “lolite z agendo”) ter Primož Pirnat in Jana Zupančič (Jonas in Karmen sta svojo priložnost za veliko ljubezen zapravila pred dvajsetimi leti. Ali pač?)

"V karieri sem bil tako redko negativec, da sem takih vlog bolj vesel kot marsikatere druge"
Scenarij je nastajal z mislijo na to, kdo bo igral posamezne vloge. Kaj naj si torej Zrnec misli o tem, da je Marcel označen kot ciničen, zagrenjen možak, ki težko prenaša ženin uspeh? “Ker je treba za vlogo črpati iz sebe, če hočeš biti pristen, je verjetno v meni nekaj Marcela. V nasprotnem primeru ne bi mogel stati za tem, kar naredim z vlogo. Včasih je to boleče, včasih ni.” Sicer pa – on sam še niti nima štirideset let, poudari, “ampak samo 39. Sploh pa upam, da sem dal svojo krizo že skozi.”

Vloge negativca, če Marcel to je, je vesel. "Pri nas je splošen problem, da se – tako v teatru kot v filmu – igralci izbirajo po “ziheraški” poti. Zasedejo vlogo, v kakršni so te že videli. To je seveda lažje. Igralci pa stremimo k izzivom: zase mislim, da nisem samo komik. Če si dober komik, si verjetno tudi dober traged. Komedija je samo rahlo premaknjen parameter tragedije.“

“Če sodim po sebi, lahko rečem, da sem bila pri tridesetih bolj zmedena in izgubljena kot sem pri štiridesetih," razmišlja tudi Katarina Čas. "Bolj se zavedam minljivosti in ne razmetavam več s časom.”

Katarina Čas: vloge Slovenk v tujih produkcijah so njen zaščitni znak
Življenje naše v tujini najuspešnejše igralke je trenutno razpeto med oba bregova Rokavskega preliva: v teh dneh istočasno snema Prebujanja v Sloveniji in britansko-ameriško koprodukcijo Love, Lies and Records v Veliki Britaniji. V BBC-jevi miniseriji bo stranski, a stalno prisoten lik. “Serija ima šest enournih delov. V marcu smo posneli prvi dve epizodi, trenutno sta v delu drugi dve, v maju in juniju pa nas čakata še zadnja dela. V Angliji nisem ves čas, ampak tja odletim, ko me potrebujejo, poleg tega imam obveznosti tudi v Sloveniji.”

Slovenska "odprava" v novi BBC-jevi seriji
V drami, v katero je ugledna britanska scenaristka (in dobitnica nagrade bafta) Kay Mellor vnesla smisel za tragikomiko življenja, Časova igra tolmačko, “pretkano” Dominiko, kot jo opiše sama. “V seriji lahko govorim slovensko in angleško; vesela sem, da je Kay v scenarij vključila Slovenijo. Pa tudi tega, da lahko igram malo bolj ostro žensko.” Ker je ena od pripovednih niti v seriji slovensko obarvana, Katarina ni edina Slovenka v filmu: na avdiciji je bila uspešna še 18-letna Gaja Filač, ki ima v Love, Lies and Records prav tako stalno stransko vlogo. V epizodni vlogi pa se v enem od delov pojavi še Akira Hasegawa.

Urnikov obeh snemanj ni bilo lahko uskladiti – ji pa zato "preklapljanje" med Dominiko in Ulo, ki jo igra v Prebujanjih, ne povzroča pretiranih težav. “Najbrž je lažje, ker sta vlogi v različnih jezikih. Soigralec, besedilo, kulisa – vse te spravi v potrebno razpoloženje. Morda bi bilo težje, če bi si bila lika podoba. Tako pa je Dominika agresivnejša, Ula pa je – vsaj na začetku – žrtev.”

