V okviru izolskega filmskega festivala Kino Otok se je prejšnji teden na obali ustavil Jorgos Lanthimos - morda pri nas najbolj znani predstavnik novega, "čudaškega" grškega vala (pa čeprav je sam prepričan, da o kakšni "šoli" novega grškega filma ni mogoče govoriti) - čigar Podočnik je predlani v Benetkah odnesel nagrado un certain regard in nominacijo za oskarja (in ne nazadnje tudi vodomca na Liffu). Lani nas je na ljubljanskem festivalu bolj ali manj osuple pustil njegov najnovejši film, Alpe, ki je po gostovanju v Izoli zdaj znova na ogled tudi v Kinodvoru.

Alpe, ki žanrsko nekako lovijo ravnovesje med komedijo absurda in nasilno tragedijo, nas, podobno kot Podočnik, in medias res postavijo v sredo, kjer vladata strog red in neizpodbitna avtoriteta - tokrat pa to ni družina, ampak nekakšna organizacija, Alpe. Poleg vodje, Mont Blanca (nadeli so si namreč imena posameznih gora), so to še medicinska sestra, mlada gimnastičarka in njen nepopustljivi trener. Njihova edina naloga: da bi svojcem in prijateljem nedavno umrlih pomagali preboleti izgubo, začasno prevzamejo vlogo ljubljenega pokojnika. Postanejo lahko ljubka hčerka, ljubeča žena ali stari prijatelj - z vsemi banalnimi posebnostmi vred, pa naj gre za najljubšega igralca ali alergijo na mlečne izdelke. A seveda tovrstno "nadomeščanje" ni brez nevarnosti: kaj se zgodi, kot se igralec preveč zlije s svojo vlogo?

O tem, zakaj igralci niso nujno najbolj primerni za nastopanje v filmih, o tem, kako je trenutno v Grčiji snemati filme, o čaru nevarnosti in še marsičem je naš bradati sogovornik - morda se ga spomnite iz stranske vloge v še eni lanski grški uspešnici, Attenberg - spregovoril v Izoli.

Alpe sem zdaj videla dvakrat in druga izkušnja je bila od prve - na lanskem festivalu Liffe - popolnoma drugačna. Če človek ve, v čem je glavna "finta" filma, ga gleda s popolnoma drugimi očmi. A sami s kakšnimi namigi ne priskočite na pomoč: vsaj prve pol ure filma ni niti posredne razlage tega, s čim se naši protagonisti ukvarjajo. Ali gledalca v zgodbo raje vržete in medias res in potem čakate, da izplava iz zmede?

Tudi sam raje vidim, kadar mi film, ki ga gledam, pusti, da sam pridem do svojih sklepov. Dosti zanimiveje je, če nekaj razkrivaš korak za korakom, ne pa, da že na samem začetku položiš vse karte na mizo. Načeloma v svojih filmih rad pustim prostor tudi za gledalce in njihove interpretacije, in sicer že na ravni vsakega posameznega prizora, ne samo celotne zgodbe. Gre za čisto splošen pristop, ne samo za naravo te konkretne zgodbe.

Pojasnite mi, kako ste prišli na nenavadno idejo za zgodbo o skrivnostni, avtokratski organizaciji, ki lahko človeku priskrbi nadomestilo za umrlega človeka.

Ni šlo za en sam preblisk, ampak za celo vrsto pogovorov z Eftimisom Filipoujem, s katerim sva napisala že scenarij za film Podočnik. Na neki točki sva se začela pogovarjati o tem, kaj se zgodi potem, ko umreš. Se te bo kdo spominjal in ali je sploh pomembno, da bi se te? Bo to komu spremenilo življenje? Počasi naju je začelo zanimati vprašanje, kako se pokojnikovi bližnji spopadajo z izgubo ljubljene osebe. Do kakšnih skrajnosti bi šli, da bi zapolnili praznino, ki jo za seboj pusti smrt bližnjega? Najprej sva imela zgodbo, v kateri se liki v pismih in telefonskih klicih žalujočim pretvarjajo, da so nekdo, ki je umrl, potem pa sva počasi prišla do ideje za bolniško sestro, ki dela na urgenci in je tako vsak dan v stiku z ljudmi, ki izgubijo svojce. Če ima z ljudmi resničen stik - ne le prek telefonske linije ali pisem - stvari v hipu postanejo kompleksnejše. Na koncu sva sklenila, da bo zgodbo zanimiveje povedati s stališča ljudi, ki to uslugo "substitucije" nudijo, kot pa s stališča tistih, ki jo potrebujejo.

Alpe bi se dalo razlagati tudi takole: vsi ljudje nismo nič več kot le slabi igralci, ki se obupano trudimo najti vlogo, ki bi nas izpolnila. To se zdi zelo mračen življenjski nazor.

