O tem, kaj trenutno pomeni biti grški filmski ustvarjalec, smo se pogovarjali z Athino Rachel Tsangari.

Če si še niste, imate še nekaj dni čas, da si v Kinodvoru ogledate Attenberg, drugi celovečerec grške režiserke Athine Rachel Tsangari, ene izmed predstavnic "novega čudnega vala" sodobne grške kinematografije - oznaka, ki se ji sama, kot lahko preberete v nadaljevanju, upira.

"Antropološka drama" Attenberg načenja teme sodobne grške družbe, odtujenosti posameznika in tabujev, povezanih z umiranjem in spolnostjo. Vse to počne na neverjetno duhovit - ali pa nedoumljiv, kajti na gledalce ima film po navadi polarizirajoč učinek - način, ki vključuje tako elemente klasičnih dokumentarcev sira Davida Attenborougha kot skeče Monty Pythonov in elemente čistega absurda. Ali, če si izposodimo besede selektorja Liffa Simona Popka: "Gre za žlahten primer filmske alegorije, ki o velikih oziroma pomembnih stvareh za Grčijo in Grke (nekrofilsko oklepanje preteklosti in zgodovine, cerkveni tabuji) spregovori nevsiljivo, komajda opazno. Predvsem pa Attenberg ni film za nasprotnike družinskega zakonika." In ob tem naj omenimo še (za gledalca) najbolj bizaren prizor poljubljanja, kar jih boste kdaj videli.
Tsangarijeva človeku ne olajša sledenja smernicam, ki si jih je zastavil za intervju. Na vprašanja odgovarja počasi in med presledki, ki si jih vzame za premislek, rada odtava h kakšni čisto tretji temi. Ko ugotovi, da se moje, po njeni presoji zelo "ameriške dikcije" ne da pripisati študiju v ZDA, ampak kar lepo gledanju ameriških filmov, se navdušeno vrže v razlago, kako zelo ji je pri srcu Quentin Tarantino in kako je skušala od njega prevzeti filozofijo, da se je treba med snemanjem zabavati, ne pa samega sebe jemati smrtno resno. Podobno entuziastično začne zastranjevati, ko opazi oglas za Potomce Alexandra Payna ali pa lesene kocke, s katerimi je okrašena kavarna Kinodvora.
Družbo ji je med obiskom Ljubljane, kjer se je režiserka nazadnje mudila v času Liffa, delala tudi 27-letna protagonistka filma, Ariane Labed. Čeprav se je rodila v Atenah, je svoje otroštvo preživela v Nemčiji in Franciji in se je morala za Attenberg, svojo prvo igralsko vlogo, grščino šele naučiti. Če človek ob tem upošteva še, da je študirala ples in ne igre, je pravzaprav osupljivo, kako zelo organsko se je stopila z vlogo "družbeno neprilagojene" Marine, dekleta, ki se ji pri triindvajsetih letih človeška vrsta zdi "čudna in odbijajoča". Sama nad seboj ni videti pretirano impresionirana ("To je pač naloga igralca - da si postavi težek izziv") in jo med intervjujem bolj zanima recenzija njenega naslednjega filma, Alpe, v neki francoski reviji. ("Ni preveč pohvalna kritika," se kislo nasmehne. "No, tako tako.")

Vaši filmi predstavijo povsem drugačno Grčijo, kot smo je bili včasih navajeni iz "mainstream" grške produkcije oz. hollywoodskih filmov z "grško" tematiko. Nikjer ni nobenega sonca (zdi se, da je vreme ves čas sivo in oblačno) in ne duha ne sluha ni o kakšni veliki, glasni grški družini. Se za tem skriva zavestna odločitev pokazati "drugi obraz" Grčije?
Attenberg absolutno ni prvi film, ki je poskušal narediti kaj takega - omeniti je treba Angelopolousa, Ekonomeidesa, Lanthimosa in tako dalje. Obstaja cela generacija pred našo, ki je podobne stvari že počela, pa ni bila deležna tako velike publicitete, kot je je trenutna serija filmarjev.

