Glasovanje članov Akademije, ki odloča o nominirancih za oskarje, se je začelo v ponedeljek, z njim pa očitno tudi umazane protikampanje, ki jih morda sprožijo konkurenčni studii in ki so v zadnjih letih postale že tradicija. Najlažji pristop je izpodbijanje verodostojnosti filmov, ki naj bi bili posneti po resničnih dogodkih.

Igra imitacije (The Imitation Game) - v slovenske kinematografe prihaja 21. januarja - je zgodba o Alanu Turingu, genialnem matematiku, ki ga je britanska vojska med drugo svetovno vojno najela, da bi razvozlal sporočila nemškega šifrirnega stroja Enigma. Ostro kritičen blog pod okriljem spletne strani New York Review of Books zdaj filmsko ekipo obtožuje, da je malo preveč svobodno interpretirala zgodovinska dejstva.

"Izmaličeni" Alan Turing
Turinga film zreducira na "karikaturo mučenega genija", piše Christian Caryl, ki trdi, da je scenarij izmaličil resnično osebnost pionirja računalništva in narobe prikazal početje kriptografov, ki so "zlomili" Enigmo. Prikaz Turingove homoseksualnosti so "pošastne pomije", ki "resničnega človeka, živahnega in prodornega, spreminjajo v stereotipen lik geja, jokavega in šibkega, takega, kakršne homofobi najraje sovražijo".

Caryl kljub tem kritikam ne pride do sklepa, da bi bilo treba film "spregledati v prihajajoči sezoni nagrad" - točno to pa Washington Post v kolumni svetuje v povezavi z biografsko dramo Selma, dramo o boju za državljanske pravice v ZDA.

Drama Selma izhaja iz predpostavke, da je predsednik Lyndon B. Johnson oviral gibanje za državljanske pravice ter da je le obotavljaje in po sili razmer podprl vizijo Martina Lutherja Kinga, ki je zaživela v zgodovinskem pohodu iz Selme v Montgomery leta 1965. V svojem članku Joseph A. Califano, nekdaj sodelavec v kabinetu predsednik Johnsona, opozarja, da so zgodovinske nepravilnosti v Selmi tako velike, da bi ga bilo treba umakniti iz boja za kakršne koli filmske nagrade.

Protestni shodi so "bili v resnici L. B. J.-jeva ideja", piše Califano in pri tem citira transkripcijo telefonskega pogovora, v katerem Johnson Kingu predlaga, naj si podporo belcev okrepi tako, da v medije spravi fotografije rasističnega nasilja z ameriškega Juga.

"Trditve, žaljive do resničnih akterjev zgodovine"
Režiserka Selme Ava DuVernay se je že odzvala na Twitterju, češ da je ideja, da je shode predlagal Johnson, "dih jemajoča in žaljiva do temnopoltih državljanov, ki imajo zanje zasluge". "Pod črto: ljudje bi morali preizpraševati zgodovino. Ne verjemite meni na besedo in ne verjemite L. B. J.-jevemu predstavniku. Pustite, da zaživi v vas." Film na redni spored ameriških kinematografov prihaja šele naslednji teden.

Vse je del igre
Blatenje konkurence je čisto legitimen del oskarjevskega cirkusa, na to temo pišejo pri Varietyju. "Zapoved sezone nagrad je postalo, da samo najresnejši kandidati dobijo svoje kampanje blatenja, tako da so ti napadi najbrž celo dobro znamenje za studie," pišejo, in to ne brez sarkazma. "Prav gotovo se bodo pojavile še nove pritožbe, če upoštevamo, koliko zgodovinskih filmov je letos v igri. Po navadi je eksplozija tik pred 6. februarjem, ko se začne končna oddaja glasov."

Kakor koli že, izpodbijanje zgodovinske doslednosti lani ni škodilo drami 12 let suženj in prav tako ne Kapitanu Phillipsu ter Klubu zdravja Dallas. "Morda je Caryla, Califana in vse druge treba spomniti: igrani filmi niso dokumentarci ali zgodovinski arhivi. Filmi so," piše Variety. "Literati si svoboščine v povezavi z zgodovinskimi dejstvi jemljejo že vse od Shakespeara dalje," še izpostavijo. "Nekatere žrtve so trdile, vsaj neuradno, da imajo dokaze, da te kampanje začenjajo konkurenčni studii. Če je to res tudi letos, bi jih morale javno pokazati."

"Lani je imela pravilen odnos do teh zadev resnična Philomena Lee (njeno iskanje nezakonskega sina, ki so ji ga iztrgale katoliške redovnice, je Stephen Frears ekraniziral v dramo Philomena, op. n.). Ko so jo vprašali o zgodovinski točnosti filma, je skomignila z rameni in priznala, da se je ponekod oddaljil od dejstev, pri tem pa dodala: "Ampak to je film, tako da ni hudega."