Ula, Katarinin lik v Prebujanjih, je nekdanja manekenka, ki je kariero obesila na klin, ko je spoznala fotografa. Njena nesamozavest se je dolgo skrivala za Marcelovo divjo naravo, a z negovanjem lastnega fotografskega talenta počasi začne odkrivati tudi željo po samostojnosti. “Ula je ženska, ki se je izgubila v odnosu. Marcel je toliko močnejši in navajen, da je on tisti, ki je uspešen, Ula pa tista, ki ga podpira. Ko začne imeti Ula samo sebe malo raje, se lahko tudi postavi zase. Marcel je človek, ki ga imaš rad in ga sovražiš hkrati.”

Novinec s kilometrino
Kot režiser je Bratuša v unikatnem položaju: po eni plati je ključna figura domačega filma že vse od njegovega začetka (ne nazadnje je kot direktor fotografije podpisan pod Anžlovarjevo komedijo Babica gre na jug, prvi film neodvisne Slovenije), po drugi plati pa je novinec: Prebujanja bodo njegov prvi igrani celovečerec. Priznava, da je situacija tudi zanj nenavadna. “Po navadi je tako, da prvi film nosiš s seboj od prvega letnika akademije dalje. Problem je, če si star trideset let: od osemindvajsetega leta se ti pač ni zgodilo toliko. V mojih 54 letih pa se je zgodilo že precej. Po tej plati je bilo zame morda res lažje – in tudi bolj neobremenjen sem bil. Pa to ne pomeni, da mi je vseeno, kakšen bo film – absolutno mi ni vseeno: kot otrok z novo igračo sem. Že cel teden ne spim! Vseeno pa z leti dobiš neko samozavest, saj določene stvari pač znaš delati. Ne skušaš dokazovati, kaj vse znaš, ampak skušaš to zares narediti. Med 350 in 400 oglasov, kolikor sem jih režiral, je tudi naredilo svoje, čeprav marsikdo tega ne verjame. Vsako leto sem po trideset dni na snemanju in si izmišljujem rešitve. Morda z režijo ni tako kot z igranjem na violino, da bi moral vsak dan vaditi pet ur – malo pa le pomaga. Lažje rešuješ določene težave, ki se pojavijo na vsakem snemanju."

Neuspeh Življenj Tomaža Kajzerja: "Kot da sem izgubil ljubezen svojega življenja"
Bratuše se najbrž marsikdo spominja po televizijski seriji Življenja Tomaža Kajzerja (2013), enem redkih poskusov, da bi za slovensko tržišče posneli “prestižnejšo” igrano dramo in se tako morda vsaj približali smernicam, ki jih v tujini diktirata HBO in Netflix. Projekt nikoli ni prerasel okvirov uvodnih šestih epizod. “Počutil sem se, kot da sem izgubil veliko ljubezen svojega življenja. Prepričan sem bil, da bomo serijo nadaljevali, a pri vodstvu RTV Slovenija za to ni bilo nobenega posluha. Nacionalna televizija je v resnici edina, ki se lahko loti takih projektov. Proračun naše serije je bil, za primerjavo, trikrat nižji od tistega za hrvaško nadaljevanko Časopis (Novine). Nekateri si v krizi srednjih let kupijo harleyja, jaz pa sem si 'kupil' Življenja Tomaža Kajzerja – in tisto leto končal s petdesetimi tisočaki minusa na računu našega podjetja. A sem vedel, v kaj se spuščam, ti dolgovi so poplačani, to je za menoj.”

Zbodli so ga tudi očitki, češ da portretira samo življenja privilegiranih, premožnih ljudi, ki nimajo prave zveze z “izkušnjo” povprečnega Slovenca. “Kot da taki ljudje ne bi obstajali! Poslušam monologe mladih režiserjev, ki ne poznajo niti enega samega delavca – proletarcev tako ali tako praktično ni več, ker ni več industrije. Smešno je, da predavajo ljudje, ki se jim niti sanja ne.”

