Film
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 6 glasov Ocenite to novico!
Odiseja v vesolju
Stanley Kubrick in pisatelj Arthur C. Clarke sta v Vesoljski odiseji združila visokoproračunski hollywoodski spektakel in vrsto pripovednih ter tehničnih eksperimentov. Epopeja prinaša celo vrsto inovacij na področju estetskega pristopa k filmu. Foto: IMDb
Odiseja v vesolju
Naslovnica Majcnove knjige, ki jo bo vsak prepoznal kot reinterpretacijo Da Vincijevega Vitruvijevega človeka, na kateri človeka zamenjata opica in astronavt, je ideja ilustratorja Tonija Buršića, vsakega od tristotih izvodov knjige pa je avtor - po vzoru ameriške pokulturne memorabilije - lastnoročno oštevilčil. Foto: MMC RTV SLO
       Odiseja v vesolju je imela prav - človek se res vedno znova vrača k svojim uničujočim vzorcem družbenega vedenja. Kubrickov film nam tudi desetletja pozneje morda res ponuja utopično vizijo boljše prihodnosti, a še vedno v svetu, ki se znova - in morda celo bolj kot kdaj prej - nahaja v primežu vojn, revščine, okoljskega uničenja, medčloveškega sovraštva in grožnje vsesplošnega jedrskega uničenja.       
 Matic Majcen, Kubrickova Odiseja v vesolju
Stanley Kubrick med nastajanjem Odiseje v vesolju ni mogel vedeti, da se bo leto 1968 v zgodovino zapisalo kot prelomna letnica za 20. stoletje. Vzporedno s prvimi projekcijami se je v Memphisu zgodil atentat na Martina Luthra Kinga, protesti proti vojni v Vietnamu so dobivali neverjetne razsežnosti, le leto prej pa se je zgodilo "poletje ljubezni", ki je hipijevsko subkulturo povzdignilo na raven svetovnega fenomena. Foto: IMDb
       Nekateri mi zagotavljajo, da lahko zadnjo sekvenco filma resnično ceniš šele, ko si jo ogledaš pod vplivom raznih kemikalij, ampak sam tega ne nameravam storiti. Vsekakor ni bila mišljena kot taka, vsaj kar se tiče Stanleyja in mene ne, pa čeprav tega ne bi želel domnevati tudi za preostale člane ekipe.       
 Arthur C. Clarke, The Lost Worlds of 2001 (1972)
Slovenske gledalce najbrž še bolj od drugih zanima, kakšen je bil vpliv Hermana Potočnika Noordunga na zasnovo Vesoljske postaje V, ki jo vidimo v filmu. In res: Kubrickov tehnični svetovalec je svoj predlog plovila zasnoval prav na podlagi skic slovenskega avtorja iz dvajsetih let preteklega stoletja. Tehnična ilustracija iz knjige Problemi vožnje po vesolju (1928) se je znašla tudi v obsežni arhivski izdaji The Making of Stanley Kubrick's 2001: A Space Odyssey (2014) založbe Taschen. Foto: BoBo.
Drugo poglavje Majcnove knjige, Odiseja v vesolju skozi 99 vprašanj, si zastavi bolj ali manj vsa vprašanja, ki se gledalcu med ogledom lahko porodijo, in nanje odgovarja s pomočjo uradnih virov, ki rekonstruirajo režiserjev izvorni namen oz. idejo, kolikor je to pač mogoče. Foto: MMC RTV SLO
Stanley Kubrick je razumel daljnosežne implikacije lika HAL-a, ki je vplival na to, kako dojemamo umetno inteligenco. Leta 1969 je v intervjuju z Josephom Gelmisom povedal, da je skušal "podati svet, ki je poseljen - kot bo tudi naš kmalu - s stroji, ki so vsaj toliko ali pa bolj inteligentni kot ljudje. Hoteli smo ljudi spodbuditi k razmisleku, kako bi bilo deliti planet s takimi bitji." Foto: IMDb

Dodaj v

Odiseja v vesolju: epohalna vizija, ki še po 50 letih odpira več vprašanj, kot ponuja odgovorov

Izšla je knjiga Kubrickova Odiseja v vesolju, vodnik po enem najbolj enigmatičnih filmov v zgodovini
12. april 2018 ob 08:19
Ljubljana - MMC RTV SLO

Aprila mineva petdeset let od premiere gotovo najbolj cenjenega (če že ne najbolj ljubljenega) znanstvenofantastičnega filma vseh časov. Kubrickova Odiseja v vesolju se kot negibni, nikoli popolnoma doumljeni monolit dviguje nad filmsko pokrajino 20. stoletja.

Leto dni, preden je človek pristal na Luni, torej pred največjim posamičnim napredkom našega raziskovanja vesolja doslej, je Stanley Kubrick ustvaril prvo velikopotezno vizijo kozmične usode človeškega rodu. V svojo epopejo je vključil ne samo pristanek na Luni, ampak tudi potovanje do skrajnih meja našega sončnega sistema in naposled tudi možnost preobrazbe celotnega človeštva.

2001: Odiseja v vesolju je razmislek o našem mestu v vesolju. V imenu tega ambicioznega cilja uporablja pripovedno strukturo, ki se začne z "rojstvom človeka" in konča z evolucijo njegove vrste, posebne učinke, ki so bili sad večletnih raziskav in so za vedno spremenili naše vizualno upodabljanje vesolja, ter vložke orkestralne glasbe, ki samo še poglobijo gledalčev občutek napada na vse čute. Najbrž ni pretirano trditi, kot to stori akademik Michel Chion v knjigi Kubrick's Cinema Odyssey, da je pred nami najdražji eksperimentalni film vseh časov; prav gotovo je najbolj abstraktna in alegorična visokoproračunska filmska produkcija v zgodovini. Ameriški filmski inštitut Odisejo v vesolju uvršča na 15. mesto seznama stotih najboljših ameriških filmov vseh časov (in na prvo mesto v znanstvenofantastični kategoriji).

