Kinoteka je namreč (spet) še kako živa. Slovenska kinoteka je v osemdesetih (ko je bila še dvorana Jugoslovanske kinoteke) pomenila zbirališče ne le filmskih študentov in izvedencev, ampak vseh razmišljujočih Ljubljančanov. No, v zadnjih letih je bilo stanje precej manj rožnato; v oči je bodla predvsem razpadajoča dvorana s polomljenimi sedeži in naluknjano streho. Leta 2004 se je začela prenova in februarja letos je Kinoteka obrnila nov list v svoji zgodovini. So vremena Kranjcem se zjasnila? Staš Ravter pravi, da je slovenska filmska prihodnost svetla.

Deseto obletnico Kinoteke ste zaznamovali s projekcijo kultnega Metropolisa Fritza Langa. In če ostanemo futuristično razpoloženi: imate kakšno vizijo za Kinoteko; kako jo vidite “Langovega” leta 2026?

V veliko in največje veselje bi mi bilo, če bi lahko vsako nadaljnjo obletnico SK-ja zaznamovali s tako veličastnim dogodkom kot deseto, in poskušal bom storiti vse, da bi se to tudi uresničilo.

Moja vizija razvoja in obstoja tako naše kot drugih kinotek je povsem jasna in preprosta: zgodovina filma se daljša in daljša, vse več potencialnih materialov se pojavlja v kinotečnih domenah, torej se po eni strani tudi širi možen programski izbor, po drugi strani pa se cene izposoj in nakupov arhivskih filmov neracionalno povečujejo, kar seveda narekuje skrbno in odgovorno selekcijo in programske usmeritve. To torej pogojuje visoko strokovnost in profesionalnost ter seveda sposobnost obvladovanja stroškov in organizacije, kar bo po mojem mnenju predpogoj za obstoj večine kinotek po svetu, saj si le redke države lahko privoščijo neomejeno financiranje kinotečnih programov. V veliki prednosti so seveda kinoteke z večjimi lastnimi arhivi, med katere pa na žalost mi ne sodimo. Na tem področju nas rešuje vzpostavljeno sodelovanje s tujimi kulturnimi predstavništvi pri nas, ki nastopajo pri oblikovanju programa kot partnerji in nam omogočajo prezentacijo njihove kulturne dediščine, za velik dosežek pa štejem ponovno vzpostavljeno sodelovanje z Jugoslovansko kinoteko, ki nam nudi oblikovanje programa s pomočjo njihovega arhiva za simbolično odškodnino.

V "Langovem" letu 2026 vidim kinoteke kot oaze dobrega okusa in prakse znotraj digitaliziranega sveta, najbrž še edine "dobre stare" kinematografe, ki pa se bodo že prilagodile prezentiranju novejše zgodovine - digitalizacija tudi v kinotekah ni več daleč.

Svet SK-ja je lani, ko ste stopili na mesto direktorja te ustanove, izrazil nestrinjanje z vašim imenovanjem. Je bilo zato sodelovanje kaj težje, ste imeli kdaj občutek, da vam kdo otežuje delo?

S Svetom SK-ja je bilo sodelovanje od prvega dne nastopa mojega službovanja zgledno in tvorno, podpira me v vseh bistvenih usmeritvah in kreativnih odločitvah. Bistveno več problemov je bilo z nekaterimi mediji, ki se očitno niso mogli sprijazniti, da so se v začetnih reakcijah na moje imenovanje morda nekoliko prenaglili.

V Kinoteki leto zaključujete z retrospektivo filmov Davida Leana. Kakšne tematske sklope pripravljate za 2007?

V nadaljevanju dobre prakse seveda razvijamo tudi v letu 2007 različne retrospektive in cikluse, naj jih omenim le nekaj iz začetka leta: gostovanje Jugoslovanske kinoteke s programom po njihovem izboru, skoraj mesec dni trajajoča retrospektiva zgodnejših filmov Ernsta Lubitscha v sodelovanju z Goethejevim inštitutom, retrospektiva vseh filmov Stanleyja Kubricka v sodelovanju s Kubrickovo fundacijo ...

Te dni ste v sodelovanju s Filozofsko fakulteto predvajali japonske filme, o katerih je spregovorila tudi predavateljica. Se lahko nadejamo še več takih projektov, ki niso “samo” filmske predstave - okroglih miz, srečanj?