Up na "pravo" slovensko kriminalno serijo
Življenja Tomaža Kajzerja so bila natrpana s filmskimi referencami: najočitnejši sta bili navezavi za Kubrickove Široko zaprte oči in Do zadnjega diha Jean-Luca Godarda. Lahko v Prebujanjih pričakujemo podoben dialog s klasiki? “Določeni prizori človeka seveda fascinirajo. Kaj je lepšega kot napisati citat iz kakega od mojih najljubših fimov? S tem rečem: 'Nekdo je to posnel tako prekleto perfektno, da nimam kaj dodati.'” Poleg že omenjenih mojstrov (“Očarala sta me Kubrickov perfekcionizem in Godardova navidezna anarhija.”) je nanj v zadnjem času največji vtis naredil Paolo Sorrentino z režijo HBO-jeve nadaljevanke Mladi papež. “Nadaljevanka je na vseh ravneh drugačna od vsega, kar sem videl doslej. Začel sem gledati ob desetih zvečer in ostal pred zaslonom do šestih zjutraj.” Sicer tudi sam še vedno upa na novo priložnost za režijo serije: dogovori za hrvaško-slovenski koprodukcijski projekt so menda v teku, a o njem še noče povedati nič določenega. “Končno bi lahko posneli kriminalno serijo, v kateri bi bili liki in zapleti verjetni. S scenaristično ekipo smo zavestno iskali zaplete, ki bi se v Sloveniji lahko zgodili; tematiziramo lahko tudi lepe sosedske odnose, ki jih imamo s Hrvati … Sicer pa v mojih filmih ni pozitivnih likov. Vsi so (tudi) dobri, ampak v osnovi malo pokvarjeni." (Smeh.)

"Slovenija ne pozna mainstreama"
Konkretnih pričakovanj za gledanost oziroma uspeh Prebujanj si Bratuša ne upa ubesediti. Lahko sploh upa na to, da bodo ljudje za dramo o odnosih drli v kinematografe? “Ne vem, kaj lahko pričakujem. Glede na to, da nimamo denarja za film, tudi denarja za promocijo nimamo. Ljudi bomo skušali privabiti na alternativne načine in jim povedati, da je slovenski film lahko tudi zabaven. Spomnim se, kako je moja mama gledala televizijo. V hipu, ko je v filmu slišala prve slovenske besede, je preklopila! No, saj, roko na srce, kar nekaj slovenskih filmov je res zamorjenih (smeh.) Moj cilj je ustvarjati pomembne filme, a ne takih, da bi bili za vsako ceno težki. Slovenija sploh ne pozna 'mainstreama'. Na eni strani je Pr' Hostar, na drugi pa filmi, s katerimi se mučiš tisto uro in pol in upaš, da bo kmalu konec. Tudi filmov s povsem realistično podlago se nekateri lotevajo na tak način, da potem dobivajo nagrade za režijo na obskurnih festivalih. V tem ne vidim pravega smisla.”

Ana Jurc

false
Prijavi napako
Komentarji
ps11
# 17.04.2017 ob 09:31
Vecina slovenskih filmov je zamorjenih, melanholicnih, odbijajoce negativnih.
Marko_Green
# 17.04.2017 ob 09:30
Slovenska kinematagrafija je ena slabsih na balkanu,ali Evropi pa lahko recete kar hocete. Res je.
sekioli
# 17.04.2017 ob 08:38
Če je film tak kot so naše reklame potem je to katastrofa.
svyatoslav
# 17.04.2017 ob 09:46
Kakšen narod, takšni filmi.
Cini Minis
# 17.04.2017 ob 09:24
Dobri slo filmi so Outsider, Kekec, Razredni sovražnik, To so gadi.
generusus
# 17.04.2017 ob 11:33
Mnogo slovenskih filmov je narejenih šablonsko. Veliko jih gradi zgodbo okoli likov iz bivših skupnih republik, ki slabo govorijo naš jezik in so neprilagojeni našemu okolju. Liki iz bivših republik so praviloma prikazani kot dobri, s smislom za humor, slovenski pa kot trdosrčni, hladni in ozki. Poleg tega sodobni slovenski film v glavnem na povzdiguje kulturnega doživljanja nad raven povprečnega gledalca, ampak je pogosto pod njo.
zozozo
# 17.04.2017 ob 11:45
Slovenska filmografija je približno isto zanič kot slovenska televizijska produkcija. Skupen faktor je AGRFT, ampak o tem se nikoli ne pogovarjamo.
stewie
# 17.04.2017 ob 08:31
S trditvijo v naslovu se ne strinjam.
Po mojem nekateri slovenski filmi, roko na srce, niso zamorjeni.
Ajaa
# 17.04.2017 ob 11:04
Z Zrnecom tudi če je komedija je film zamorjen.