Noben prelom s tradicijo v kakšni nacionalni kinematografiji ni nekaj vnaprej premišljenega, ampak se zgodi intuitivno. Včasih je tudi stvar naključja. Saj poznate teorijo o tem, kako nastajajo novi sistemi: nekje na drugem koncu sveta metulj zamahne s krili in to po seriji med seboj povezanih naključij nekako pripelje ... (Se izgubi v svojih mislih).
Predlani je Podočnik Giorgosa Lanthimosa na ljubljanskem filmskem festivalu dobil nagrado občinstva; lani smo lahko videli retrospektivo novejšega grškega filma. Nekateri obiskovalci, ki niso vedeli, kaj naj pričakujejo, so bili po ogledu milo rečeno osupli. Na tak način pripovedovanja zgodb preprosto niso navajeni. Kaj po vašem mnenju druži novejše grške režiserje?
Nič. (Daljša tišina.) Nisem silna oboževalka celotnega koncepta tega novega "grškega vala" ali "gibanja". Mislim, da kakšna šola niti ne obstaja. Vsi ti filmi so med seboj tako zelo različni in ne zdi se mi pošteno, da ... Obenem gre pa tudi za modno muho. Pred tremi leti je bil to romunski film; ko se bo svet naveličal "čudaškega grškega vala", bo pa na vrsti Slovenija.
No, ne vem, če ...
Nikoli ne veš. Morda je ravno zdajle nad Pacifikom metulj ... (smeh)
Finančni zlom, s katerim se je Grčija prisiljena ukvarjati, je verjetno imel velik vpliv na domačo filmsko produkcijo. Na koga se producenti lahko obrnejo za sredstva in ali so režiserji pogosto prisiljeni oklestiti velikopoteznost svojih filmov? Kaj pa tematike? Preveva nove filme eksistencialni angst?
Skušam biti korektna do vprašanja, tudi zato, ker se tudi sama trudim razumeti, kaj pomeni biti režiser v Grčiji, ali res obstaja nekakšno gibanje - in še posebej, ker sem se zavestno odločila ostati v Grčiji, tam snemati in imeti lastno produkcijsko podjetje.
Odraščali smo v deželi, kjer ti na vsakem koraku vbijajo v glavo, da je to najbolj fantastična, najpomembnejša država, ne samo v Evropi, ampak na vsem svetu, zibelka civilizacije, jezika in kulture, država, ki je izumila polovico svetovnega besedišča - potem pa se ozreš okrog sebe in ne vidiš ničesar od tega. Misliš si: Pa kdo me tukaj 'zafrkava'?! Pitate me s samopoveličevalnimi idejami o tem, kdo in kaj smo, obenem pa ste me popolnoma ponižali in pustili na cedilu kot kot državljanko, kot ateistko, kot razmišljujočo osebo.

Če je med nami (režiserji, op. n.) kakšna podobnost, je to gotovo v tem, da so naši filmi v večji ali manjši meri vedno izraz besa. Ogromno jeze je in to na dan plane v filmih, kakršen je bil, denimo, Straight Story (iz leta 2006, režiserjev Vladimirosa Kiriakidisa in Efi Mouriki, op. n.). Politično je to za Grčijo zelo pomemben film; govori o homoseksualnosti, a ne gre samo za istospolno ljubezen in strast, ampak za družino, ki je v vseh (drugih) pogledih enaka drugim družinam. Za Grčijo je to nekaj, kar ruši tabuje.

Podočnik je bil prav tako groba brca v trebuh grške družbe in njene samopodobe. Vse skupaj je posledica tega, da nas je sistem, ki naj bi obstajal zato, da bi nas podpiral, pustil na cedilu. Na cedilu nas je pustil grški filmski center, ker je njega na cedilu pustilo ministrstvo za kulturo. Ministrstvo je na cedilu pustila vlada, vlado Evropa, Evropo svetovni bankirji, bankirje pa ... no, bankirjev ni nihče pustil na cedilu. Gre za verižni učinek. Vse skupaj je bilo zelo dobro za odraščanje generacije po letu 2000.

