Avtobus je kot košček filmske zgodovine vsako leto razstavljen na zagrebškem festivalu InMusic. Foto: MMC RTV SLO
Avtobus je kot košček filmske zgodovine vsako leto razstavljen na zagrebškem festivalu InMusic. Foto: MMC RTV SLO
false
Film spremlja dogodivščine potnikov avtobusa, ki se s srbskega podeželja napotijo v Beograd neposredno pred začetkom napada na Jugoslavijo med drugo svetovno vojno aprila 1941. Foto: false
false
Iz tega filma je tudi tista večno citirana replika: "I tata bi, sine (Tudi oče bi, sin moj, op. p.)!" Foto: MMC RTV SLO

Avtobus znamke mercedes je bil narejen v 40. letih prejšnjega stoletja. Ko bo prenovljen - seveda v skladu s podobo, ki jo je imel v filmu - nameravajo Hrvati z njim obiskati države bivše Jugoslavije.

Predsednik uprave Jadran filma Vinko Grubišić je izjavil, da nameravajo avtobus urediti tako, da bo enak kot v filmu, ko sta bila njegova filmska lastnika "Krstić in sin".

Znova ga bodo postavili na kolesa in se potem predvidoma jeseni odpravili na turnejo po državah v regiji. Turneje naj bi se udeležile tudi znane osebnosti iz Hrvaške in njenih sosednjih držav. Potem pa bodo avtobus uporabljali v Zagrebu ob različnih filmskih prireditvah.

Ne posojajo ga kar tako
Grubišić je dejal, da ga pogosto kličejo ljudje, ki bi avtobus želeli kupiti ali najeti, a je izpostavil, da gre za družinski zaklad. Do zdaj smo avtobus sicer vsako leto lahko srečali na zagrebškem glasbenem festivalu InMusic; parkiran je bil ob enem izmed manjših odrov, posvečenem jugonostalgičnim večerom, in vanj se je dalo brez težav tudi splezati. Grubišić za zdaj ni zavrnil možnosti, da bi objavili javni razpis za voznika avtobusa.

Ena izmed najbolj znanih scen iz Šijanovega filma je tudi tista, ko voznik Miško kaže, kako "lahko" pelje avtobus tudi z zakritimi očmi. Beograjski igralec Aleksandar Berček je za vlogo Miška Krstića prejel zlato areno za najboljšega stranskega igralca na puljskem festivalu. Šijan je za film prejel bronasto areno.

V črni komediji Kdo tam poje so igrali tudi Pavle Vujisić kot Miškov oče ter vrsta drugih znanih beograjskih umetnikov, kot so Dragan Nikolić, Danilo Stojković, Slavko Štimac, Neda Arnerić, Milivoje Tomić in Taško Načić.

Posebej pa sta bila izpostavljena romska naturščika in glasbenika Miodrag in Nenad Kostić, ki sta s svojim nepozabnim repertoarjem iz filma nastopila leta 2013 na filmskem festivalu v Motovunu v hrvaški Istri. Takrat so povedali, da je nečak Miodraga Kostića, danes 46-letni Nenad Kostić, dejansko voznik avtobusa v beograjskem javnem prevoznem podjetju ter da od potnikov pogosto sliši poziv "Vozi, Miško".

Film sicer spremlja dogodivščine potnikov avtobusa, ki se s srbskega podeželja napotijo v Beograd neposredno pred začetkom napada na Jugoslavijo med drugo svetovno vojno aprila 1941.

Med potniki so oče, ki hoče obiskati sina v vojski, šminkerski pevec, ki gre na avdicijo, Brka, oboževalec nemškega reda, lovec, ciganska muzikanta in mladoporočenca. Naložijo se v Krstićev avtobus, ki ga vozi sin Miško, sprevodnik pa je Krstić. Na celodnevni poti do Beograda se jim dogajajo različne stvari - udeležijo se pogreba, krpajo zračnico in prečkajo most - a ko drugo jutro prispejo v Beograd, doživijo nemški zračni napad. Avtobus je poškodovan, na koncu filma pa ciganska muzikanta splezata iz prevrnjenega vozila in zapojeta.

Več kot samo situacijska komika
Scenarist Dušan Kovačević je posebej spregovoril o malomeščanski hinavščini in krepitvi fašizma v času družbene krize. Številni dialogi iz filma so dosegli kulten status, film pa velja za enega najboljših srbskih in jugoslovanskih filmov vseh časov.