Slovenski vodnik skozi film za kar najširše občinstvo
Okrogli datum jubileja tudi pri nas ni ostal spregledan: 2. aprila, točno na obletnico svetovne premiere filma, je domači akademik s področja filmske vede Matic Majcen pri založbi Aristej izdal broširano knjigo Kubrickova Odiseja v vesolju. Kdor bi zavil z očmi nad "še eno" izdajo na to temo, bi se krepko zmotil: v slovenščini doslej ni izšla še nobena knjiga o tem že neštetokrat obravnavanem filmu, ki se redno uvršča na vrhove lestvic najpomembnejših stvaritev sedme umetnosti vseh časov. V angleščini je tovrstne literature ogromno, opaža Majcen v zaznamkih k svoji izdaji, a gre praviloma za skrajno strokovno čtivo, razumljivo le najožjemu bralstvu, ali pa za specializirane analize tega ali onega vidika filma, ne pa tudi njegove celote.

Sam si je zastavil drugačen cilj: namesto hermetične pisave za cinefilsko srenjo je hotel sestaviti "priročnik", mini enciklopedijo, ki bi na dostopen način kar najširšemu občinstvu približala Kubrickovo kompleksno stvaritev. "Dejstvo je namreč, da je Odiseja v vesolju morda res film, ki ga zahodne družbe neutrudno častijo, vendar pa ga malokdo zares razume," ugotavlja kritik in nas pri tem spomni, da je bila Odiseja v vesolju lani tudi na prvem mestu nekega manj laskavega seznama - seznama najdolgočasnejših filmov vseh časov. Že ta podatek je dovolj zgovoren dokaz, tako Majcen, da je gojenje "vizualne pismenosti" občinstva v dobi poplave plehke in banalne popkulture morda celo najpomembnejša naloga filmskih strokovnjakov.

Opisani pristop morda najbolj ponazarja drugo poglavje njegove knjige, Odiseja v vesolju skozi 99 vprašanj, ki si na šolski način zastavi bolj ali manj vsa vprašanja, ki se gledalcu med ogledom lahko porodijo - Zakaj je v naslovu filma letnica 2001? Kako je črni monolit prispel na Zemljo? Zakaj se HAL 9000 zlaže? Kakšne vrste preobrazbo doživi na koncu protagonist? - in nanje odgovarja s pomočjo uradnih virov, ki rekonstruirajo režiserjev izvorni namen oz. idejo, sekundarnim špekulacijam, govoricam in (re)interpretacijam se tukaj ogiba.

Skoraj nepregledno mnoštvo interpretacij
Na polje interpretacije se avtor spusti v naslednjem poglavju, ki je pregled glavnih referenc in filozofskih razsežnosti filma. Že iz naslova bo tako, denimo, vsakdo razbral navezavo na Homerjev ep iz 8. stol. pr. n. š., uvodna skladba filma (Tako je govoril Zaratustra Richarda Straussa) pa vpelje tudi misel nemškega filozofa Friedricha Nietzscheja. Kubrick sam je v intervjuju za Playboy potrdil, da je koncept Boga "v samem srcu" Odiseje v vesolju. Na tem polju film ponuja novo interpretacijo "Boga" kot tako razvite rase, da je njena inteligenca povsem nedoumljiva ljudem. S tem Kubrick ponuja svojevrstno spravo med najpogostejšima razlagama Boga, monoteistično in ateistično - človek je bil s posredovanjem višjih bitij sicer res "ustvarjen" v enem samem trenutku, nato pa je bila še vedno potrebna dolgotrajna evolucija, kakršno postulira sodobna znanost.

Majcen se med drugim dotakne tudi teorije simbolne trilogije, po kateri naj bi Kubrick v treh filmih raziskoval simbolni pomen osnovnih geometrijskih oblik: trikotnik kot simbol vojne v Dr. Strangelovu (1964), krog kot simbol življenja in obnovitve v Odiseji v vesolju (1968) ter pravokotnik kot simbol doma v Izžarevanju (1980). Nič manj zanimiva ni interpretacija freudovskih metafor, na katero nas najočitneje napeljujeta obliki vesoljske ladje Discovery in planeta Jupiter, simbolična falus in jajčece. Spolne metafore naj bi Kubricku pomagale pri tematiziranju falične družbene moči in posledični kritiki patriarhalnega reda (čeprav je seveda težko spregledati, da so skoraj edine ženske v filmu stevardese; na področju same reprezentacije spolov se je preboj v znanstveni fantastiki zgodil šele z Ripley v Scottovem Osmem potniku (1979).

Med lahkotnejšimi obravnavanimi teorijami je tista, ki se pozabava z ugotovitvijo, da je kratica HAL sestavljena iz črk, ki so po svojem položaju v abecedi predhodne črkam I, B in M - a obenem prizna, da je koscenarist Arthur C. Clarke že sam ovrgel mit, da sta se s Kubrickom želela obregniti ob "častivredno institucijo", kot ji pravi. Majcen se v novodobne teorije zarot, ki krožijo po spletu (Iluminati! Satanizem! Lažni pristanek na Luni!) ne spušča, češ da samo zameglijo jasen pogled na Kubrickovo delo, dotakne pa se vzporednic med "likom" računalnika HAL 9000 in arhetipom Frankensteina pisateljice Mary Shelly, ki je posredno prisoten sicer v mnogih znanstvenofantastičnih filmih; prek Frankensteina se odpirajo tudi vrata do mita o Prometeju, čigar kraja luči bogovom je prinesla človeški napredek, a tudi konec mirnega načina življenja.