Si ti na glavo padu?
Zrnec je najboljši slovenski igralec,
vesela sem, da mu je uspelo premagati krizo, se pozdraviti
da ga bomo lahko spet gledali na TV, na filmu - sem ga že pogrešala
garmond
# 17.04.2017 ob 10:59
Roko na srce, v današnji poplavi ameriških filmov je zadnjem obdobju vedno več duhomornih, izredno brutalnih, rekel bi celo bolanih filmov, ki jih lahko sproducira samo bolani um.
In potem mase ljudi to gledajo, nekaterih se to prime in to počnejo tudi v realnem življenju, to je zaskrbljujoče.
luckyss
# 17.04.2017 ob 11:14
Da ne omenjam naših nadaljevank a-la "nevem kakšno vino" ipd...
oziris.va
# 17.04.2017 ob 09:45
Marko_Green
# 17.04.2017 ob 09:30

Slovenska kinematagrafija je ena slabsih na balkanu,ali Evropi pa lahko recete kar hocete. Res je.


Ena slabših? Absolutno.
Če pogledaš v povprečju bosansko, hrvaško in srbsko filme, so ti konkretno stopnišče višje od večine slovenskih umotvorov.

Ne rečem, občasno se najde tu pa tam, kakšen gledljiv za mase (npr. Babica gre na jug), pa tudi kakšna drama (Halgato).

Ampak po ogledu večine novodobnih slovenskih filmov izgubiš voljo do življenja. Če je to namen, potem čestitam, so odlični.
generusus
# 17.04.2017 ob 11:58
Dober igralec mora biti tak, da nimaš občutka da igra. To bi morala biti glavna dobra lastnost igralcev. Veliko naturščikov se v vlogo vživi bolje kot šolani igralci.
el CARTEL
# 17.04.2017 ob 11:54
Slovenska filmografija je približno isto zanič kot slovenska televizijska produkcija. Skupen faktor je AGRFT, ampak o tem se nikoli ne pogovarjamo.

točno tako,
z AGRFT-ja ni nikoli nič dobrega prišlo - pa sami "strokovnjaki" so tam lol
por
# 17.04.2017 ob 10:35
Predlagam, da geografsko zaščitimo slovenski film, preden bojo naši filmarji začeli snemat v takih državah kot je Poljska ali Flori... Ufff, too late.
oziris.va
# 17.04.2017 ob 10:06
stewie
# 17.04.2017 ob 08:31

S trditvijo v naslovu se ne strinjam.
Po mojem nekateri slovenski filmi, roko na srce, niso zamorjeni.