Ne vem, ali je to pesimistično, se mi pa zdi, da je resnično. Lahko bi seveda tudi rekli, da smo dobri igralci - večini v vsakodnevnem življenju vloge uspevajo. Sicer pa življenje ni drugega kot igranje vlog: svoje obnašanje nenehno prilagajamo temu, s kom se pogovarjamo, kakšne so okoliščine in kaj skušamo doseči. Ne vem, ali je to dobro ali slabo in ali bi življenje lahko bilo tudi drugačno, ampak tako je.

V svoje filme vam vedno uspe vnesti nekakšen rahlo grozeč občutek nevarnosti. Človeku se ves čas zdi, da bi se kateremu koli protagonistu v katerem koli trenutku lahko "utrgalo" …

Nevarnost ... (Smeh.) Ja, tudi jaz ne vem, kako naj temu rečem. Definitivno iščem zelo specifičen ton. Ne gre za očitno komedijo, niti za grozljivko ali dramo, ampak za nekakšno mešanico ... ali pa se žanri izmenjujejo in te film vodi skozi različna razpoloženja. Če uspeš v gledalcu hkrati izzvati smeh, grozo in čudenje, je to nekako celovitejša izkušnja. Je pa to tanko linijo med žanri težko najti, ker imajo ljudje zelo različne predstave o tem, kaj je denimo strašljivo. Včasih, ko Alpe gledam z občinstvom, je občutek, ki visi v zraku, o tem, kakšne vrste film gledamo, povsem drugačen kot kdaj drugič. Dejstvo je, da filma, v katerega skušaš spraviti toliko različnih tonov, ne moreš povsem nadzirati.

Kakšne so prednosti angažiranja "naturščikov"? Zdi se, da vam je ta pristop blizu: ne nazdanje ste tudi sami nastopili v Attenbergu Athine Rachel Tsangaris, pa niste igralec. Se vam zdi, da lahko iz nešolanih igralcev izvabite bolj "naravne" reakcije? Obenem se to zdi v nasprotju s samim bistvom Alp, ki so zgodba o ustvarjanju umetnega sveta, o pretvarjanju. Tudi sicer imajo v vaših filmih igralci zelo specifičen, najbrž namerno karikiran način podajanja replik.

"Naturalistično" igranje ni v mojih očeh nič prepričljivejše kot kakšno drugo. Igralci, ki skušajo na čim bolj naturalističen način prikazati čustva, so nekaj najbolj nenaravnega, kar si lahko zamislim. Saj je tako ali tako vse nek lažni konstrukt, ali ni? Snemamo film - kaj je to drugega kot pretvarjanje? Še v dokumentarcih ljudje nekako nastopajo. Tudi mene te kategorije "naravnosti" in "pretvarjanja" rahlo medejo - ne poskušam se ukvarjati z načelnimi izhodišči, ampak raje poiščem ljudi, za katere se mi zdi, da bodo njihove lastne osebnosti v filmu izstopale. Njihove značajske poteze skušam zliti z njihovimi liki. V končni fazi si seveda želim, da bi liki in okoliščine, v katerih se znajdejo, izpadli naravno ... je pa res, da se da k temu pristopati z različnih smeri.

Kar se pa tiče zaposlovanja naturščkov: mislim, da igralci niso nujno najprimernejši za nastopanje v filmih. V gledališču se mi zdijo super, pred kamero pa je včasih preveč očitno, da igrajo. Precej bolj zaupam ljudem brez formalne igralske izobrazbe; že mogoče, da so kdaj nerodni ali naivni, ampak zame v sebi nosijo dosti globljo resnico kot igralci. Je pa interakcija enih in drugih pred kamero včasih zelo zanimiva: ker ne vedo, kaj lahko drug od drugega pričakujejo, je v zraku nekakšna nevarnost. No, pa sva spet pri tej besedi! Mogoče je to eden izmed načinov, kako svojim filmom vdihujem nevarnost. Skupaj postavim dva človeka, ki ne vesta natančno, kako bi se morala obnašati in sta zato bolj ranljiva.

Lani mi je Athina Rachel Tsangari v intervjuju omenila, da je bil vaš celovečerni prvenec Kinetta ključnega pomena tudi zato, ker je nekako simboliziral stanje duha grških filmskih ustvarjalcev na prelomu stoletja, ki so se naveličali čakanja na državno podporo in sklenili ustvarjati brez nje. Govorila je celo o kolektivnem "besu". Ste tudi sami situacijo doživljali kot tako?

Popolnoma absurdno se mi zdi, da se do tistega trenutka nismo spomnili, da lahko film posnamemo tudi brez čakanja, da nam država nameni kakšna sredstva. Mogoče se sliši neumno, a je res. Edini filmi, ki so jih snemali pred tem, so bili tisti z državno podporo. Do korita je po navadi prišlo le nekaj uveljavljenih režiserjev, mlajša generacija pa je bila iz procesa snemanja filmov izključena. Kinetta je bil najbrž res prvi popolnoma neodvisno posneti film, ki je imel tudi določeno mero mednarodnega uspeha.