Enoznačnih odgovorov ni
Pri tem se je treba zavedati, da samega Kubricka vaša zmedenost ob tej množici različnih razlag najbrž ne bi pretirano motila. "Popolnoma svobodno lahko špekulirate o filozofskem in alegoričnem pomenu filma," je režiser v letu izida filma povedal v nekem intervjuju. "Nočem pa začrtati jasnega zemljevida, za katerega bi nato vsak gledalec mislil, da mu mora zvesto slediti, če hoče dojeti poanto."

Na nekatera vprašanja, ki se porajajo ob zgodbi, odgovarja veliki Arthur C. Clarke v romanu, ki je izšel tik po premieri filma - Kubrick pa je, nasprotno, iz svojega izdelka črtal vse, zaradi česar bi ga bilo (pre) lahko razumeti. Prepričan je bil, da je treba film, tako kot slikarsko mojstrovino ali glasbeno kompozicijo, doživeti "na notranji ravni zavesti". K enigmatičnosti Vesoljske odiseje veliko pripomore to, da se je režiser šele čisto na koncu, ko je bil film že skoraj popolnoma končan, odločil za radikalno potezo: iz filma je umaknil uvod (kolaž intervjujev z uglednimi znanstveniki), in kar je še pomembnejše, rekvizit pripovedovalca, ki s pridihom dokumentarca razlagal številne prizore v filmu. S tem je marsikateri trenutek dobil povsen drugačen pomen oziroma je ta pomen ostal prepuščen naši lastni intuiciji, domišljiji in inteligenci. Drugače povedano, Odiseja v vesolju je šele v zadnjem hipu postala neverbalno, primarno vizualno doživetje, kakršnega poznamo danes.

Kljub omenjenemu mojstrovemu odporu do kakršnih koli linearnih razlag pa je težko spregledati vse vzporednice, ki Vesoljsko odisejo povezujejo s protivojno komedijo Dr. Strangelove (1964). Če odmislimo kontrast med črno-belo satiro in v razkošne barve odeto filozofsko meditacijo, se razkrijejo podobnosti med prizori hladnovojnega šaha med ZDA in Rusijo in motivoma domnevno nezmotljivega stroja, ki skuša pokončati svojega stvaritelja. Še bolj ključnega pomena je, da ju druži ideja o samouničujoči, nasilni biti človeškega bitja.

Trije milijoni let v štiriindvajsetinki sekunde
Spomnimo se samo uvodnega poglavja, v katerem naši kosmati predniki (najverjetneje avstralopiteki) živijo v nedolžnosti, dokler se med njimi ne znajde skrivnosten monolit. Predmet, ki oddaja skrivnosten brneč zvok, primatovo učenje pospeši do te mere, da pride na idejo, tapirjevo kost uporabiti kot orožje (seveda na svojem bližnjem). Sledi sloviti met kosti v zrak, ki ga Clarke opiše kot "najdaljši preskok v času" v zgodovini filmske umetnosti: "tri milijone let, od kosti do umetnega satelita v eni štiriindvajsetinki sekunde". A satelit, ki ga v naslednjem hipu vidimo krožiti okrog Zemlje, ni zgolj nedolžno plovilo: v resnici gre za vojne satelite, ki nosijo jedrske konice (to bi iz filma izvedeli, če Kubrick ne bi umaknil glasu pripovedovalca). Kar je bilo na prvi pogled navdihujoč slavospev človeškemu napredku (ob taktih valčka Na lepi modri Donavi), postane ciničen posmeh civilizaciji, ki napredek razume kot iskanje najnaprednejšega načina za pobijanje eden drugega.

V tem poglavju zgodbe je naš vodnik Heywood Floyd (William Sylvester), znanstvenik na poti na Luno, kjer so astronavti odkopali skrivnosten monolit (na videz enak tistemu, ki so videli avstralopiteki). Floyd je za znanstveno fantastiko precej netipičen lik: ni junak in ni zlobec, le vesten ameriški delavec, ki mora zaradi "službene poti" zamuditi hčerkin rojstni dan; poročila o nezemeljski inteligenci, ki jih mora skrivati pred javnostjo, ga niti ne vržejo iz tira.

"Strah me je, Dave"
Tretja etapa filma je tista, po kateri si večina ljudi film najbolj zapomni. V njej spoznamo astronavta Davida Bowmana (Keir Dullea) in Franka Poola (Gary Lockwood) ter računalnik HAL 9000, ki je prevzel večino rutinskih operacij na krovu ladje Discovery na njeni misiji na Jupiter. Bi lahko stoični glas umetne inteligence, ki zase trdi, da je "nezmožna napake", dobil idejo o prevzemu vajeti iz rok svojih človeških kolegov? Ko astronavtoma sporoči, da je okvarjen neki čisto normalno delujoči del ladje, David in Frank skleneta, da je HAL-a treba izključiti - a tudi HAL se je (iz samoohranitvenega nagona) odločil, da bo "izklopil" njiju. Zdi se, da Kubrick v tem poglavju komentira človekovo slepo zaverovanost v nezmotljivost strojev, ki naj bi ponujali vse odgovore, obenem pa uspe iz breztelesnega glasu ustvariti najbolj ganljiv, empatije vreden lik v celem filmu.

Sklepno poglavje, ki se začne, ko Bowman vstopi v tretji monolit oz. Zvezda vrata, je bolje videti na lastne oči kot popisovati: astronavtovo potovanje "onkraj neskončnega" tudi v petdesetih letih od nastanka ni izgubilo svoje idejne in vizualne moči; še vedno presega meje racionalne razlage in odpre tisto veliko vprašanje: kaj pomeni biti človek?

