Pokojnikova družina je za medije potrdila, da je režiser doživel napad, preselili so ga v zdravilišče v bližini Sankt Peterburga, a se ni nikoli več zbudil. V zadnjem času je sicer dokončeval nov scenarij - menda je hotel posneti film o Stalinovi mladosti - , a je imel tudi zdravstvene težave, je potrdil eden od njegovih prijateljev.

Po krivici spregledan
Balabanov je v zadnje četrt stoletja posnel 16 filmov. Kriminalke, kot sta bila Brat 1 in 2 ali čečenski akcijski film Vojna, v Rusiji veljajo za kultne klasike, v tujini pa pravzaprav nikoli niso bile zelo odmevne. "Nobeden od njegovih filmov se ni uvrstil v uradno selekcijo festivala v Cannesu, in to je škoda za Cannes, pa tudi za Benetke in Berlin," je zapisal ruski filmski kritik Andrej Plahov. "V Evropi, kjer še vedno tuhtajo o skrivnostih ruske duše, so spregledali največjega režiserja našega časa. In čeprav je bil do festivalske slave indiferenten, ga je nepravičnost travmatizirala."

(Mimogrede: režiserjev poslednji film je bil Ya tozhe khochu (Tudi jaz hočem), mistična zgodba o romanju k skrivnostnemu "Zvoniku sreče". Balabanov je cameo vlogico namenil tudi samemu sebi: pojavil se je kot filmski režiser, ki stoji ob zvoniku in čaka na prevoz v drugo resničnost. Samoopisani "član mednarodne filmske akademije" zmrzne v snegu, ne da bi kdaj dočakal odrešitev.)

Ruski premier Dimitrij Medvedjev je svoje sožalje izrazil kar prek Facebooka. "Filmi Alekseja Balabanova so bili kolektivni portret dežele v najbolj dramatičnih obdobjih njene zgodovine."

Za gangstersko črno komedijo Žmurki (ang. Dead Man's Bluff) je pred kamero zbral nekaj najuglednejših ruskih igralcev, vključno s skoraj nerazpoznavnim Nikito Mihaljkovom.

V rusko govorečem svetu se sožalja ob smrti kontroverznega režiserja, ki je neredko tematiziral tudi ruski nacionalizem, kar vrstijo. "Izgubili smo resnično samosvojega ustvarjalca, o tem ni nobenega dvoma," je za rusko izpostavo BBC-ja komentirala filmska kritičarka Olga Sherwood. "V filmskem svetu je le peščica takih, kot je bil on." Recenzent ruskega časopisa Kommersant je prav tako zapisal, da so "izgubili najboljšega ruskega režiserja zadnjih dvajsetih let".

Brat, portret peterburškega podzemlja
"Ne snemam filmov z idejami. Iz ideologije se rodijo slabi filmi," je nekoč izjavil Balabanov. "Ne snemam za tako imenovano intelektualno elito, pač pa za ljudi. Zato so jim moji filmi všeč." To je lepo ilustriral tudi komercialni uspeh njegovih filmov v Rusiji, vse od prelomnega Brata (1997) dalje. Gre za zgodbo o veteranu čečenske vojne, Danilu Bagrovu, ki ga sicer bolj kot militarizem zanimata kičasti zahodnjaški pop in ruski bend Nautilus Pompilius, a se - po vzoru svojega starejšega brata, plačanega morilca - zaplete v peterburško kriminalno podzemlje.

Ker je film izšel v času, ko je bila ruska kinematografska distribucija po viharnem obdobju zgodnjih devetdesetih praktično neobstoječa, so ga ljudje razpečevali in gledali večinoma na videokasetah; kljub temu je požel odlične kritike in nekaj festivalskih nagrad. Tri leta pozneje je Balabanov posnel tudi nadaljevanje, v katerem smo protagonista spremljali v Ameriko; ruska občinstva je film, v katerem so bili končno enkrat Američani dežurni zlobci, seveda navdušil.