Ja, so redke izjeme.
zozozo
# 17.04.2017 ob 12:14
Enkrat sem bil prisoten pri snemanju "pogovora" za RTV Slo. Od intervjuvanca se je pričakovalo, da pove cele stavke, in se je potem snemalo 20 krat, na koncu pa je vse skupaj izpadlo leseno. Namesto, da bi se s človekom pol ure pogovarjali, in potem izrezali dve-tri najbolj zanimive minute, kot to počnejo vse druge televizije.
RAZOČARAN
# 17.04.2017 ob 12:14
Sama žalost, glasov enkrat ne slišiš nič, čez čas, pa preglasno, več ali manj vse snemano nekaj v temi, bogo res zelo bogo.
moonylink
# 17.04.2017 ob 12:01
del tezave pri nas je po moje dejstvo, da je vecina igralcev (oz. kar vsi po vrsti) primarno gledaliskih igralcev ki se potem vsake toliko pojavijo v kaksni seriji ali pa filmu

zato nimamo razvitega tipa igranja za male in velike zaslone ampak gledalisko igranje ki ga potem poskusajo prodati v filmih

ne vem...a je to kak psiholoski bias? Ker ce gledam en soliden/dober tuj (ameriski) film se mi zdi vse skupaj neprimerno bolj spontano odigrano...

tudi kaksna bolj bedasta igrana serija npr. na netflixu ko se v prvih parih epizodah se lovijo in deluje vse skupaj malo "narejeno" se obicajno "utece" in postane gledljiva...

nase zadeve pa na isti nacin laufajo od prve do zadnje epizode - vecinoma tu mislim na leseno igranje
Debely
# 17.04.2017 ob 10:32
Za to ugotovitev ste rabili pa celo večnost.
Outsider
# 17.04.2017 ob 23:48
Čakte, čakte, v komentarjih pod vsakim člankom samo jamranje in gornjanje ne glede na temo, sedaj pa jamrate in godrnjate, da se v slovenskih filmih samo jamra in godrnja. Geniji ste, majke mi.
zozozo
# 17.04.2017 ob 12:16
Podobne finte se dogajajo pri zabavnih oddajah. Angleži npr. v kvizih z znanimi osebnostmi rezultata sploh ne štejejo, ali pa ga povejo samo na koncu, da lahko tak kviz snemajo 4 ure, in potem izrežejo najzabavnejše pol ure. Pri nas pa pokažejo prav vse, kar posnamejo, vsak uspel in neuspel vic, in potem ni čudno, da ni za gledat.
zozozo
# 17.04.2017 ob 12:08
Ni problem v igralcih, dobri režiserji/montažerji/fotografi še iz opice ali mačke naredijo zanimive filme.
ginza
# 18.04.2017 ob 09:09
Problem ni, da so filmi zamorjeni, problem je, da so enostavno zanič. Manjka jim predvsem dober storytelling oz. dobro dramaturško izdelan scenarij. Film ni samo umetnost, ampak je tudi obrt, pravzaprav je predvsem obrt. Do fima moraš pristopiti tako kot pristopiš k zidanju hiše, z natančnim načrtom in vizijo. Le tako lahko iz filma narediš umetnost. Če k filmu pristopiš kot k umetnosti a la "bomo šli po navdihu", potem na koncu nastane zmazek.
Djedi
# 17.04.2017 ob 13:15
Okorna prpelte, zuni dela odlične filme.
fantasycamp
# 17.04.2017 ob 12:25
to je pa zato ker je v slovenski mentaliteti smeh nekaj kar se misli da je intelektualno nižje in se vidi kot balkansko...

škoda...
luckyss
# 17.04.2017 ob 11:12
Kot bi rekel Sašo Hribar...en sam "safer" ali prisiljena z vseh vetrov pobrana "duhovitost"..
Ali celo oboje naenkrat..
Slovenska kinematografija se lahko pred npr. srbsko skrije ene petktrat...
ozi
# 17.04.2017 ob 11:00
vsi slo filmi so depra. to nam zgovorno razlaga v kaksnem dusevnem stanju smo. zato so bli pa gavnarji tako obiskani. kvazi intelektualci so se nad tem zgrazal niso pa uspel pocezat vseh ostalih pikic v vecjo sliko.
por
# 17.04.2017 ob 10:39
@Zlobni genij
naštej mi holywoodsko produkcijo, kjer ni vsaj ena pupa pomankljivo ali sploh ne- oblečena. Ali pa film, v katerem noben ne umre. Ozko razmišljaš, če misliš, da samo Slovenci prodajamo seks. Kar pa ne pomeni, da je to OK. Samo da je brezveze to označevat kot splošno slovensko. Je pa res, da so kar zateženi in s predolgimi melanholičnimi 'portreti'' in ''fejd-ini''. Predlagam, da zateženost filmov geografsko zaščitimo, da se tega ne nalezejo še npr. iz+talijanski filmi.
LenaVeverica
# 17.04.2017 ob 10:24
Kaj pa če bi posneli film "Svetovni vladar", glavno vlogo bi igral Igor B., ki bi kupoval podjetja po svetu, države, otoke, gradove itd.?