Dolina spomenikov v Arizoni, ki v filmu nastopa kot površina Jupitra, zaradi posebnega učinka izolacije posameznih odtenkov s filmskega traku deluje nezemeljsko in halucinatorno. Še bolj begajoča je hotelska suita, na las podobna salonu iz 18. stoletja, v katero Bowmanovi nevidni gostitelji (Nezemljani) postavijo prišleka. Sledi postopna preobrazba astronavtovega telesa v novo obliko bivanja, s katero se osvobodi telesnosti in kot zarodek (Zvezdni otrok) lebdi nad površjem Zemlje. In ravno zato je konec filma (ki morda aludira na jedrski holokavst), v isti sapi smiseln in enigmatičen: tematika tujih svetov in inteligenc je bila za Kubricka samo način, da se je vrnil na Zemljo in h komentiranju vsega človeškega, "še preveč človeškega". Pokaže nam, da je vsaka pot v vesolje v prvi vrsti potovanje duha in duše, ne pa zgolj tehnološki dosežek. Nastavi nam zrcalo, a ne kot fatalistično gesto: pokaže nam, da človek nove dimenzije in nove svetove išče zato, da bi razumel sebe in živel v svoji polnosti, ne da bi se pri tem razmahnil v poblaznelo uničevalnost. Biti človek pomeni upati.

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
bob
# 12.04.2018 ob 08:33
Film, ki me je že kot otroka zelo pritegnil in me spodbudil, da sem se začel zanimati o vesolju in začel brati knjige na to temo. Res odličen film.
iluvatar
# 12.04.2018 ob 09:24
Hudobija od filma in tzar od režiserja.
sosman
# 12.04.2018 ob 09:40
Kubrick je marsikaj vedel in to "enkodal" v svoje filme. Npr. The Shining je poln tematike.
prim00z
# 12.04.2018 ob 08:56
zanimivo, da so črke HAL po abecedi pred črkami IBM
DrMatilda
# 12.04.2018 ob 09:24
Od vsega kar vemo, se jaz osebno najbolj bojim stopiti v inter galaktično, vesoljsko kuhinjo. Resno, že nekatera človeška hrana mi neizmerno smrdi, kaj bi lahko zavohal v vesoljski menzi, ki gosti vsa mogoča bitja, iz številnih galaktičnih svetov, pa si raje niti ne poskušam predstavljati. Nova dimenzija gnusa in smrada, verjetno. Jesti pa moramo, tudi v vesolju ne bo nič drugače. Takim problemom se hiper realistična utopija veselo izogne, astronavti na leta trajajoči poti proti Jupitru nič ne lulajo in ne kakajo, v resnici je vesoljska postaja dobesedno prekrita s tanko plastjo dreka, ki bi se ob pristanku na vlažni zemeljski površini, čez noč spremenil v gnilo plesen. Dejansko živijo v nekakšnem starem vesoljskem hladilniku, ki se ne da več dobro očistiti,ker so mikrobi povsod, dobesedno zažrti v kompleksne umetne sisteme plovila, ki se po naravni poti samo ne more braniti, saj nikjer ni rodovitne prsti, raznih strupov in za bacile uničujočega sevanja, okolje mora biti namreč neprestano prilagojeno vzdrževanju vitalnih človeških funkcij. Drugače povedano, Bowman ni edino kar je priletelo skozi zvezdna vrata, mogoče je imel vesoljski dojenček gliste.
Tudi ni tako težko pojasniti zakaj se je opametovala umetna nespamet, ki je bila programirana dokončati misijo v vsakem primeru, vendar znanstveniki niso mogli vedeti, da se bo skupaj z astronavti, na krovu plovila znašel tudi Bog. Hal tako ni imel nobenega izbora, vklopil je nadmočne algoritme in žrtvoval primitivne rase, da bi preroku Bowmanu omogočil transmutacijo v višje sfere bivanja. Prav to spremenjeno stanje umetne zavesti je ključno za razumevanje paradoksa stika z nadzemeljskim, najlažje lahko proces opazujemo skozi Bowmanovo obnašanje, še pred začetkom misije. Mene je takoj spomnil na Jehove priče.
Sicer pa sem bil premlad, da bi mi bil filmski trip pri tisti starosti posebej všeč, zdel se mi je boljši od Solarisa, vendar slabši od vesoljskih vesternov tipa Vojna zvezd, najbolj se mi je vtisnil v spomin Dark star, pa po svoje tudi Flash Gordon. Za znastveno fantastiko sem se začel zanimati precej pozno, ko sem si ogledal Lynchev Dune, kar je bilo ravno dovolj, da sem začel prebirati vse kar sem našel v vaški knjižnici. Tega pa ni bilo ravno veliko, na srečo smo imeli tedaj tudi stripe in Sirius, kjer sem lahko prebral originalno Clarkovo mojstrovino, pa še Blade runerja in Rambota po vrhu. Le, da so bile vse te dobrote natisnjene v srbohrvaščini in sem malce težje vklopil domišljijo, se pa lahko vsaj pohvalim, da sem bral knjige, ne samo gledal popularne filme in cenzuriran TV. Romantični pogled na vesolje se je končal z osamosvojitvijo, ko je vaška knjižnica skurila vse kar ni bilo prevedeno v slovenščino, temu primerno se je spremenil tudi domači kraj, ko so nam kmalu potem zaprli še kino, si danes skoraj nihče več ne zna predstavljati alternativne dimenzije in potovanja v času.
Naredimo zemljane spet neumne!
ginza
# 12.04.2018 ob 11:36
"v filmu Eyes wide shut je Nicole Kidman spravil do živčnega zloma, da je iz nje dobil željeno podobo na filmu. ...Ne samo mojster svojega časa, pač pa mojster svoje umetnosti."