Seveda je izobraževanje eno pomembnejših področij delovanja SK-ja, in vesel sem, da nam je uspelo vzpostaviti delovanje Kinokatedre, kot smo to zvrst poimenovali. V prihodnosti lahko pričakujete nadaljevanje teh aktivnosti tako v okviru Kinokatedre kot tudi delovanja Kinotečnega kluba in Ekranove filmske šole, ki je na mojo pobudo po nekaj letih spet zaživela in takoj naletela na ploden odmev.

Kot osnovno točko svojega programa ste lani navedli “vsebinsko odpiranje”. To verjetno pomeni, da sporeda ne sestavljate le z mislijo na največje filmske izvedence. Kaj je torej glavno vodilo? Bi lahko svojo ponudbo zdaj opisali kot bolj “komercialno”?

Pojem "velikih filmskih izvedencev" mi je pri oblikovanju sporeda rahlo tuj. Največje strokovnjake s tega področja, ki sem jih srečal, odlikuje predvsem velika širina in univerzalni okus, to pomeni, da ne poskušajo nikomur diktirati svojih intimnih prepričanj, temveč jih čim bolj objektivno prezentirati in utemeljevati ter na koncu prepuščati odločitve posameznikom. Moje vodilo pri določanju generalnih usmeritev delovanja SK-ja je temeljilo prav na tem prepričanju, zatorej bomo še naprej vztrajali pri čim večji programski raznolikosti in predstavljanju čim večih fenomenov s področja filmske zgodovine in teorije.

Verjetno niti ni namen SK-ja, da bi konkuriral programu kinokompleksov in hollywodskih uspešnic. Ali to, da so vse kinodvorane v središču Ljubljane pod Kolosejem, ki ima tako monopol nad cenami vstopnic, vpliva tudi na ceno vaše vstopnice?

Program SK-ja je specifičen in usmerjen k povsem drugačnim rezultatom kot tisti zgoraj omenjenih, naše poslanstvo je prav v vzgajanju filmskega občinstva, v profiliranju obiskovalcev teh drugih kinematografov, ki sami po sebi ne vzgajajo in oblikujejo svoje publike, pravzaprav povečini prav nasprotno.

Ker je naša dejavnost iz teh razlogov državno subvencionirana, ne obstaja posebna cenovna korelacija, že osnovna cena vstopnice je bistveno nižja, omogočamo pa cel niz dodatnih popustov za različne strokovne javnosti ter socialno manj ugodno situirane skupine.

Napovedovali so, da bodo spletni časopisi izrinili tradicionalne, pa se to ni zgodilo. Piratstvo je hudo prizadelo glasbeno industrijo, a se je prodaja zgoščenk v zadnjem času začela spet dvigovati. Če že ne pobiranje filmov s spleta, bi lahko DVD-kultura zadala usodni udarec kinu, kot smo ga vedno poznali?

Če imate s tem v mislih projekcije z elektronskih medijev, je že nekaj časa prisotno dejstvo, da se tehnika snemanja filmov in s tem seveda tudi predvajanja v kinematografih nezadržno digitalizira in ni več daleč čas, ko bo HD-tehnologija zavladala filmskemu svetu. V zvezi s piratstvom pa lahko rečem le to, da bo prav digitalna tehnologija naredila odločilni korak pri preprečevanju le-tega, saj nudi bistveno bolj izpopolnjene sisteme zaščite. O obstoju kinematografov pa mislim, da ga ne morejo izkoreniniti prav nobene tehnološke spremembe, jasno pa je, da bo obisk tudi v prihodnje variiral.

Lahko kaj več poveste o ideji za DVD-kinoteko? Kako daleč ste z njeno uresničitvijo?

Najbrž imate v mislih DVD-teko, kot sem jo zasnoval v svojem programskem načrtu ob imenovanju za direktorja SK-ja in je bila v hipu preinterpretirana v namen, da želim vzpodbujati projekcije v kinotečni dvorani z DVD-nosilcev (nad čimer ždi delni cehovski embargo). Osnovni namen DVD-teke, ki, mimogrede, že nekaj mesecev deluje v okviru Kinotečnega kluba, je vzpostavitev kinotečne DVD-knjižnice za uporabo naših članov v najrazličnejše študijske namene. DVD-teka bo do konca leta 2006 predvidoma štela približno 1.000 naslovov.

