"Sovražim konstruktivne teme. Podobe, ki ostanejo v spominu, so slike uničenja," so besede Seijuna Suzukija, samosvojega vizionarja japonskega filma, znanega po nagnjenju k umetniški anarhiji, ekstravagantni plastični domišljiji, sprevrženemu humorju in vročim sporom s studijskim vodstvom. Njegovi filmi – nihilistične manifestacije ikonoklastičnega genija – niso ravno priljubljeni pri ljubiteljih uspešnic, na polnočnih projekcijah pa jih zato obožujejo filmski navdušenci, težki cinefili, študenti in intelektualci, je zapisal Michał Bobrowski (njegov zapis si lahko v celoti preberete v trenutno aktualnem Kinotečniku).

Opus hiperaktivnega Suzukija, ki je v zlatih letih japonskega filma - v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja - posnel tudi po šest filmov letno, obsega preko 50 celovečercev, vseeno pa kinotečna retrospektiva omogoča celovit vpogled v pol stoletja njegovega filmskega ustvarjanja.

Ožigosan za umor: kanonično delo, ki ne sprejema kompromisov
Uvodni film, Ožigosan za umor, spremlja sicer porvovrstnega poklicnega morilca, ki pa na "uradni" lestvici japonskega podzemlja zaseda tretje mesto. Seveda bi bil Gorō rad prvi, ker pa ne ve, kdo sta bolje uvrščena morilca, za to ne more "poskrbeti" na način, ki je njegovi stroki najbližji. Na pomoč mu priskoči naključje: drugouvrščenega morilca mu uspe pokončati med varovanjem neke stranke. Prvouvrščeni se mu razkrije pozneje – kot njegov zasledovalec. Morilec št. 1 se pri tem izkaže za sadista, ki se rad poigrava s svojimi žrtvami …

Po premieri tega eksperimentalnega, fragmentiranega filma so odgovorni v studiu Nikkatsu, za katerega je režiser do takrat posnel okrog 50 filmov, končno izgubili potrpljenje in Suzukija odpustili kot avtorja "nerazumljivih filmov" brez kakršnega koli komercialnega potenciala. Po dveh letih tožb, uličnih protestov in medijskih proklamacij je Suzuki dobil status kontrakulturnega junaka. Vseeno pa je zaradi svojega slovesa konfliktne osebe in protizabavniškega odnosa pristal na črni listi vseh velikih studiev.

Rehabilitacija v osemdesetih
Več kot desetletje Suzuki ni mogel izdati nobenega pomembnejšega celovečerca in si je kruh služil kot režiser reklam in anim. Njegovo ime se je končno vrnilo v dvorane z velikim kritiškim uspehom filma Ciganske melodije (1980), prvega dela zelo cenjene trilogije Taishō, ki jo sestavljata še Gledališče prikazni (1981) in Yumeji (1991).

Komična plat vojnega klanja
Morda zgovoren je podatek, da je leta 1923 rojenega Suzukija pri dvajsetih letih rekrutirala japonska cesarska vojska. Grozote druge svetovne vojne, ki so se mlademu vojaku zdele presenetljivo zabavne, so se za vedno vtisnile v njegov spomin, izostrile njegov pogled na svet in vanj zasadile zrno ciničnega smisla za humor, ki ga režiser goji v svojem delu tako, da išče komedijo v nasilju in smrti. Vojaška izkušnja je sprožila njegov trajen odpor do institucionalnih hierarhij in propagande, ki pere možgane. Suzuki se v svojih filmih pogosto vrača k temi japonskega totalitarizma in izgubljene vojne. (Pretepaška elegija (1966), Zgodba o prodajalki ljubezni (1965), Duri naslade (1964) in tako dalje).

Retrospektiva je nastala v sodelovanju s Studiem Nikkatsu, Veleposlaništvom Japonske, Japan Foundation in dunajsko kinoteko.