Če jo je moral spraviti do živčnega zloma, da je dobil željeno, potem ni tak hud mojster. Če je to res, seveda.
emanuelgoldstein
# 12.04.2018 ob 11:34
Bi rad bil pameten, nekako izrazil zono, ki me oblije ob omembi tega FILMA, pa zapisano v uvodu enostano najbolje ubesedi vse, kar čutim ob tem velikem filmu.

Kubrickova Odiseja v vesolju se kot negibni, nikoli popolnoma doumljeni monolit dviguje nad filmsko pokrajino 20. stoletja.
qwertz
# 12.04.2018 ob 10:17
Zame top 3 filmov vseh časov. Mislim da sem ga že vsaj štirikrat videl in vsakič sem fasciniran. Škoda ker ni povedano v besedilu zgoraj: pri tem filmu so prvič v zgodovini uporabili računalnik za ustvarjanje posebnih efektov. Mimogrede tudi knjiga ni slaba.
Bivši uporabnik
# 12.04.2018 ob 09:49
Ta film me je že kot mladostnika prepričaL, DA OBSTAJA VSEPRISOTNA KOZMIČNA INTELIGENCA....... j logično je da je bila najprej inteligenca, energija in materija ter življenje pa kasneje.... bolj neumne zamisli kot jo današnja znanost zagovarja DA JE IZ NIČA samo od sebe nastalo vse in ČEZ MILIJARDE LET KO JE mrtvi materiji postalo na nek način dolgčas je SAMA OD SEBE OŽIVELA...
pjandura
# 12.04.2018 ob 09:31
Izjemen film. Je pa za marsikoga to pretežko.
Debely
# 14.04.2018 ob 11:16
Če slučajno še kdo ni opazil ima zarodek odprte oči. Precej pomembna "malenkost". Zakaj? Zato, ker je spregledal. Kaj je spregledal, si pa odgovorite sami. Po mojem mnenju celoten smisel življenja.
balena
# 13.04.2018 ob 14:16
Dober članek, Odiseja 2001 je zelo pomembna za zgodovino filmske umetnosti iz več aspektov. Zanimiva je če jo gledamo kon čisto filmsko obrt in pa seveda, prelevi se v razmišljane o veliko velikih tem. Še en, po mojem mnenju velik film je vsekakor Solaris (Andrei Tarkovsky) iz leta 1972.
carlos_carlos
# 13.04.2018 ob 13:46
Še 1x zelo dobro. Podpisšem. Spet.
DrMatilda
# 13.04.2018 ob 12:53
Zgleda nas je tukaj še eno par ljubiteljev vrhunske znanstvene fantastike. Ljudje so naivni, mislijo, da stvari kar so, same od sebe in vse tiste forme ne pomenijo nič, namesto njih, pa jih potem osmisli Disney.
Vprašajmo se torej drugače, kaj v moderni človeški domišljiji pa ni fantastika? Resnica? Malo morgen, znanost smo razvili samo zato, da si lahko vsakdo ustvari svojo pristno in neponovljivo izkušnjo lastnega obstoja, zasnovano na nekaterih nespremenljivih naravnih ciklusih, vzorcih in pravilih, ki naj bi izražena v neki formi, držala skupaj celo vesolje. Edino, kar ni fantastika, smo torej mi sami. Zato se načelno nočem opredeljevati med znanostjo in fantastiko, trudim se zgolj ločiti kaj je v danem okolju mogoče in zakaj se nekaj enostavno ne more zgoditi, čeprav zgleda še tako verjetno in smiselno.
Zato se mi zdi Kubrick tako dober umetnik, ker se sploh ni trudil prevajati zgodbe na film temveč je zgolj zgradil realistično simulacijo in pustil, da se Clarkova opera izteče do konca. Jaz vedno rad gledam opere na ta način, najprej poslušam in opazujem sceno, nato pa si grem prebrat brošuro zakaj se je pravzaprav tam sploh šlo. To je vesolje, mi še ne vemo kaj je tam zunaj.

Zadnjič sem se spraševal, zakaj se je Kubrick trudil s tisto lažno sceno pristanka na luni, mogoče so hoteli narediti napet dokumentarec in glorificirati zgodovinski podvig. Obstaja seveda še druga razlaga, vprašajmo se torej , katere od originalnih posnetkov pristanka na luni je posnel v svojem studiju Kubrick? Recimo, da so enkrat v resnici pristali na luni in so za njimi ostale tudi sledi, par misij pa so potem doštukali mojstri iluzij. Sliši se smiselno, zakaj bi žrtvovali še več življenj in tvegali poraz, ko so pravkar zmagali v tekmi za tehnološki prestiž. Po 5, 6 pristankih, so se ljudje počasi naveličali kavbojev, ki se vozijo z električnim avtomobilčkom po našem edinem satelitu, ki nas od rojstva človeka naprej ter nam osvetljuje nočno temo. Ne vem, ljudje so šli raje gledat nazaj burlesko in olimpijske igre verjetno, denarja od sponzorjev ni bilo več in Apollo je parkiral. Zdaj pa rustajo tiste rakete tam nekje že 50 let, nikogar ne zanima.