Film posnet seveda po resničnih dogodkih, Igor B. pa bi igral kar sam sebe. D ideja a ne? :obra)

A je res porebno v vsako temo politiko vpletat?

Drugače pe se najde kar nekaj odličnih slovenskih filmov, predvsem zadnja leta se situacija izboljšuje. Vse od Razrednega sovražnika do Avtošole, ki je povsem soliden film/gledljiv ...
Seveda se še vedno najdejo režiserji, ki vztrajajo na dolgih "brezbesednih" prizorih, ki jih samo oni "umetniško in globoko poglobljeno" razumejo..
Škoda, da se najde denarja za bolj številčno produkcijo..
asap
# 17.04.2017 ob 09:14
Prepotentne izjave
Simba
# 18.04.2017 ob 07:32
Manos di Piedra: Drugače so mi osebno najbolj všeč filmi po resničnih dogodkih, ki ne morejo biti neživljenjski.

Ja, lahko bi recimo naredili neki v stilu Volk iz Wallstreet-a.
Naslov filma: D*ek iz SCT-ja
Nauk zgodbe: če ukradeš kruh, greš v zapor, če ukradeš milione, si menedžer leta
Zvrst: triler, kriminalka

Ga bi dost folka šlo gledat. Sploh če bi posneli tudi tiste njegove privat zabave. Pa po resničnih dogodkih bi bil...
tko da win win situacija
hitti
# 17.04.2017 ob 17:48
Koko sta lepa
heristalski166
# 17.04.2017 ob 12:02
roko na srce večina folka je danes zamorjenega oz če ni je na antidepresivih (ki se tudi distrubuirajo iz roke v roke mimo recepta)
Zlobni genij
# 17.04.2017 ob 11:47
@por: Sem bolj knjizni molj kot pa nek hud filmski navdusenec. Ce si pa ze ogledam kaksen film, si pa rajsi ogledam kaksen film evropske, pa tudi slovenske produkcije, kot pa ameriske, ki zelo rada siri skrbno nacrtovane hollywoodske agende med ameriske nevedne drzavljane.
SKing
# 17.04.2017 ob 10:13
Kaj pa če bi posneli film "Svetovni vladar", glavno vlogo bi igral Igor B., ki bi kupoval podjetja po svetu, države, otoke, gradove itd.?

Film posnet seveda po resničnih dogodkih, Igor B. pa bi igral kar sam sebe. Dobra ideja a ne? :)
Benten
# 18.04.2017 ob 10:33
Za ohranitev slovenskega jezika bi rad enkrat videl slovenski film v slovenskem jeziku in ne v narečju. Je to sploh možno?