Na pragu novega tisočletja so nastali trije zelo pomembni filmi: From The Edge of The City Constantina Giannarisa, Matchbox Yannisa Economidesa in Kinetta Giorgosa Lanthimosa. Ti filmi zaznamujejo "obdobje besa", o katerem sem govorila prej, obenem pa so izraz stališča: "Ne bom čakal na grški filmski center, da mi priskrbi denar ali da mi pove, kaj smem snemati in česa ne, pač pa se bom lotil dela."

Kinetta je bil zelo majhen film - posnela ga je ekipa šestih ljudi - pa niti nismo vložili prošnje za sredstva v filmskem centru, ker nam je bilo jasno, da ni nobene možnosti, da bi bili uslišani. (Tsangarijeva je pri projektu sodelovala kot producentka, op. n.) Scenarij ni bil niti pomotoma podoben predstavi, ki jo je grški film imel o samem sebi. Vse je moralo biti bodisi kopija Angelopolousa, komedija v slogu Moje velike grške poroke ali pa skrajno retro, nostalgičen političen film o trpljenju v komunistični Grčiji ali kaj podobnega. Kinetta ni bila nič od tega.
Domovino ste zapustili pred več kot desetimi leti in se šli izpopolnjevat v ZDA. Se vam zdi, da zato svojo domovino vidite v drugačni, bolj objektivni luči?

Attenberg ni film o Grčiji. No, do neke mere pač mora biti grški film, ker je bil posnet v Grčiji, v grščini in z večinoma grško ekipo - ampak ne morem reči, da sem posnela film o Grčiji. Dve leti pozneje smo globoko v krizi in ... Mogoče lahko razumem, zakaj se zdi, da je komentar trenutnega stanja, ampak to ni bilo vnaprej premišljeno. Film je pač proizvod svojega časa, določenega zeitgeista. Predvsem je Attenberg delo nekoga, ki se ji zdi, da ne spada v to, kar bi moralo biti njeno naravno okolje. Taka je osrednja junakinja, ki jo obenem igra dekle, ki je prav tako tujka. Ariane sicer nisem izbrala zaradi tega - ljudi na avdiciji nisem spraševala: "Se počutiš tuje?" - sem pa to vsekakor začutila, ko sva se prvič spoznali.
Ariane, kaj je bil za vas največji izziv pri tej vlogi? Prej ste omenili, da ste se morali svoje replike naučiti fonetično, ker grško še niste znali, obenem pa je vloga tudi fizično zahtevna, od oponašanja živali do tega, da ste se morali popolnoma sleči.

