Špela Rozin, ena najbolj nadarjenih igralk jugoslovanske kinematografije šestdesetih let, je po znameniti Iti Rini prva poklicna filmska igralka pri nas. Foto: Ian Kan Mujezinović
Špela Rozin, ena najbolj nadarjenih igralk jugoslovanske kinematografije šestdesetih let, je po znameniti Iti Rini prva poklicna filmska igralka pri nas. Foto: Ian Kan Mujezinović
Špela Rozin
Špela Rozin v filmu Nenavadno dekle (Čudna devojka). Foto: Arhiv Slovenske kinoteke
Skrita invazija
V filmu Skrita invazija (1964) režiserja Rogerja Cormana. Foto: IMDb
Skrita invazija
S soigralcem Henryjem Silvo v Skriti invaziji. Foto: IMDb

"Špela Rozin je v slovenski filmski zgodovini edinstvena, ne zgolj zaradi uspešne kariere v tujini in neizmerne fotogeničnosti in šarma, temveč tudi zaradi naravne suverenosti pred kamero, s katero je v slovenski film vnesla nekaj sodobne svežine, in neusahljive ljubezni do filma in filmskih ustvarjalcev," so poudarili v Društvu slovenskih režiserjev in dodali, da je nagrajenka po Iti Rini prva poklicna filmska igralka pri nas.

Njen opus obsega več kot 40 celovečernih igranih filmov različnih žanrov, od katerih je večino posnela v tujini. Osnov filmske igre se je naučila med poskusnimi snemanji in statiranjem v studiu Viba film. Po manjši vlogi v filmu Tri četrtine sonca (1959) Jožeta Babiča in vlogi v triptihu Partizanske zgodbe (Stole Janković, 1960) jo je mlad režiser Mirko Grobler izbral najprej za vlogo v kratkem filmu, zatem pa še za glavno vlogo v svojem celovečercu Nočni izlet (1961).

Vloga Vere v Nočnem izletu jo je izstrelila med iskane filmske igralce. V vlogi je delovala kot sproščeno, sodobno, urbano dekle, kakršnih v slovenskem filmu do tedaj gledalci niso bili vajeni. To so se ji odprle nove možnosti. Srbski režiser Jovan Živanović jo je angažiral za glavno vlogo cinične in v ljubezni razočarane študentke Minje v filmu Nenavadno dekle (1962), uspešnici, ki je bila prikazana na mednarodnem filmskem festivalu v Locarnu in distribuirana v številnih državah sveta, med drugim v Južni Ameriki, ZDA in Kanadi.

Sodelovala je tudi z Boštjanom Hladnikom in leta 1962 posnela epizodno vlogo v Peščenem gradu, naslednje leto pa kot prva jugoslovanska igralka nastopila v poljskem filmu (segment Jana Rutkiewicza v novovalovskem triptihu Vikend). Kmalu zatem jo je Roger Corman izbral za vojni triler Skrita invazija, ki so ga snemali v Dubrovniku – v filmu je odigrala edini pomembnejši ženski lik, producenti pa so ji nadeli psevdonim Mia Massini.

Na konju, s pištolo v roki, med gangsterji in kavboji
Istega leta se je preselila v Rim, kjer je v slabem desetletju nastopila v skoraj 20 filmih različnih žanrov, v katerih je jezdila, streljala, se zaljubljala v gangsterje, kavboje in mitološke junake – skratka, počela stvari, ki jih slovenske igralke na filmu niso imele prav pogosto priložnosti početi. Šestdeseta leta so bila zanjo izjemno produktivna; snemala je tako v Jugoslaviji kot v Italiji in posnela tudi do štiri filme letno, nekatere pod psevdonimoma Sheyla Rosin in Sheila Rossin. Pojavljala se je na naslovnicah filmskih revij in v takrat priljubljenih fotoromanih ter obveljala za zvezdnico mednarodnega formata.

Trenutno v filmu Ne bom več luzerka
Občasno je nastopala na ljubljanski, sarajevski in italijanski televiziji, pozneje je tudi režirala televizijske oglase in kratki igrani film. Za nastop v Osebni prtljagi (2009) v režiji Janeza Lapajneta jo je žirija 12. Festivala slovenskega filma nagradila z vesno za posebne dosežke. Na slovenska platna se je vrnila letos z vlogo babice v nagrajenem filmu Urše Menart Ne bom več luzerka.

Nagrado bert Društvo slovenskih režiserjev podeljuje od leta 2014, ko jo je kot prva prejela igralka Štefka Drolc. Aprila lani so nagrado posmrtno namenili Ivi Zupančič, konec leta pa še Borisu Cavazzi. Nagrado ji bodo podelili 20. novembra v Slovenski kinoteki.