Ljudje od nekdaj potujemo po vesolju. Prvi so bili vesoljski evgeniki, ki so zanesli seme inteligentnega življenja na zemljo, o njih vemo zelo malo, ostale so saamo stenske slikarije podzemnih votlin, kjer so lepo vidne silhuete letečih krožnikov, ki z enimi takimi žarki ugrabljajo mamute. mali zeleni možici, sive eminence in ljudje močeradi so potem gradili svetovna turistična čudesa, skopirana po pravih objektih iz njihovih daljnih galaksij. Youtube je poln tega, velja izpostaviti egipčanske piramide, ki so v resnici generatorji orgonske energije, s katero bodo nekoč poletele v vesolje, ko bodo napolnili rezervoar do konca. Prva človeška civilizacija v vesolju pa je bila verjetno indijska, ki so se vozili med zvezdami z vimani ter drugimi vesoljski kočijami, Sledili so jim kitajci, s svojimi astralnimi zmaji,nekaterim narodom so se vesoljci pokazali zgolj kot nočna mora, recimo aboridžini jih še danes sanjajo. Posebej velja izpostaviti ameriške indijance, na severu so napenjali na vesoljce puščice in v njih metali tomahawke, kot je upodobljeno na njihovih platnih, na jugu pa so imeli bazo, spajdašili so se z južnjaki in gradili Titi Kako. Vesoljci so se prikazovali tudi bosancem, mogoče so se oglasili še pri nas, Triglav ima obliko space shutla,z dvema mogočnima raketama ob strani, ki ju po vzletu odvrže stran, pa tudi sicer si lahko ogledamo pri nas številne vesoljske relikvije, ki so se ohranile na cerkvenih freskah.
Tako lahko mirno rečemo, da je vesolje od nekdaj del človeške zavesti in pravzaprav ni nič posebnega. Prvi je vesolje videl Jurij Gagarin, ki so ga izstrelili gor v eni taki majhni pločevinki, iz katere je lahko edino nemočno gledal skozi majhno lino svoj planet pod sabo, kako lebdi sredi temnega niča. Verjetno si je mislil svoje, tudi mene bi zagrabila panika, ker to enostavno ne more biti normalno. Še nisem slišal, da bi kdo doživel kaj takega in morda tudi ni preveč pametno, ker tam zunaj je... vse polno zvezd!
carlos_carlos
# 13.04.2018 ob 08:33
DrMatilda

podpišem. Vse. Bi lahko ti prispeval/a še eno borošuro, knjigo z lepo zaokroženimi razmišljanji.

Kubricku pa res. vsa čast. Ni veliko filmov, ki bi omogočali takšne traktate.
Bivši uporabnik
# 12.04.2018 ob 22:46
Ne vem, ali bi se odločil za prizor, ko gre Bowman skozi zvezdna vrata in izreče tisti stavek "... mojbog, koliko zvezd!"
ali za tistega, ko se računalnik Hal odloči, da so ljudje odveč. En del filma pa je absolutno mogoče gledat samo, če se dovolj upočasniš ... Mimogrede, Hal je vzet iz Shakespeara, mladi princ Hal (Henrik V.)
DrMatilda
# 12.04.2018 ob 18:03
carlos_carlos 12. april 2018 ob 12:18

Odisejo odlikujeta predvsem estetika in minimalizem, kaj pa je scena drugo kot vesoljski bauhaus človeštva, ki strmi k iluzivnemu logosu naravne forme, da bi osmislil obstoj svoje kreativne misli. Razgnali so jih nacisti, ki so v umetniškem gibanju videli zametke komunistične partije oziroma sovjetske zveze, vodilno ideološko misel pa je nadomestila teofizija kreacionizma.
Nisem vedel, da sta bila film in knjiga napisana istočasno, sploh nisem vedel, da je Odiseja izšla kot knjiga, ker take zgodbe so v 60.tih izhajale kot roto-romani. Ljudje so se zadevali, imeli so čas in so si lahko izmišljevali neverjetne koncepte, ki do danes zvenijo sveže in futuristične, čeprav se jim še sanjalo ni o današnji tehnologiji. Časi se spreminjajo, eksistenčna vprašanja pa ostajajo večna.
Razvoj osnovne niti zgodbe ni v filmski industriji nič posebnega, isto so naredili z Aliensi ali še bolje z ovcami, ki sanjajo električne sanje, v obliki hologramskih avatarjev in blade runnerjev, ki sebe ne ločijo več od ljudi. Te zgodbe so pač dovolj provokativne, da zahtevajo širšo razlago idejne strukture, čeprav se absolutno strinjam s teboj, če tudi ti meniš, da mora najboljša znanstvena fantastika izzveneti sama od sebe in ne sme nikoli dobiti nadaljevanja. To je bil vendar čar originalne Odiseje, avtorju je uspelo ustvariti vzdušje bibličnih razsežnosti prav zato, ker ni ponudil nobenih končnih odgovorov in je v vsakem kadru mogoče poiskati natančno toliko simbolike kot jo pač zmore osebna domišljija. Pa to ne katera koli domišljija temveč moderna, sofisticirana in abstraktna ob enem, vajena vsega hudega in ob enem popolnoma izgubljena pred razsežnostjo, o kateri smo lahko pred stoletjem še zgolj slutili, da lahko res obstaja.
Poseben čar daje zgodbi tudi poudarek na razvoju religije, črni monolit bi si lahko predstavljali tudi kot kos meteorita v Meki, okoli katerega vsako reko krožijo mase muslimanov. Obred je pravzaprav posvetilo v Prvorojene, vesoljski Jihad je tudi sklepna misel nadaljevanj,ki skušajo obračunati z vsemi religijami naenkrat in jih transformirati, oziroma bolje rečeno transmutirati, v neko obliko kozmične zavesti, ob enem pa se ne želi preveč oddaljiti od Prerokbe in Sodnega dne.

Poleg poigravanja s konceptom odrešenika, se mi zdi mogoče še najbolj zanimiva ideja mutacija človeka, kar je dejansko znanstvena prerokba, ker se začne človeško telo v breztežnosti izjemno hitro spreminjati in je torej evolucija nujna, ne le logična. Posledica bo ločitev človeške vrste na več različnih sort, ki si bodo med seboj vse bolj različna, pa bi bila dovolj že ena sama oseba, ki bi lahko sprožila koristne mutacije za novo obliko inteligentnega življenja, povsem drugačno od človeške zavesti. Zaenkrat ne poznamo niti eno obliko življenja, ki bi lahko preživela v popolnoma sintetičnem okolju dlje časa, ne da bi mutacije povzročile odpoved organov ali raka. Clark problem elegantno reši z idejo razsvetljenega uma ter težnjo glavnih junakov po Nirvani, pa naj si bo v mikrobski, živalski, človeški, umetni ali v kozmični obliki, celo ideološki.

