Film
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.8 od 11 glasov Ocenite to novico!
Večine zla na tem svetu ne povzročijo ljudje, ki bi izbrali zlo, ampak mali ljudje, je misel, ki Arendtovo presune med spremljanjem sojenja Adolfu Eichmannu. Foto: Kinodvor
       Zgodba odpira vprašanje, ki sem si ga postavljala v številnih svojih filmih: kako se nekdo odzove na zgodovinske in družbene dogodke, na katere sam nima vpliva?       
 Margarethe von Trotta
Ko Hannah Arendt sliši, da je izraelska tajna služba ugrabila nacista Adolfa Eichmanna in ga iz Buenos Airesa privedla v Jeruzalem, se v hipu odloči, da bo poročala s sojenja. Urednik revije The New Yorker je navdušen, da bo njegova dopisnica z zgodovinskega procesa ena najbolj cenjenih intelektualk tistega časa - in se še ne zaveda, da si bo z njo na glavo "nakopal" enega največjih škandalov v zgodovini revije. Foto: Kinodvor
       Hannah Arendt ne nastopa s pozicije tistega, ki ve, pač pa nekoga, ki praska po najbolj grobih vprašanjih, ki so tudi njena stiska in njena travma.       
 Lev Kreft
Hannah Arendt velja za eno najpomembnejših političnih teoretikov 20. stoletja. V Sloveniji se z njeno mislijo ukvarja zlasti Vlasta Jalušič. Foto: Kinodvor

Največjega zla ne povzročijo fanatiki, ampak "navadni" ljudje

Hannah Arendt v Kinodvoru
26. september 2013 ob 20:13,
zadnji poseg: 26. september 2013 ob 20:36
Ljubljana - MMC RTV SLO

Na platnu ljubljanskega Kinodvora v teh dneh gostuje Hannah Arendt, najnovejši film ene izmed vodilnih feminističnih režiserk. Margarethe von Trotta v njem razkriva okoliščine škandala, ki je izbruhnil, ko je politična analitičarka sojenje "nacistični pošasti" Adolfu Eichmannu sklenila spremljati hladnokrvno.

Na podlagi poročanj, ki jih je Arendtova v petih delih objavila v reviji New Yorker, je nastala ena najpomembnejših in najkontroverznejših knjig, kar jih je bilo kdaj napisanih o holokavstu: Eichmann v Jeruzalemu: poročilo o banalnosti zla. V SS-ovskem Obersturmbannführer judovska teoretičarka namreč ni hotela videti demoničnega utelešenja zla; mož, ki je organiziral množično deportacijo Judov v geta, se tako pred njo izrisuje kot ubogljiv birokrat, ki se je odrekel svoji sposobnosti lastnega razmišljanja in kapaciteti odpora, ter raje izbral vlogo zagnanega delavca in izvrševalca ukazov.

S svojim razmišljanjem o banalnosti birokratskega nosilca zločina, ki "ni nič drugačen od mene ali tebe" ("Celo nahod je imel!", po prvem dnevu na sodišču presenečeno ugotovi Arendtova), je tako vpeljala novo fenomenologijo zla kot nečesa, kar se prikrade sistematsko, kot je v pogovoru po premieri filma izpostavil sociolog Gorazd Kovačič.

"Ko se je proces proti Adolfu Eichmannu odvijal, je bil njegov pomen v tem, da sploh pride v splošno zavest," dogajanje filma zgodovinsko umešča Lev Kreft. "V tistem obdobju niti beseda holokavst še ni bila razširjena: Judje so uporabljali besedo shoah, ki ima biblijsko konotacijo. Šlo je za to, da so se ljudje morali zavedeti, kaj se je sploh zgodilo. In del zavedanja je tudi to, kar je hotela Hannah Arendt s svojim mišljenjem doreči."

Zgodba, ki je zasnovana skoraj dokumentarno - večina dialogov so neposredni citati iz knjig, zasebne korespondence ali dnevnikov Hannah Arendt, opozarja politologinja Vlasta Jalušič - se pod taktirko Margarethe von Trotta odvija na dveh ravneh. Na eni strani je izbor biografskih pripetljajev iz življenja portretiranke (od njene ljubezenske zveze z Martinom Heideggerjem v študentskih letih pa do zakonskega življenja z marksističnim filozofom Heinrichom Blücherjem, ki je rad skočil čez plot, in seveda njene poti v Jeruzalem). Interpretativna, analitična plat filma v isti sapi prek afere, ki je izbruhnila po objavi omenjenega poročila, predstavi filozofijo Arendtove, ki jo je vprašanje zla obsedalo vse do smrti.

Ključen vir moči totalitarnih režimov je, po mišljenju Hannah Arendt, kolaboracija - in to ne samo kolaboracija storilcev, ampak tudi opazovalcev in celo žrtev. Teza, da dobršen del Judov pri holokavstu ni bil nedolžen, je srž filma in obenem jabolko spora, zaradi katerega je newyorška (in širša) javnost Arendtovo po objavi njenega poročila obtožila, da poskuša za nezamisljivi zločin okriviti žrtve, je po projekciji povzel Kovačič. Obenem pa vidimo, kako so vzorci črednega obtoževanja, distanciranja ni prekinjanja prijateljstev prizadeli tudi samo avtorico v njenem zasebnem življenju.