Ariane Labed: Največja težava zame je bil jezik. Pred snemanjem me je bilo precej strah, ko smo enkrat začeli, pa je vse steklo zelo naravno, samo od sebe.
V preteklosti ste odnos med Marino in obema moškima v njenem življenju opisali kot shemo klasičnega ameriškega vesterna. Kaj ste mislili s tem?
Ariane (užaljeno): Pa saj ne gre samo za dva moška!
Athina: V filmu je pravzaprav več trikotnikov. Načeloma je tri številka, ki mi je bližje kot dve; pri vsem, kar počnem, sem tako bolj sproščena. (Premišljuje.) Za kaj gre? Ko začneš pisati - trenutno sem pravzaprav sredi tega procesa -, moraš intuitivno poiskati že prej obstoječo obliko, po kateri strukturiraš svojo zgodbo. Vestern in grška tragedija imata zelo podobno strukturo; vestern je, podobno kot muzikal, ena izmed mutacij arhetipske oblike grške tragedije. V ospredju sta vedno dva glavna, tragična junaka, ki ju povezuje tretji. V vesternu sta to po navadi dva revolveraša, ki ju čaka dvoboj; ampak potem je tu še tretji, njuna skupna nemezis, skupna preteklost ali pa ženska, ki je za oba predmet hrepenenja.
Zame je bilo pripoved lažje strukturirati tako, da sem se naslonila na tradicionalno aristotelovsko narativno obliko. Tako se je rodila ideja, da bi se ti dve "kavbojski dekleti" že v prvem kadru spopadli pred zidom, kot se v vesternih zgodi šele v zadnjem prizoru - s to razliko, da namesto orožja uporabljata jezika. Oziroma v prizorih, kjer imitirata "trapaste hoje" montypythonovcev, svoji vagini. To ni hotel biti feminističen statement ali kaj podobnega ... Joj, umrla bi, če bi tako izpadlo! To je moja nemezis: da bi me, ker sem ženska, videli kot avtorico "feminističnih filmov". Na ženske ne gledam kot feministka, ampak kot antropologinja: razumem svojo vrsto; rada bi jo raziskovala in se o njej pogovarjala.
Zanimiva se mi je zdela ideja dvoboja med Marino in Spyrosom ... hotela sem izčrpati idejo trikotnikov: Marina, oče in odsotna mati, Marina in Bella, med katerima je Spyros, inženir in Marina, med katerima je oče, in tako dalje.
V New Yorku ste študirali teorijo uprizoritvenih umetnosti. To pomeni, da ste podkrepljeni s teoretičnim znanjem o semiotiki, pomenu človeških gibov. V kolikšni meri so bila oponašanja živali v filmu torej naučena in v kolikšni improvizirana? Ariane mi je prej zaupala, da ste se pri dialogih zelo natančno držali scenarija.
Živalske sekvence so bile zelo naštudirane. Ariane in Evangelia (Evangelia Randou, v vlogi Belle, op. n.) sta med vajami improvizirali, poskušali izvesti različne gibe, med katerimi smo potem najboljše izbrali in ju nekako usmerili.
Ariane: Nekatere gibe sva skušali dobesedno prekopirati iz Attenboroughovih dokumentarcev, drugim sva dodali lastne elemente.
Athina: Ariane je klovn po naravi, zato lahko na duhovit način interpretira skoraj kar koli. Drugi vpliv pa so bili seveda Monty Pythoni in njihov skeč o ministrstvu za trapaste hoje. Ker sta bili igralki tako dosledni pri svojem delu, sta skušali elemente montypythonovcev zelo natančno oponašati. Zanimivo je bilo gledati, kako "piflarski" sta bili glede tega: druga drugo sta popravljali ...
Zanimivo bi bilo vedeti, kaj si o tem poklonu misli John Cleese. Ste mu poslali DVD?
To je pravzaprav zelo dobra ideja. Zdaj ko je DVD dejansko izšel, bi ga lahko poslali ... Ariane, boš ti? Kopijo bi morali poslati tudi Davidu Attenboroughu. Za projekt seveda ve, ker je dovolil uporabo odlomkov iz svojih dokumentarcev. Poskušali smo stopiti v stik z njim, ampak ne uporablja elektronske pošte. Ne bom rekla, da se je odrezal od sveta, ampak ... Hoteli smo ga povabiti na britansko premiero, ampak ga ravno takrat ni bilo v Angliji. Poslali smo mu faks - da, uporablja faks! Upam, da je film videl. Res imam tremo pred tem, kaj bi si morda mislil; rada bi vedela, ali mu je všeč, ali ga je spravil v zadrego ali pa ga močno razjezil.
Z izjemo Vangelisa Mourikisa, ki igra Marininega očeta, v filmu niste zaposlili izkušenih igralcev, ampak med drugim plesalko in celo režiserskega kolega (Giorgos Lanthimos, režiser Podočnika, igra Marininega morebitnega partnerja, op. n.) Zakaj? Se vam je zdelo, da boste od "naturščikov" dobili bolj iskren nastop?

Sama se neskončno bojim manjerizma: vznikanja filmov, ki bodo samo "mali Podočniki" ali "mali Attenbergi". Moja največja vloga pri nastajanju filma je, da skušam preprečiti afektiranost in manjerizem, da sem na preži za vsem, kar ne deluje pristno. Med nepristnostjo in izumetničenostjo je namreč velika razlika. Izumetničenost mi je silno všeč, na prenarejanje pa sem alergična.