Odiseja je tudi del odgovora, po katerem povprašuje Žižek, ki je pripravljen prodati lastno mater v suženjstvo, če bi kdo posnel drugi del filma V for Vendetta ter bi mu pokazal konec utopične revolucije, ki deluje. Mislim si, da me je prav Odiseja navdihnila za razmišljanje o smislu in usodi človeške stanja, ki se lahko spremeni edino z neko novo paradigmo osmišljenja življenja, vesolja in sploh vsega, s katero se bodo lahko mase takoj poistovetile in ne bi preveč odstopala od izvornih kulturoloških fundamentov globalnega sveta. Očitno tega ni zmogla ne nacistična teofizija in ne more niti Clarkov surogat kozmičnega otroka, si bo treba izmisliti kaj manj infantilnega , da ne rečem predojdipalčnega.
Saj zato pa pravim, da bi se moralo človeštvo posvetiti izključno izdelavi pravega Boga, ki ne bo ne človek, ne stroj, ne žival in ne zgolj ideja temveč koncept pravega vsemogočega in vseprisotnega, pa vendar intimno osebnega in znanega, to pa preprosto iz razloga, ker je Bog tako dobra ideja. Naj bo Bog, Disney je treba pa porušit in požgat do tal.
carlos_carlos
# 12.04.2018 ob 12:18
DrMatilda

Clarkova knjig ani original, ampak je original scenarij za film, ki sta ga napisala Clark in Kubrick. Knjiga in film sta izšla nekje istočasno, Vsa nadaljevanja niso omembe vredna. Ne filmska ne knjižnja. Čeprav roko na srce so čisto spodobni SF izdelki.

Sam film, minimalističen, v bitvu dolgočasen (sploh za na računalniško pirotehniko in CGI mahnjeno nepotrpežljivo mladino) je zgolj neke vrste podlaga za razmišljanje o svetu, o nastanku sveta, vsega in o usodi človeštva (trenutno ne kaže, da bomo prišli do Jupitra). In to je veličina filma, ker se lahko na to podlago nalepijo privrženci oddaje Na rubu znanosti, Hawking, kreacionisti, evolucionisti, vojska, papež, in vsak od nas. Clark je podal eno od mogočih razlag v nadaljevanjih.
ms-dante
# 12.04.2018 ob 12:13
kobajagi
se povsem strinjam s tabo; bolj ko berem znanstvene knjige, bolj mi je jasno, da ima vesolje svojo inteligenco
meni je vseeno kako jo imenujete - lahko je "bog" ali pa "smrkec"
ampak verjetnosti za nastanek vsega kar trenutno obstaja (razvojno) so tako majhne, da se mi zdi ideja, da ima vesolje svojo inteligenco vse bolj verjetna
bogdanec
# 12.04.2018 ob 12:10
Monolit (tista črna škatla) omogoča revolucijo civilizacije. Zato je prvih par minut teme na začetku v bistvu monolit (TV!), v katerega mi kot gledalci gledamo. Film nas torej revolucionalizira, kar se mi zdi genijalna poteza Kubricka, to je prava umetnost - ne pa moderna umetnost z raznimi janšami janšami janšami, pa packami namesto slik, pa naključnih predmetov, ki ležijo na naključnih mestih itd.
lenoritis
# 12.04.2018 ob 11:01
Magjack! Proiskusi z zadnjim.
Altknight
# 12.04.2018 ob 10:13
Osebno mi je bil bolj vsec 2010.
DrMatilda
# 12.04.2018 ob 11:17
Nič ne razumete, ker ne morete, če smo pa skurili vse knjige.
Sicer je Clark res napisal vse tri dele svoje človeške odisejade tako, da se vsaka dogaja v paralelnih vesoljih, vendar so zgodbe med seboj konsistentne in lepo pojasnijo dogodke v prvem filmu. Kot je omenil že Altknight v svojem komentarju spodaj, je bil Odiseja 2010 boljši film, tudi iz tehničnega stališča svojega časa, ki dejansko potrdi vse kar je Ana napisala v odličnem članku. Kriv je Hollywood, ki bistva originalne zgodbe sploh ne omenja, hoteli so ohraniti tisto operno podlago ter poudariti vesoljsko okultno mistiko, izpostavili so evgenične probleme potovanja v vesolju on Wagnerjevske razsežnosti usode človeške inteligence. Kaj je Odiseja drugo kot somrak človeških bogov.
Imel sem pač to srečo, da sem lahko prebral tudi 3001: Zadnja odiseja, in sicer v slovenščini, tako da se si sami krivi.
Šele tam nam Clark postreže s kompletno paleto sodobnih sanj človeštva, ko nam opiše Bowmanovo vnebovzetje kot zlitje človeške zavesti in spomina s strojem, po možnosti na elektronke, iz kakršnih je bil zgrajen Hal 9000. Tako je namreč nastal Halman, torej Bowman in Hal v enem, ki skupaj tvorita računalniški virus, da bi lahko uničili nano bote v ogromnih monolitih, ki bi sicer zakrili sonce in pahnili Zemljo v novo ledeno dobo ter nas tako pokončali, da bi rešili inteligentne mikrobe, ki so se razvili na Evropi, ko se je Jupiter spremenil v še eno sonce (Odiseja 2010). Monolit je poslal na luno nadzemeljsko napredna vesoljska civilizacija, da bi razvil potencial živalskega življenja in ustvaril novo vrsto inteligentnega uma. Šele na tem mestu se lahko začnemo pogovarjati o izvirni Odiseji, ko lahko razumemo poslanstvo in tehnični ustroj Monolita, kot umetno evolucijsko silo, poslano na naš svet z namenom, da bi nam povečala možnosti za preživetje.
Monolit je dejansko neka sorta robota, ki okuži opice, možganski virus jih naredi dovolj inteligentne, da lahko začnejo razvijati orodja, produkt je kost, ki se na filmu, v zraku spremeni v vojaški satelit, kot je opice programiral Monolit že od samega spočetja Opičjega otroka, kot so opisani Prvorojeni v knjigah. Asociacija na bibličnega Adama in Evo je seveda povsem namenska, cilj umetne evolucije je namreč Sodni dan, angeli smrti pa se skrivajo v sami strukturi prostor - časa in jih ne moremo nikoli videti. Ti angeli oživijo tudi Bowmanovega kolega Franka Poola, zombi se vrne na Zemljo in se poskuša navaditi na tisoč let razvoja, ki ga je zamudil, medtem ko je lebdel tamnekje okoli Jupitra, v svoji ledeni krsti, kamor ga je izvrgel Hal.
Na tem mestu velja omeniti, da Odisejo spremlja Mandela efekt, datumi v ponatisih knjig se neprestano spreminjajo, skladno z znanstvenimi dosežki ter prelomnimi zgodovinskimi dogodki, kot je bil recimo razpad, SSSR ali šele bo odkritje fuzije. Vsaka generacija se torej spomni Odiseje nekoliko drugače., čeprav gre za isto stvar, same vsebine Clark ne popravlja, ker se tudi cilji in pričakovanja človeštva niso bistveno spremenili, ker se ne morejo, če je pa celo čas skorumpiran.