Upam, da ni možno (mogoče), ker zveni izumetničeno in neživljenjsko. Si kar predstavljam kriminalno združbo, ki preprodaja drogo in glavni kriminalec v knjižni slovenščini nahruli svoje podrejene, da niso pripravili ustrezne mešanice heroina. Prosim vizualiziraj.
world citizen
# 18.04.2017 ob 10:00
Odraz "sistemskih motenj in napak" v izobraževalnem sistemu, zdravstvu, družbi na splošno, vzroki pa so v nepotizmu, kastnem sistemu, neenakih možnostih, tako so tudi igralce že načrtno izbirali že v OŠ, tako kot se za Zdravnike in Advokate spodobi, da so potomci to isto za vsako ceno, enako v umetnosti, politiki, če je kdo po naključju "not padu" je prej izjemek kot pravilo. Resnice več ni, zgodovina se briše, folk govori o postotalitarizmu, diktatorji pa nikdar bolj zakoreninjeni povsod, pravica in pravičnost je edina pot, vsi rinejo nazaj v Platonovo votlino, medtem pa jih je Svoboda zasužnjila. Najbolje pri slo filmu pa tudi ostalih balkanskih filmih, ne glede s katerim strelnim orožjem je zadet glavni lik - le ta umira cca pol filma lol Mogoče to malo sfrizirat za začetek, pa biti naraven, kar težko kateremu slovenskemu igralcu dejansko uspe na filmu, skoraj pri vseh se vidi, da so na "šihtu" in valjda full trpijo, ker domnevam, da je honorar mizeren filmi pa so dobri za Koga so:)
raknac navi
# 17.04.2017 ob 22:24
Manos
Cankarja niso nikoli bral? Skoda
prlek28
# 17.04.2017 ob 19:42
Za ohranitev slovenskega jezika bi rad enkrat videl slovenski film v slovenskem jeziku in ne v narečju. Je to sploh možno?
tenisač
# 19.04.2017 ob 10:21
Glede na to, da je Peter Bratuša režiral odlično serijo Tomaž Kajzer, bi znal bit ta film tud odličen. Bomo videli, sem optimist. Zagotovo ga bom šel jeseni pogledat.
stewie
# 18.04.2017 ob 10:53
Benten, pa saj nečesa takega so se tudi lotili v filmu Slovenka, ko sta dva zvodnika glavno junakinjo Nino Ivanišin lovila in kasneje obesila na noge iz kakega 10. nadstropja stolpnice, zraven pa ji v knjižni slovenščini grozila, da jo bosta spustila, naj poleti kot ptica :))
stewie
# 18.04.2017 ob 10:05
Manos de Piedra
# 17.04.2017 ob 19:27
Tipičen slovenski film na drugi strani ponavadi prikazuje npr. neko navadno družino, kjer je nekdo alkoholik ali pa tisti film razredni sovražnik o nekem profesorju, ki ga ne marajo. Koga briga za takšne zgodbe? Te zgodbe ne predstavljajo izjemnih ljudi in izjemnih dosežkov. Ampak to je pač moderna Evropa, kjer se časti povprečnost.