Ne vem, ali smo vsi čutili bes, smo pa morali narediti ta mentalni preklop in ugotoviti, da obstaja tudi drugačen način snemanja filmov. Seveda ni enostavno, ampak če si tega zares želiš, boš že našel somišljenike in način. Še posebej po čisto nepričakovanem uspehu Podočnika so Grki ugotovili, da film ni nujno manjvreden samo zato, ker je bil posnet za drobiž, in da se lahko mirno kosa s kakimi "večjimi" filmi, če je njegovo jedro dobro. Seveda pa ne vem, kdo lahko o tem presoja.

Se vam zdi, da se bo trenutna gospodarska kriza za grške filmske ustvarjalce 21. stoletja v retrospektivi izkazala za formativno izkušnjo? Je bil že Podočnik nekako mišljen kot subverzija tradicionalne grške samopodobe, kot zibelke evropske kulture in civilizacije, kot sončnega sredozemskega paradiža?

Ni šlo ravno za zavestno odločitev, res pa je, da tiste zanimive stvari ne ležijo na peščenih plažah in lepih otokih. Ali pa morda ležijo tam, a se kažejo na čisto drugačen način. Nisem pa skušal načrtno subvertirati ustaljene predstave o Grčiji.

Ali tudi vi menite, da se ne da govoriti o "šoli" novega grškega filma? Se vam zdi trenutna filmska produkcija preveč heterogena, da bi v njej lahko iskali skupne imenovalce, kot to radi počnejo selektorji festivalov?

Strinjam se, da v novem grškem filmu ne moremo iskati nobene enotnosti ali skupne filozofije in da tudi ne moremo govoriti o kakem gibanju. Nekaj čisto naravnega je, da mlada generacija na neki točki začne snemati popolnoma drugačne filme, kot so jih tisti pred njo, obenem pa da tudi med seboj nimajo veliko skupnega - razen morda kakih tehničnih značilnosti, ki jih potem opažajo in razvrščajo drugi. To se mi zdi nekaj pozitivnega: pomeni, da premoremo individuume, ki si upajo biti drugačni in ki dejansko imajo kaj povedati. Niso si rekli: "Okej, odkrili smo torej način, kako delati filme, ki so na mednarodnih festivalih opaženi. Snemajmo zdaj vsi po tem principu!" Seveda še vedno nastajajo tako dobri kot slabi filmi, ampak zdaj je tujina vsaj pozorna na to, kaj počnemo v Grčiji.

Predstavljam si, da je trenutno v Grčiji najbrž skoraj nemogoče dobiti državna denarna sredstva, tudi če bi jih hoteli. Vseeno pa nominacija za tujejezičnega oskarja človeku najbrž odpre kakšna vrata. Imate v delu kakšen nov film?

Trenutno delam v tujini. Uspeh Podočnika mi ni v Grčiji filmskega dela olajšal niti za las. Pravzaprav smo Alpe posneli v še slabših okoliščinah. Kriza sicer situacije ni bistveno spremenila - kot sem povedal, državne podpore že prej ni bilo - gotovo pa je ni olajšala. Če je Podočnik dobil vsaj nekaj državnega denarja, ga Alpe niso dobile nič, in smo imeli zato zanje še nižji proračun. Šele zdaj, ko se je film izkazal za uspešnega, počasi dobivamo delno podporo oziroma se nam ta ponekod šele obeta. Uspeh ti pri nas lahko pomaga morda le toliko, da se prebiješ h kakšni tuji produkciji, ne olajša pa ti snemanja kakšnega naslednjega grškega filma. Ljudje ne drvijo ravno investirat v grške filme. In če že imam priložnost za delo v tujini, jo bom izkoristil. Zakaj pa ne? Tudi če bi bilo v Grčiji vse skupaj lažje, bi me zanimalo, kako je snemati filme še kje drugje. Rad vidim, kako na zgodbo in like vpliva drugačna pokrajina in novi ljudje, ki jih najdem v tujini.

Kaj je torej ta negrški projekt, s katerim se ukvarjate?

Negrški film je angleški film, ampak v bistvu še ne vem, kateri. (Smeh.) En scenarij piševa z Eftimisom Filipoujem, obenem pa sodelujem še pri eni britanski zgodovinski drami, ki si je nisem sam zamislil, jo bom pa režiral. V zraku je še nekaj drugih stvari ... V ognju moraš imeti več želez, na neki točki se bo vsaj iz enega kaj izcimilo.

V tem je pravzaprav glavna razlika od Grčije. Predprodukcija vsakega filma traja neprimerljivo dlje, ker se mora koordinirati cel kup nekih različnih ljudi in ker gre financiranje po uradnih kanalih. Približno dvakrat dlje ali pa še več traja, preden končno lahko začneš snemati. V Grčiji si preprosto rečeš: "Dobro, nimamo nič denarja. Pokličite vse svoje prijatelje in naslednji teden bomo nekaj posneli."

Ana Jurc