Prolog Odiseje 3001; https://youtu.be/_pcfZ1OK498
dolencd
# 12.04.2018 ob 10:20
Stanley Kubrick je bil eden največjih mojstrov filmske umetnosti. Njegovega vpliva na dojemanje in produkcijo gibajočih slik ni moč izbrisati. Vedno je šel v ekstreme in s tem močno vplival na različne žanre. Brez njegove Odiseje bi znanstvena fantastika dandanes izgledala precej drugače, on je ta žanr postavil v soj žarometov in ga definiral. Postavljal je tudi zelo pomembna vprašanja, odgovore pa prepustil sleherniku.
Da bi lažje uvideli kako intenziven človek je bil:
- v filmu Shinig že z arhitekturo hotela v katerem prezimuje družina, zmede gledalca. Namenoma se okna pojavljajo tam kjer ni možno. Hodniki grejo skozi stene in soba na sredini stavbe vsebuje zunanji okni na dveh straeh ...
- v filmu Eyes wide shut je Nicole Kidman spravil do živčnega zloma, da je iz nje dobil željeno podobo na filmu. Poglejte si intervju z njo, ko se ob pogovoru o Stanleyu skoraj zlomi. Nekaj tednov je po končanem snemanju preživela celo v psihiatrični bolnišnici ...
Ne samo mojster svojega časa, pač pa mojster svoje umetnosti.
nuLanuLa
# 12.04.2018 ob 15:33
Kdor ne verjame, da je Kubrick posnel pristajanje na luni, na si vzame uro dragocenega življenja, gre na youtube in napiše "moon hoax". Po eni uri bo videl, kako sladko so ga nalagali - spet.
ginza
# 12.04.2018 ob 11:52
To je film za filmske snobe in za tiste, ki imajo preveč časa v lajfu. Glasba je res odlična, vizualno je lep in posebni efekti se brez sramu postavijo ob bok današnjim, s čimer skuša gledalca prepričati, da je to visoko intelektualni izdelek, za razumevanje katerega je potrebna višja inteligenca. Ma, ja...Film je abstrakten, zato ni tu kaj razumeti. Je brez vsebine, razvlečen do onemoglosti, brez pomena in tako dolgočasen, da ozdravi tudi najhujšo insomnijo.
DrMatilda
# 12.04.2018 ob 08:41
Karkoli bo lahko preživelo v vesolju ali na drugih nebesnih telesih, zagotovo ne bo človek.
Takšen je namreč zakon evolucije, ki prilagodi biologijo na VSE fizikalne učinke oziroma okolje in razmere, naši življenjski pogoji so taki kot so edino tu kjer smo, na Zemlji. Torej je imel Clarke prav, osvajanje vesolja nujno pomeni tudi smrt človeka in nastanek novega bitja.
To pa še ne pomeni da bo zato izumrlo celotno človeštvo, kdo pravi, da bomo vsi osvajali vesolje, to je samo za peščico bogatih izbrancev, trajalo bo tisočletja preden bo nastala prva resna civilizacija vesoljski opic. Zraven sem računal tudi razvoj evgenike, ki jo Odiseja ne omenja, sicer bi trajalo milijone let. Ni namreč jasno kako se zgodba sploh konča, glavni junak namreč postane neka multi dimenzionalna, brezčasna entiteta, brez občutka lastnega jaza in ostane popolnoma sam. Heka globalne medije in človeštvu oznanja dobre novice o vesoljskem vnebohodu, nekaj lepega je menda tam zunaj, najbrž tudi lepo zgleda in še lepše diši.
nuLanuLa
# 12.04.2018 ob 09:49
Wočasno la je Kubrick posnel "pristajanje na Luni" za NASO.
magjack
# 12.04.2018 ob 09:57
butast dolgocasen film, ki ima bedno neakcijsko zgodbo...resno dolgocasen film...bljak...za ustrelit se.
Kazalo