"Tirolske priseljence so Perujci zelo dobro sprejeli, nasprotno pa ni bilo tako. Avstrija od vseh priseljencev zahteva takojšnjo asimilacijo," pravi Daniel Dlouhy, režiser dokumentarnega filma Košček raja. Prav vprašanje identitete in lastne dediščine je gnala režiserja (scenarij je napisal z Danielo Atz) s češkimi koreninami k snemanju filma o tem izseljenskem fenomenu, ki ga je predstavil na pravkar sklenjenem festivalu Kino Otok.
Kot je v Izoli pojasnil obetavni režiser, ki je v preteklosti na Kinu Otok že predstavljal svoja krajša dela, je ta zgodba na Tirolskem precej dobro znana, sam pa je o njej vedel le malo. Izseljevanje se je začelo v času, ko je bilo življenje na Tirolskem izredno revno, zime so bile ostre. Kmetijo je dobil v last najstarejši od otrok, drugi so ostali praznih rok in lahko so pomagali ali pa se izselili.
Dolgo potovanje do novega raja
Pripovedovali so jim o rodovitnih in širnih poljanah v Peruju, kamor so se iz Tirolske in Porenja odpravili marca leta 1857, končni cilj, kraj Pozuzo, pa so po dolgi in naporni poti (potem ko so se izkrcali v Limi, velik del prepešačili, ženske in otroke so posedli na osle) so dosegli komaj leta 1859. Novemu domu naproti se je lahko odpravil vsakdo, če je le pripadal katoliški veri.
Tirolski otok sredi perujske džungle
Dlouhy se je z ekipo odpravil prav v Pozuzo, ki še danes s stavbami in nekaterimi običaji – te sicer negujejo prej kot turistično znamenitost kot zavoljo ohranjanja lastne dediščine – predstavlja nekakšen tirolski otok sredi perujske džungle. Nekateri, predvsem starejši prebivalci, še govorijo tirolsko narečje, vendar Dlouhy meni, da bodo tudi ti vse bolj osameli primeri znanja materinščine izumrli. "Prizadevajo si, da bi ga ohranili, vendar vse manj je mladih, ki bi ga govorili," pojasnjuje.
"Ko smo z ekipo prišli v Pozuzo, so nas pričakali s kulturnim programom, plesom in petjem v nošah, vendar posneli nismo ničesar, to nas ni zanimalo," je dejal Dlouhy. Šele po nekaj dneh, ko so nanje vsaj delno pozabili, so prižgali kamere."Večina sogovornikov je bila zelo zgovorna in povedala verjetno celo več, kot bi si želela." Posneli so pogovore s približno 20 ljudmi, katerih pripovedovanje o polki, novih cerkvah in spominskem parku gledalcu nehote razkrije tudi njihove manj prijetne plati.
Dolga desetletja po prihodu so bili priseljenci povsem izolirani, k čemur sta prispevali tudi odročnost in nedostopnost (še danes je zaradi neurejenih poti vožnja do Pozuza pravi podvig). Priseljenci in pozneje njihovi potomci so bili do Perujcev nezaupljivi, bolj odprti pa so postali šele v petdesetih letih 20. stoletja. Ena od sogovornic pripoveduje, kako so bile poroke z Indijanci prepovedane, a se je sama vseeno poročila z enim, saj je bila z vsemi Tirolci praktično v sorodu. Še danes se potomci priseljencev počutijo močno ogrožene. Nejevoljno pojasnijo, da bi bil lahko namesto trenutnega župana Indijanca ob boljši organizaciji na volitvah izvoljen eden od njih.
Le redki med mladimi ostajajo v Pozuzu in ko enkrat dospejo do Lime, se nikoli več ne vrnejo, pove starejši gospod. Živinoreja ni več zadostna, življenje je vse težje. V Peruju vsakdo pozna Pozuzo, je kot nekakšen Disneyland, pravi Dlouhy. Predstavlja se kot evropsko mestece in je kot takšno tudi vabljiva izletniška točka prebivalcem iz Lime in drugod.
Mešane kritike avstrijskega občinstva
Če je bilo tistih nekaj ljudi iz Pozuza, ki so si že imeli priložnost ogledati dokumentarec, s filmom zadovoljnih, pa so bili zelo različni odzivi avstrijskega občinstva. "Kritike doma so bile različne – ali izrazito negativne ali pa izrazito pozitivne," pravi Dlouhy. Župan enega od mest mu je napovedal, da v svojem kraju projekcije filma ne bo dopustil. Predvsem so bili razočarani tisti, ki v Peru pošiljajo denar za gradnjo bolnišnic in podobne namene, pa jih film ne omenja. Režiserju očitajo, da je pozabil omeniti, kako Avstrija skrbi za svoje perujske brate in sestre. "To je vendar film o tem, kaj so mi ljudje v Peruju povedali o sebi," na takšne očitke odgovarja Dlouhy. "Če nam torej teh stavb v pogovorih niso omenili, se jim očitno niso zdele vredno omembe."