Leta 1985, ko je dokončal svoji drugi film, danes kultni Shoah, je Lanzmann štel 59 let. Foto: Reuters
Leta 1985, ko je dokončal svoji drugi film, danes kultni Shoah, je Lanzmann štel 59 let. Foto: Reuters

Vedel sem, da tema tega filma ne bo preživetje, ampak smrt sama. Dvanajst let sem skušal neprestano strmeti v črno sonce Shoe.

Claude Lanzmann
Film je povsod naletel na pozitiven kritiški sprejem; navadno ga uvrščamo na vse sezname največjih in najvplivnejših dokumentarcev vseh časov. Foto: IMDb
Lanzmann se je v Parizu pridružil Sartrovemu intelektualnemu krogu in se tudi zapletel v romanco s Sartrovo partnerico Simone de Beauvoir, ki je bila 17 let starejša od mladega filmarja. Foto: Reuters

Devet in pol ur trajajoči dokumentarni film temelji torej izključno na pričevanjih tistih, ki so preživeli holokavst: njegova posebnost je, da v njem ni niti enega arhivskega posnetka in nobene glasbene podlage. Samo pričevanja, vlaki in pokrajina. Moč filma je v tem, da gledalca prisili holokavst dojemati kot nekaj, kar se dogaja v sedanjosti, ne pa kot zaključeno zgodovinsko poglavje.

Film o smrti
"Vedel sem, da tema tega filma ne bo preživetje, ampak smrt sama," je Lanzmann o nastajanju filma pozneje zapisal v svoji avtobiografiji. "Dvanajst let sem skušal neprestano strmeti v črno sonce Shoe." In še: "Film je moral sprejeti največji izziv – nadomestiti je moral neobstoječe prizore smrti v plinskih celicah."

Film je tako rekoč povsod naletel na absolutno pozitiven kritiški sprejem; po navadi ga uvrščamo na vse sezname največjih in najvplivnejših dokumentarcev vseh časov. Veliki Roger Ebert ga je opisal kot "enega najbolj plemenitih filmov, kar jih je bilo kdaj narejenih". Poljska vlada se s tem sicer ni strinjala; film so odpisali kot "protipoljsko propagando", a so ga na Poljskem pozneje vseeno pustili predvajati.

Kot je za francoske medije sporočil predstavnik za stike z javnostmi založniške hiše Gallimard, je bil Lanzmann zadnje dni zelo šibak. (Pri Gallimardu je izšla filmarjeva avtobiografija.)

V Sartrovem krogu
Lanzmann se je leta 1925 v Parizu rodil v judovski družini. Med vojno je sodeloval pri francoskem odporniškem gibanju, po nastopu miru pa je poučeval na novoustanovljeni Svobodni univerzi v Berlinu. V krogu filozofov Jean-Paula Sartra in Simone de Beauvoir je predstavljal pomemben del intelektualnega življenja v Franciji. S 17 let starejšo Simone de Beauvoir sta bila tudi v zvezi in živela skupaj med letoma 1952 in 1959. Sartre je bil ves čas stalnica v njunem življenju. (Mnogo let po njunem razhodu je De Beauvoirova pomagala financirati Shoah.)

Nemcem pomagal, da so se "osvobodili"
Leta 2013 je na 63. mednarodnem filmskem festivalu v Berlinu dobil častnega zlatega medveda za življenjsko delo. Pred podelitvijo nagrade je v pogovoru za francosko tiskovno agencijo AFP povedal, da je počaščen, da prejema častnega zlatega medveda v državi, ki ji je s svojim ikoničnim devet in pol ur dolgim filmom pomagal, da se 40 let po holokavstu "osvobodi".

"V 12 letih, ko sem snemal ta film, pri čemer so me spremljale številne težave, zaradi katerih sem ga skoraj opustil, sem vztrajal predvsem zaradi misli, da bo Shoah film, ki bo Nemcem pomagal, da se osvobodijo."

Lanzmann je sicer režiral več dokumentarnih filmov, večinoma na temo holokavsta in izraelske države, katere močan podpornik je bil. Njegov prvi dokumentarec iz leta 1973 nosi naslov Pourquoi Israel (Zakaj Izrael).

S filmom Napalm (2017) se je spominjal svoje poti v Severno Korejo v petdesetih letih prejšnjega stoletja, vključno z neuresničeno ljubeznijo do neke bolniške sestre Rdečega križa. Njegov zadnji dokumentarni film Quatres Soeurs (Štiri sestre) – serija štirih krajših dokumentarcev o štirih ženskah, ki so preživele holokavst – je v Franciji izšel ravno v teh dneh.

Vedel sem, da tema tega filma ne bo preživetje, ampak smrt sama. Dvanajst let sem skušal neprestano strmeti v črno sonce Shoe.

Claude Lanzmann