Manoela de Oliveiro postavljajo ob filmske velikane, kakršni so Luis Buñuel,  Jean-Luc Godard ali Federico Fellini. Foto: EPA
Manoela de Oliveiro postavljajo ob filmske velikane, kakršni so Luis Buñuel, Jean-Luc Godard ali Federico Fellini. Foto: EPA
S prvim igranim celovečercem Aniki-Bóbó o otrocih z ulice je leta 1942 dvignil precej prahu.
S prvim igranim celovečercem Aniki-Bóbó o otrocih z ulice je leta 1942 dvignil precej prahu. Foto: EPA

Umetniški filmi ne nastajajo, da bi z njimi služili denar ali osrečili občinstvo.

Manoel de Oliveira
Manoel de Oliveira je posnel več kot 50 filmov, od igranih celovečercev do dokumentarcev.
Manoel de Oliveira je posnel več kot 50 filmov, od igranih celovečercev do dokumentarcev. Foto: EPA

Film vidim kot sintezo vseh umetniški form. Skušam uravnotežiti temeljne stebre filma - podobo, besedo, zvok in glasbo.

Manoel de Oliveira
Manoel de Oliveira leta 2005 med snemanjem filma Espelho Mágico (Čarobno zrcalo).
Manoel de Oliveira leta 2005 med snemanjem filma Espelho Mágico (Čarobno zrcalo). Foto: EPA
Manoel de Oliveira
Novembra je domačemu občinstvu premierno predstavil svoj zadnji film. Foto: EPA

"Moraš delati, delati. Delati, da bi pozabil, da smrt ni daleč stran," je bil prepričan cineast, ki se ni nikoli podredil komercialnim smernicam filmske industrije. Svojo kariero je začel daljnega leta 1931, ko je sedmo umetnost narekovalo še poglavje nemega filma, od takrat pa posnel več kot 50 filmov. Snemal je do zadnjega in v različnih žanrih, od igranih celovečercev do dokumentarcev.
S filmom se je začel ukvarjati leta 1927, ko so se s prijatelji namenili posneti film o prvi svetovni vojni, vendar je svoj prvenec Douro, Faina Fluvial (Douro, delo na reki) končal leta 1931. Kariero je začel z dokumentarno zgodbo o rojstnem kraju Portu, kjer je tedaj deloval en sam studio za nemi film. Prvi igrani celovečerec Aniki-Bób je posnel leta 1942. Ljubezenski melodrami, postavljeni med otroke z ulice, je javnost ogorčeno očitala nemoralnost. Do sredine petdesetih let se je zaradi Salazarjeve diktature je v času Salazarjeve diktature, ko mu ni odobrila sredstev za filme, cenzorji pa so vedno znova vzavračali njegove scenarije, umaknil od filma in posvetil vinogradu in tekstilni tovarni, ki ju je podedoval od očeta. "Politika me nikoli ni zanimala, a so me vseeno sovražili," se je nekoč spominjal tistega časa.

Z drugim igranim filmom, socialno satiro Preteklost in sedanjost, je leta 1971 osvojil svetovno filmsko skupnost, ki mu je ostala zvesta do konca. Eden njegovih najbolj znanih filmov je nedvomno Viagem ao principio do mundo (Potovanje na začetek sveta), v katerem je veliki Marcello Mastroianni odigral svojo zadnjo vlogo, starajočega se režiserja, Oliveirov alter ego. Film so leta 1997 v Berlinu nagradili kritiki (FIPRESCI).

"Prenehati delati bi zame pomenilo smrt," j
e že pred stotim rojstnim dnem dejal režiser, ki se za sodobne filmske tehnike ni veliko zmenil, saj je že sam kino doživljal kot posebni učinek. V svojih filmih, v katerih je večkrat tudi nastopil, se je dotikal tem, kot so sla po oblasti, ljubezen in erotične skušnjave, pa tudi hrepenenje po smrti. Svojo filmsko govorico je oprl na poezijo, romantično izpovednost, melodramo in črni humor. "Film vidim kot sintezo vseh umetniški form. Skušam uravnotežiti temeljne stebre filma - podobo, besedo, zvok in glasbo."
Leta 1996 je na Beneškem festivalu dejal, da ne razmišlja o zaviranju delovnega tempa. "Mudi se mi. Še veliko zgodb želim povedati."

Ob premieri svojega zadnjega celovečerca Gebo et l'ombre (Gebo in senca) leta 2012 - v filmu so nastopili Michael Lonsdale, Claudia Cardinale in Jeanne Moreau - je imel več kot 100 let. Med de Oliveirovimi zadnjimi filmi je bil kratki film O velho do Restelo, Starec iz Restela, v katerem se je posvetil zgodovini Portugalske in gospodarski krizi. V zgodbi je prepletel poti velikih pisateljev, kot so Luis de Camoes, Teixeira de Pascoaes, Camilo Castelo Branco ali Španec Miguel de Cervantes. Njegov čisto zadnji projekt, kratki film Starec iz Belema, je premiero doživel novembra lani v Portu, predvajali pa so ga tudi na lanskem beneškem festivalu.

Od canske palme do beneškega leva
Režiserja so nagradili tako rekoč vsi najpomembnejši filmski festivali - od Cannesa do Benetk. Dvakrat je prejel zlatega leva za karierne dosežke (v letih 1985 in 2004), leta 2008 pa so ga za življenjsko delo nagradili tudi s cansko zlato palmo. Decembra lani mu je francoski ambasador na Portugalskem v Portu podelil francosko legijo časti.

Režiser je imel vedno znova težave s pridobivanjem sredstev za snemanje filmov, čeprav je sodeloval z odmevnimi imeni, kot sta John Malkovich in Catherine Deneuve, zato njegova izjava izpred let ne preseneča: "Odlično je dobivati nagrade; prav zabavno je. In seveda ti to tudi prinese denar."

Legenda in velika skrivnost
Portugalska igralka in režiserka Maria de Medeiros ga je nekoč opisala kot genija, ki je poosebljal ustvarjalno svobodo filma. Gilles Jacob, ki je do pred kratkim vodil canski filmski festival, je Manoela de Oliveiro opisal kot legendo in obenem veliko skrivnost. Portugalski premier Pedro Passos Coelho je režiserju Oliveiru, da je bil v mednarodni zavesti osrednja figura portugalskega filma, s svojimi filmi pa v središču portugalske kulture in njene vitalnosti. Predsednik Anibal Cavaco Silva pa je portugalske gledalce prek malih zaslonov nagovoril z besedami, da je portugalska izgubila eno največjih oseb sodobne kulture.

Režiser je o svoji starosti vedno spregovoril s skromnostjo. "Odvisna je od matere narave. Dala mi je, kar je drugim vzela."

Umetniški filmi ne nastajajo, da bi z njimi služili denar ali osrečili občinstvo.

Manoel de Oliveira

Film vidim kot sintezo vseh umetniški form. Skušam uravnotežiti temeljne stebre filma - podobo, besedo, zvok in glasbo.

Manoel de Oliveira