A če so Črna dalija, Infamous in Hollywoodland postregli s svojo interpretacijo visoke družbe konca 40. in začetka 50. let, se je WTC vrnil le pet let nazaj – natančneje, na tisti usodni 11. september 2001.

Film Oliverja Stona je bil sicer prikazan zunaj tekmovalnega dela in verjetno tja tudi sodi. WTC je namreč v sicer nabito polni dvorani novinarjev naletel na mešano-hladen odziv. Stone, ki je s svojimi zadnjimi filmi nasploh zelo priljubljena tarča kritikov (spomnimo se samo Aleksandra), si je zadal izjemno težko nalogo, prenesti na platna za Američane še vedno zelo boleče dogodke v New Yorku. Pet let je očitno v Hollywoodu ustaljena doba žalovanja, saj sta letos ugledala luč kar dva filma na to tematiko: WTC in Let 93.

Skozi evropske in skozi ameriške oči (filmski) svet ni enak
Pri WTC-ju in 11. septembru nasploh je treba razumeti dvoje: Američani si še niso opomogli, zato bodo na to gledali zelo pristransko. In – Evropa (evropski kritiki) bo neusmiljena do kakršne koli patetike, vključno z velikimi ameriškimi besedami, polnimi patriotizma. A 11. september je skorajda nemogoče posneti skozi ameriške oči brez zgoraj naštetega. Na žalost se tej pasti ni izognil niti Oliver Stone, ki se je odločil posneti resnično zgodbo dveh newyorških policistov, ki so ju po dolgi agoniji kot zadnja preživela potegnili iz ruševin dvojčkov. Občinstvo je bilo sicer potrpežljivo, a ko se je glavnemu junaku začel prikazovati Jezus in ko je marinec udaril s klišeji kot: "Bog mi je namenil dar, da pomagam ljudem! Grem v New York!", je kar nekaj akreditiranih novinarjev začelo stokati in zavijati z očmi.

Konec je bil še hujši – takoj ob prvih odjavnih napisih so se zaslišali buuu-ji, nato pa je nekdo še zaklical nekaj o butastih Američanih. Na to je neki Američan iz občinstva užaljeno zakričal, naj utihne. Ob imenu Oliverja Stona je bilo sicer nekaj aplavza, a tudi ta se je mešal z žvižgi. Pohvalimo pa lahko glavne igralce, še zlasti velja omeniti Michaela Peño (nase je opozoril že v Usodni nesreči) in Maggie Gyllenhaal.

Srce združuje, politika razdružuje
Na tiskovni konferenci je Stone sicer ostro zavrnil vse očitke evropskih novinarjev, da je film preveč domoljuben, preveč republikanski in premalo političen: "Gre za nenavadno, nekonvencialno zgodbo petih ljudi, ki mi nikoli niso izpovedali svojih političnih občutij, zato teh tudi v filmu ni." Režiser kultnih Natural Born Killers je poudaril, da je bistvo filma, ki se je (nepresenetljivo) Američanov sicer zelo dotaknil, srce in da na koncu ravno to tisto, kar ljudi združuje, politiki pa so tisti, ki ljudi razdružujejo. Stone se je pred neposrednimi kritikami zavaroval tudi tako, da je namesto igralcev (izjema je bila Maria Bello) na tiskovno konferenco pripeljal kar prave junake, po zgodbi katerih je bil WTC posnet – Johna McLoughlina in Willa Jimeneza ter njuni ženi. Ob pogledu na napol invalidna preživela je bilo pač težko napadati z ostrimi vprašanji. Jimenez je o primernosti časa nastanka filma dejal, da gre za film o ljubezni in človečnosti in da ni nikoli prezgodaj za počastitev tistih, ki so dali svoje življenje za druge.

Še vedno Bushev nasprotnik
Stone je sklenil s poskusom omehčanja evropskih novinarskih src: "Posledice 11. septembra (obglavitve, Irak, teroristični napadi ...) so dosti hujše kot sam dan. Vesel sem, da film kaže svetlobo v tem temačnem času."

Sklenemo torej lahko, da bo videnje 11. septembra vedno diametralno nasprotno med starim in novim svetom in da če ne gre ravno za Fahrenheit 9/11 Michaela Moora, evropskemu festivalskemu obnčinstvu ni pametno postreči s filmom s to tematiko.

In še francoski pogled
Dosti bolje se je pri občinstvu tako obnesel francoski film Santiaga Amigorena Quelques Jours en septembre (Nekaj dni v septembru) z mednarodno zasedbo, ki vključuje Juliette Binoche in Johna Turturra. Film se osredotoča na razlike med Evropejci in Američani in pri tem razkriva male umazane skrivnosti nekega Američana, ki je vnaprej vedel za napade 11. septembra, zato je sklenil obogateti z borznimi špekulacijami, bogastvo pa prepustiti posvojencu in odtujeni hčerki. A film ne deli strogo na dobre in slabe, na politično zavedne Evropejce in 'butaste Američane', niti ni to politični film ali film, ki bi bombandiral s samimi podobami napada. Je predvsem študija ljudi, popestrena z nekaj komičnimi vložki Johna Turturra kot morilca, ki se po vsakem umoru izpove svojemu francoskemu psihiatru (podobno kot v Sopranovih), in z dolgimi razpravami, zakaj so Američani neumni oz. z evropsko stereotipizacijo Američanov. Na projekciji navzoči ustvarjalci in igralci filma, ki se delno dogaja tudi v Benetkah, so tako poželi enega najdaljših aplavzov. Tudi ta film je bil prikazan zunaj konkurence.

Kaja Sajovic