Dvorana SK-ja, ki takrat to še ni bila, je rekordni obisk doživela leta 1965, ko si je filme ogledalo 118.098 gledalcev. Koliko obiskovalcev ste našteli od februarja letos, ko je prenovljena Kinoteka znova odprla vrata, in kakšen je bil obisk pred začetkom obnove?

Obisk prenovljene dvorane SK-ja linearno narašča od februarske otvoritve do danes. V decembru pričakujemo, da bo število obiskovalcev doseglo približek številu 4.000, kar je več od mesečnega obiska pred zaprtjem dvorane, če pa še upoštevamo, da je v dvorani za tretjino sedežev manj ter globalni trend upadanja obiska kinematografov, smo lahko z obiskom več kot zadovoljni.

Je prekinitev nepretrganega delovanja SK-ja resno škodila obisku in zanimanju za vaš program? Koliko nekdanjih članov Kinopolisa se je vrnilo?

Nobena prekinitev kontinuitete ni za te zadeve koristna, posebej pa še, če je njeno ponovno vzpostavljanje pospremljeno s tolikšnimi poizkusi apriornih diskreditacij in destabilizacij kot v našem primeru. Prav zaradi tega sem še posebej zadovoljen z zgoraj navedenimi rezultati.
Delovanje Kinotečnega kluba, ki se je vzpostavil z letošnjim septembrom, ni vezano na kontinuiteto Kinopolisa, tako da tudi podatkov o vračanju bivših članov, katerih članstvo je bilo dve leti zamrznjeno, ne spremljamo. Kinotečni klub šteje trenutno blizu sto članov, ki si lahko brezplačno izposojajo filme iz klubske DVD-teke, imajo prednosti pri rezervacijah vstopnic, se udeležujejo klubskih izobraževanj in ekskurzij, izbirajo klubske filmske projekcije….

Kako velik arhiv svojih, odkupljenih filmov ima Kinoteka? Kje dobite druge? Ste vključeni v kakšen mednarodni program izmenjave filmov?

Arhiv Slovenske kinoteke šteje približno 4.300 naslovov filmov, ki so v naši lasti oz. trajno deponirani. Za kinotečno uporabo je na voljo približno tristo filmov, programske vsebine rešujemo povečini z izposojo pri drugih arhivih in agencijah. Slovenska kinoteka je včlanjena v mednarodno organizacijo FIAF ter evropsko različico le-te ACE, in to članstvo nam odpira vrata pri dogovarjanjih o izposoji filmov, narekuje pa nam stroga pravila pri prikazovanju. Veliko programskih vsebin rešujemo tudi s partnerstvi pri prikazovanju nacionalnih vsebin (retrospektive, ciklusi) z različnimi tujimi predstavništvi pri nas (kulturni inštituti, ambasade, pisarna Evropskega parlamenta, predstavništvo Evropske komisije …).

Razmišljate tudi o kakšni 'podružnici' Kinoteke izven Ljubljane, na primer v Mariboru, kjer si tovrstnih filmov, kakršni so v kinotečnem programu, ni mogoče nikjer ogledati?

Žal nam prav članstvo v FIAF-u prepoveduje kakršno koli podružnično prikazovanje kinotečnih programov.

Zdi se, da že vse od ponovnega odprtja dalje ne uperjate vseh sil v promocijo. Kinotečnika se ne da dobiti na veliko lokacijah (kot na primer Premiero ali Buklo), pa tudi za dan počitka ste izbrali nedeljo, dan, ko bi šel marsikdo v kino …

Kinotečnik je strokovna revija programskega oddelka SK-ja, ki izhaja v petkrat manjši nakladi od zgoraj navedenih revij, torej ne sodi ne po vsebini ne po številu izvodov v enak segment. Promoviranja dejavnosti javnega zavoda prav tako ne moremo primerjati s privatnim sektorjem, saj razpolagamo z minimalnimi sredstvi za te dejavnosti. Mislim, da je dober program naša edina možna in tudi najboljša promocija. Nedelja je bila tradicionalno dan počitka v Jugoslovanski in kasneje tudi v Slovenski kinoteki in ne vidim razloga, da bi to tradicijo spreminjal, kadrovska zasedba pa nam žal onemogoča, da bi bili odprti ves čas.

In seveda: kateri je vaš najljubši film?

Na to vprašanje sem že večkrat odgovarjal in se navkljub zavedanju, da nanj najbrž sploh ni mogoče odgovoriti, ponovno odločil za odgovor: Lani v Marienbadu (Alain Resnais).

Ana Jurc