Naslednji film, ki ga bom posnela, bo veliko bolj naturalističen, ker me to trenutno privlači. No, ne bo nekakšna ameriška indiekomedija, tega bi me bilo prav tako groza. Po drugi strani pa so mi filmi, kakršen je Potomci, silno všeč. Ste ga videli? Vidi se, da Alexander Payne razume minimalistično strukturo in tragedijo, vnaprej napovedano usodo. Zelo grško. Zdi se, da imamo neki vgrajen mehanizem za samouničenje (smeh). Silno mi je pri srcu tudi lik Georgea Clooneyja v tem filmu. Posameznik z veliko napakami, nekdo, ki se zaveda, kako zelo omejen je, in ne skuša zares spremeniti niti sveta niti samega sebe. Na svoj način se potrudi, ampak se ne obnese najbolje ... To mi je blazno všeč! Tako pač z ljudmi je.
Ariane: Meni ni bila všeč starejša najstnica. Zdi se mi, da je bil to edini kliše v filmu.
Athina: Težko je posneti lik najstnice, ki ne bi bil kliše. Film mi je bil tako všeč ne nujno zaradi načina, kako je bil posnet, ampak zaradi ideje, da se oče in hčerka spajdašita proti mami. To se mi je zdelo briljantno. Osvežujoče je videti nekoga, ki je bil nominiran za oskarja in ki dela v Hollywoodu, pa ima še vedno inovativen pristop. To je lahko navdih za vse druge, ki bi radi posneli inteligenten film, pa čeprav na podlagi znanega, zlajnanega obrazca.
Na večino gledalcev največji vtis naredi prav najbolj "naturalistični" prizor poljubljanja. Ko sem pogledala okrog sebe v dvorani, se mi je zdelo, da je marsikomu skrajno neprijetno ...

Fino! Prav! Mišljeno je bilo, da naj bo neprijetno. Poljub je ... V poljubljanju je tudi element groze in tega po navadi v filmih ne vidiš. Filmi pokažejo samo vidik užitka in uspele poskuse poljubljanja. V resnici je v vsakem življenju cel kup ponesrečenih, groznih poljubov.
In v ta ponesrečen poljub nas film "butne" že s prvim kadrom ...
Vedno je lepo začeti na sredini. Sama sem izredno počasen človek in res sovražim začetke.
So-vra-žim. Celo telo me boli, ko se moram česa lotiti. Zato je zame zelo pomirjujoče, če začnem na sredini in se od tam prebijam proti začetku.
Attenberg je, se mi zdi, film, ki se zdi človeku bodisi skrajno duhovit ali pa sploh ne razume, kaj naj bi bilo na njem smešnega. Kaj se zdi - poleg komedije montypythonovcev - smešno vam?

Prismojene (ang. screwball) komedije. Samo pokažite mi Spencerja Tracyja in Katherine Hepburn v istem filmu, pa bom blažena. Trenutno me zanima screwball komedija kot žanr. Raziskujem, kako iz nje izluščiti osnovno strukturo in jo spremeniti v gonilo filma. Trudim se s pisanjem scenarija tako za prismojeno znanstveno fantastiko kot za tragedijo o dozorevanju 45-letne matere in njeni lastni seksualni revoluciji, posneli jo bomo v Austinu v Teksasu.
Nobenega izmed filmov še ne znam opisati; malo bom morala še razmisliti o tem, kako ju povzeti. Če ga bomo kdaj dejansko posneli, bo znanstvenofantastični film precej večji projekt od vsega, kar sem naredila v preteklosti. Ampak kadar moram delati povzetke, vsi moji filmi zvenijo tako zelo dolgočasno in klišejsko. Ne, res! "Dozorevanje mladega dekleta, ki se mora soočiti z bližajočo se smrtjo svojega očeta?!" Bi šli kdaj gledat ta film? Jaz že ne. Zdaj prihaja pa "seksualna revolucija 45-letne matere". Lepo vas prosim!

Ana Jurc