V čem si pa ti tako izjemen in kaj tako izjemnega si dosegel, da tako zviška gledaš na druge?
Film ni samo propaganda, ki kaže dogodke in osebe tako, da drugega mišljenja ne dopušča. Če pa v slovenskih filmih vseh po vrsti sam vidiš samo neko revščino, jamranje in (samo)destruktivnost, pač ne znaš gledati globlje. Recimo, če si že omenil film Razredni sovražnik - ja, v filmu imamo zgodbo, kako dijaki vse bolj sovražijo novega profesorja, ker pač dosti znanja zahteva od njih in ima drugačen pristop od ostalih profesorjev, ki samo gledajo, da jih bodo dijaki imeli radi in jih pri 18ih letih imajo za nezrele otročiče, namesto katerih morajo sami sprejemati življenjske odločitve. Ko pa pride ta profesor, ki ga igra Igor Samobor, in jim poskuša dopovedati, da so pri teh letih že sami odgovorni za svoje življenje in ravnanja, ter kasneje ena od dijakinj stori samomor, vsi ostali dijaki pokažejo s prstom nanj, češ da je sam kriv za njeno smrt. Tu pa se pokaže da gre v resnici pri dijakih samih za nezrele ljudi, ki najprej iščejo dežurnega krivca za vse, kar se jim slabega zgodi, nato pa se začnejo prepirati med sabo. To pokaže ta film: da množica, ki dežurnega krivca obklada z izrazom nacist, se v resnici sama vede kot množica, ki komaj čaka, da jo vodi nek firer, ker sama ni sposobna odločati niti zase. V kolikor pa sam vidiš v takem filmu zgolj neko depresivno stanje brez sporočil, to več pove o tebi, kot o filmu. Pa lepo uživaj v gledanju filmov o izjemnih ljudeh, saj sploh Hollywood je poln takih in drugačnih filmov. Ampak to zato, ker tudi ustvarjalci gledajo bolj na denar, ki jim ga bo film prinesel, kot pa na to, kako umetniško vrednost bo film imel. Posledično tudi v gledalcih ne vidijo ljudi, ki želijo ob gledanju filma podoživeti kak svoj dogodek iz resničnosti in si odgovoriti na kakšno od življenjskih dilem. Zgolj ljudi, ki bodo plačali karto in pripomogli k dobičku filma. S tem pa se vse bolj zmanjšuje umetniški manever režiserjev.
Benten
# 18.04.2017 ob 09:58
Ker je v filmih pomanjkanje dobrih zgodb, to režiserji uspešno nadomestijo z neaktivnostjo glavnih likov in trpljenjem. Groza.
mend055
# 18.04.2017 ob 09:02
Ringlšpil je bil narejen za zabavo množic, film za množice pa tudi. Ahhh da, pa še za potrošiti in dobiti denar je narejen. Pa slovenski film? Malo diastolično, malo sistolično, malo gor malo dol. Tako pač je, bi rekel igralec Bert Gad v filmu To so Sotlarji.

Kdo ustvarja slovenske filme? Zakaj jih ustvarjajo? Naj jih ustvarjajo!
raknac navi
# 17.04.2017 ob 22:15
Drzava hoce, da smo nasmejani. In folk rabi predvsem to. Kruha in iger. Koga briga za umetnost in kulturo..
raknac navi
# 17.04.2017 ob 22:14
Najboljsi je pa Do konca in naprej!
Ples
# 17.04.2017 ob 20:45
Moram še to dodat, da mi je precej antipatičen attitude Bratuše: vsi so zanič, samo on je dober.

Saj je kul, da je samozavesten, ampak vseeno, moteče mi je to pljuvanje - ob tem, da se pravzaprav z ničemer filmskim nima nekaj blazno za pohvalit. Vsaj za zdaj.

Naj me demantira z izdelki, pač tako.
Snežinkica
# 17.04.2017 ob 18:47
Filmi z enodimenzionalnimi junaki, ki nikoli ne podvomijo, naredijo napake ali klonejo, skratka delujejo kot naviti pločevinasti vojački, so pač dolgočasni in predvsem neživljenjski.

Ker za večino ljudi je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, zmag in porazov, dobrih in slabih dni. Poleg tega se po svetu dogaja veliko grdih stvari, krivic, zlorab, izkoriščanj o katerih pač ni mogoče snemati lahkotnih komedij.
Ples
# 17.04.2017 ob 14:39
Meni se pa slovenski film sploh ne zdi tako zelo slab, Odgrobadogroba je celo odličen, pa še kaj od Cvitkoviča bi se našlo. In je cel kup zelo solidnih, kot je Petelinji zajtrk. Veliko pa je podpovprečnih, drži.
Trditi, da je slovenska produkcija daleč najslabša v Evropi ali na svetu, je trapasto. Sploh v kontekstu velikosti trga in financiranja ... Jaz navijam za boljše razmere, ker verjamem, da dobre kreativce imamo in da se da narediti še veliko dobrih filmov!

Od nastajajočega filma pa ne pričakujem preveč, verjetno zaradi Življenj Tomaža Kajzerja, ki so me razočarala - kljub estetiki, igri in drugih dobrih elementov, pač ni bilo neke poante.
Kazalo