"Film lepo pokaže, kako ljudje mišljenje zamenjujejo s tem, čemur Lacan pravi univerzitetni diskurz. Hannah Arendt ne nastopa s pozicije tistega, ki ve, pač pa nekoga, ki praska po najbolj grobih vprašanjih, ki so tudi njena stiska in njena travma," razmišlja Kreft.

Brez cenene razčustvovanosti
Film, v katerem v vlogi Arendtove blesti Barbara Sukowa, se ne zateka k melodrami ali nepotrebnemu glorificiranju zgodbe: gledalci smo tako spet in spet priča prizorom dolgotrajnega, suhoparnega procesa oblikovanja zapiskov v knjigo, med katerim naša protagonistka s cigareto med prsti živčno koraka po sobi. Namesto kampanje za naklonjenost njeni portretiranki in cenene sentimentalnosti nam von Trotta tako ponudi pretehtan in hladnokrven portret, ki ga v nobenem trenutku ne zamegli pokroviteljsko sočutje do težke, čustveno izčrpavajoče tematike.

VIDEO
Hannah Arendt
Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
slonček15
# 26.09.2013 ob 22:19
Dober prispevek in vabilo k ogledu. Bo treba it. Predvidevam da spet Ana Jurc. Plus!
samoraj
# 27.09.2013 ob 10:36
“The hottest places in hell are reserved for those who, in times of great moral crisis, maintain their neutrality.”

― Dante Alighieri, Inferno
Jasminelle
# 27.09.2013 ob 09:37
jah, si pač eden onih večnih "navadnih" forumskih komentarjev, ki niso zmožno razumnega posta spisat in je skoraj vsak, ki ga preberem, poln najbolj škodljivih ideoloških predpostavk. tako kot 90% mmc-jevcev. če je to odraz splošne družbene zavesti, pol se pač nikoli nismo iznebil fašizma. ki ga na oblast verjetno ni spravila podpora petih ljudi?
Jasminelle
# 26.09.2013 ob 22:48
@jan-resnik; dramatiziraš tako pri njuni medsebojni vezi kot pri heideggerjevi vezi z nacizmom. nič od tega ni bilo tako intenzivno, zato pa znatno bolj kompleksno, predvsem pa odrinjeno v obskurnost odnosov v akademiji, kjer ljudem večinoma v principu manjka stika z realnostjo in se grejo svoje bolj ali manj subtilne telenovele. not so important.
aleksandrova
# 27.09.2013 ob 10:01
"Hannah Arendt velja za eno najpomembnejših političnih teoretikov 20. stoletja."

Kot je Margarethe von Trotta režiserka in ne feministični režiser, je Hannah Arendt politična teoretičarka in ne teoretik. To ni nepomembno, sploh pa ne v kontekstu teh oseb, nacionalnega medija in novinarki.
Krimsky
# 30.09.2013 ob 07:11
Svojeglave, uporne, trmaste, načelne, dosledne, brezkompromisne ... ženske so silno redke, preštejemo jih skoraj na prste, a Hannah Arendt zagotovo spada mednje.
~
Njena znana misel 'Nihče nima pravice ubogati.' – postavi na glavo vse, kar se nam je do sedaj dozdevalo, da vemo o življenju. Že v rani mladosti namreč pokasiramo over-dozo pohval 'priden', ki so kajpak posledica tega, da ubogamo. In ne smemo se čuditi, če 'delati tisto, kar je všeč drugim in nam prinaša priznanje' ponotranjimo in nam postane življenjsko vodilo.
~
Resen problem pri ubogljivosti namreč nastane, ko ubogamo tudi takrat, ko ne bi smeli. V znamenitih Milgramovih eksperimentih [http://sl.wikipedia.org/wiki/Milgramov_
eksperiment] so eksperimentatorji 'žrtev' v 65% mučili 'do smrti'. Ker so zgolj ubogali. Tako kot nacistični rablji.
~
Kultura ubogljivosti nas torej pripelje – do banalnosti zla. Izhod bi bil preprost – načrtno in sistematsko podpiranje neubogljivosti kot najvišje vrline. Ampak – a smo pojedli že dovolj žgancev za kaj takega?
Jasminelle
# 27.09.2013 ob 09:38
dejandeju odgovarjam, komentatorju.
Globlje
# 27.09.2013 ob 09:35
Komaj čakam na ogled. Razmišljanje Hanne Arendt sem vedno videl kot zelo izvirne in globoke.
jan-resnik
# 26.09.2013 ob 22:38
Zanimivo je to, da je doživela nacizem, hkrati pa je ljubila nacista - ki je kot profesor (član Naci stranke) Jude spravljal z Univerze in bil 5 let po drugi svetovni vojni prepovedan pri opravljanju javnih funkcij. Ljubila ga je pred vojno, v času vojne in - kar je vsaj zame največji šok - še po vojni.

Ljubila je torej svojega morilca.
aralaral
# 27.09.2013 ob 10:10
dober napovednik, moram videti ta film ... zanima me, če vsebino poveže z vsemi ideologijami, t.i. dobronamernimi in zlonamernimi ... ker je na koncu vse isti šit
DejanD
# 27.09.2013 ob 05:04
"Največjega zla ne povzročijo fanatiki, ampak "navadni" ljudje"

To je pa največja bedarija, kar sm jih v dolgem času prebral.
Kazalo